Trevor Sorbie

»Po izkušnje ne pojdite v salon, kjer se boste počutili varno, ampak kjer vam bo delo v izziv in boste rasli.«

Trevor je frizerska legenda, ki se je kljub skoraj sedemdesetim letom po desetletju premora ponovno vrnila na oder londonskega Salona International. Frizersko kariero je kot najstnik začel v očetovi brivnici. Kasneje ga je pot ponesla v salon Vidala Sassoona, ki ga je hitro postavil za kreativnega direktorja. Star je bil le 23 let. Danes je zelo spoštovan. Kljub slavi in mednarodnemu uspehu ostaja na trdnih tleh. Pri njem se je kalilo nekaj največjih svetovnih frizerskih mojstrov, na katere je Trevor zelo ponosen. Za svoje delo je prejel že prenekatero nagrado. Med drugim tudi prestižno odlikovanje MBE britanske kraljice. Kar štirikrat je bil britanski frizer leta.

Najprej čestitke za šou. Kako se počutite zdaj, ko je vse za vami?

Zdaj se počutim veliko bolje in zadovoljen sem z nastopom. Vanj smo vložili veliko časa in truda. Želeli smo pokazati nekaj unikatnega. Predstavili smo, od kje je prišel navdih, in na odru demonstrirali frizuro. Na odru smo sicer imeli dve plesalki, a kljub temu to ni bil plesni nastop oz. nastop kot smo jih vajeni. Poskušali smo biti nekaj drugačnega. Mislim, da je vse skupaj delovalo. Tega ne govorim le zato, ker tu sedim z vami, ampak imam zelo dober občutek. Sem zelo iskren človek in sam sebi največji kritik. Če mi ne bi bilo všeč, se ne bi počutil dobro.

Slišala sem, da po enem od nastopov kljub stoječim ovacijam niste bili zadovoljni in ste komaj čakali, da se zaprete v hotelsko sobo.

To je bilo v Los Angelesu. Še vedno se zelo dobro spomnim. Glede svojega dela se moram dobro počutiti ne glede na mnenja drugih. Kljub temu, da so me vsi hvalili, sem bil zelo razočaran sam nad sabo, saj sem vedel, da bi bil lahko boljši. A vesel sem, da se po današnjem nastopu na Salonu International dobro počutim.

Visoka merila imate tudi do zaposlenih. Kot ste povedali tudi na odru, morajo opraviti določene teste.

Frizerje loči kvaliteta njihovega dela. Ko pride k meni nekdo in reče, da mi lahko pripelje stranke, ki bodo pustile toliko in toliko denarja, mu kot vsakemu rečem, da mora najprej čez naš sistem testiranja. Če ga opravi, ga izobražujemo v duhu naše filozofije. Na koncu sledi test še pri meni. Vsi, ki delajo zame, so morali pri meni opraviti test. Če bo šel frizer v drug salon in ponudil, da bo pripeljal stranke, mu najbrž niti ne bi bilo treba opraviti testa. Sprejeli bi ga z odprtimi rokami, saj potrebujejo denar in jih razumem. Kot sem rekel, kvaliteta je tisto, kar loči ene frizerje od drugih. Prodajamo spretnost. Striženje. Vendar striženje ponujajo tudi vsi ostali frizerji. Vendar ti želiš, da je najboljše možno. Teh meril ne bom nikoli spustil, ker to je tisto, kar me je pripeljalo sem. Da lahko nekaj spremeniš, moraš biti tudi sam drugačen.

Kako je potekala vaša frizerska pot?

