Kolumna: Metod Tasič

Lasje so tisti naš okras, ki razveseljujejo, božajo, dajo podobo naši identiteti.

Že zgodovinsko gledano imajo lasje pomen moči, poguma, seksapilnosti.

Sveto pismo omenja moč las, ki jih ponazarjata Samson in njegova muza Dalila, ki ga v spanju ostriže in prikrajša za naravno moč. Skozi zgodovino so lasje naslikani (platno), da vzbudijo pozornost in predstavijo posameznika_co v vsej lepoti.

Sprašujem se, zakaj so lasje ta identiteta, ki nas krasi, daje spoštovanje in kaže naš izgled.

Lasje so del nas, ostajajo z nami 24/7, niso kot obleka, ki jo lahko zavržeš vsak trenutek … Vedno so z nami in del nas ... KAJ PA ČE … Že nekaj let se v salonu srečujem s strankami, ki so jim diagnosticirali raka. V večini primerov so postopki zdravljenja (kemoterapija) sprožili izpadanje las. Le-teh, ki krasijo našo identiteto.

Zame je soočanje s takšno stranko eden najtežjih trenutkov.

V šolskem sistemu nas nihče ni pripravil na ta trenutek in kolikor vem, tega tudi danes ni v učnem sistemu, pa bi bilo prav, da se o tem pogovarjamo.

Kaj reči nekomu, ki bo ostal brez las … pravega odgovora nimam. Delujem po instinktu, kako posameznico_ka čutim. Pomembno mi je, da sva v tem trenutku sama (brez navzočih), kjer poslušam in svetujem po najboljših močeh.

Odkritost, spodbuda in iskren pogled v oči delajo čudeže, včasih je potreben objem, dotik, da človek začuti bližino, da v tem ni sam. Ob vseh strahovih, ki jih začutim, je strah pred izgubo las eden najizrazitejših, saj zaznamuje našo celostno podobo.

Razmišljam, da v vseh teh letih ni bil noben primer enak. Vsaka stranka ima svojo zgodbo in tako je tudi v teh situacijah, ki so izredno težke. Kaj storiti ob izgubi las? Vsakdo pomisli na lasuljo, ki je ena izmed rešitev, ki pa zelo boli čustveno. Ti lasje niso del nas, so nadomestilo. Mnogo strank, ki se soočajo s to boleznijo, mi je dejalo, da jih je zmrazilo, ko so jim svetovali to rešitev, posebej pa se jih je dotaknilo, ko so prihajale na Onkološki inštitut in so ob poti srečevale trgovine z napisi lasulje.

Prosim, ne razumete me narobe. Govorim o izpadanju las, o naši identiteti, ki je del nas in nas tako in drugače zaznamuje.

Ko sem se odločil, da napišem kaj v tej smeri, me je gnala zgodba ljudi, ki jih je doletela bolezen. Priznam, imel sem pomisleke, ali je tema za mene … Mogoče. Ne vem. Vem pa, kaj sem začutil ob teh damah, možeh, ki se pripravljajo na največjo bitko svojega življenja. Nedolgo nazaj me je poklicala gospa, ki sem jo pred kakšnim letom in pol postrigel na kratko (nikoli ne uporabljam izraza britje) in mi je dejala "Metod, še sem tu. Lasje mi rastejo. Prosim, prišla bi se postrič pred svojim rojstnim dnem." Bilo je posebno striženje. Tako kot ostala, ko začnejo ponovno lasje rasti. Posebno, ker je spet videla sebe kot damo. Čeprav so bili lasje nežni, kot tisti prvi otroški, ampak ponovno jih je čutila. To so zgodbe, ki navdihujejo, dajejo upanje in samozavest. Kar pišem, pišem iz sebe, iz spoštovanja do ljudi, ki bijejo svojo bitko, da jim pomagamo na svoj način.

Ja, lasje so naš okras in nikoli ne veš, kdaj. Danes ti, jutri jaz ….

Vse dobro vsem.

Metod Tasič