V šoli sem bil žrtev medvrstniškega nasilja in sem pustil šolo. Star sem bil 15 let in nisem bil izučen za noben poklic. Razmišljal sem, da bi si poiskal delo v tovarni. Ker je imel oče brivnico, mi je dal možnost, da se preizkusim tam. Po treh mesecih sem že strigel lase. V njegovi brivnici sem ostal pet let. Zasledil sem oglas, da iščejo predstavnike za britve. Javil sem se, ampak bolj kot delo mi je bila všeč ideja, da bi imel službeni avto. Na razgovoru se nisem izkazal in nisem dobil niti službe, niti avta. Odločil sem se, da bom ženski frizer in šel na šestmesečno izobraževanje. Zadnji dan je vodja šole rekel, da vidi v meni potencial in me poslal k Vidalu Sassoonu. Tako se je vse skupaj začelo.

Je res, da ste odšli od Sassoona, ker vam ni plačeval?

Res je. V tistem času je bil Sassoon že uveljavljeno ime in vsi so želeli delati v njegovemu salonu. Takrat sem živel v predmestju in vsak dan sem porabil uro in pol za vožnjo v salon in nazaj domov. Namesto da bi na vse skupaj gledal kot na investicijo v prihodnost, se mi je zdelo nesprejemljivo, da ne dobim plačila. Raje sem delal v manjšem salonu v predmestju. Kasneje sem se vrnil k Sassoonu. Star sem bil nekaj čez dvajset let.

Želeli ste postati tudi umetnik. Se še kaj ukvarjate s slikarstvom?

Zdaj sem za nekaj let prekinil, ampak se bom ponovno lotil. To je moja prva strast. Ko sem bil mlad, sem pri ustvarjanju zelo užival. Spomnim se, kako sem gledal zelo pomembno nogometno tekmo. Tudi nogomet imam zelo rad. Prišel je čas za polčas in nisem želel sedeti in gledati oglasov, zato sem začel slikati. Tako sem se vživel, da sem zamudil drugi polčas. Ko te nekaj tako prevzame, je to nekaj najboljšega v življenju. Vendar, ko bom zaključil s frizerstvom, se bom ponovno lotil slikarstva.

Boste kdaj zares zaključili s frizerstvom?

Bom. En dan zagotovo (smeh). Star sem 68 let. Duh je še zelo mladosten, telo pa ne več toliko (smeh). Težko vam povem, kdaj bom zaključil s frizerstvom. Morda me preseneti zdravje, ker ko si enkrat star skoraj 70, nikoli ne veš.

Kako je nastalo podjetje Trevor Sorbie?

Včasih sem delal za Johna Frieda, ki me je vprašal, če bi želel imeti svoj salon. Ponudil mi je 50 odstotni delež salona, ki bi nosil moje ime. Kdo bi lahko zavrnil takšno ponudbo? Podobno je bilo z linijo izdelkov za lase. Bil sem v New Yorku, kjer sem nastopil na šovu. Videl sem, kako me opazujejo štirje poslovneži. Mislil sem, da gre za mafijo. Kasneje so me vprašali, če bi želel, da je moje ime na proizvodih. Američani so investirali v mojo linijo izdelkov, ki je danes globalno dostopna.

Je šlo pri vas vedno vse tako gladko?

Pri uspehu greš vedno čez vzpone in padce. Spomnim se, da sem tri mesece po odprtju salona v londonskem Covent Gardnu sedel v avtu in jokal. Bilo je leta 1979. Poslovni partnerji so me opozorili, da bomo morali salon zapreti, če ne bomo dosegli določenih številk. Bil sem zelo naiven in glede posla sem v določenih pogledih še vedno naiven. Nisem poslovnež. Delam po občutku.

Seznam uspešnih frizerjev, ki so se kalili pri vas, je dolg. Nekaj jih je tudi letos nominiranih za britanskega frizerja leta: Sally Brooks, Angelo Seminara, Eugene Souleiman.

Ja, to so moji otročički. Ko me frizerji zapustijo, me jezi, če vidim, da gre potem njihova kariera navzdol. Če me zapustijo in so še bolj uspešni, sem zelo ponosen. Trudim se, da ljudi spodbujam, da rastejo. Ne počutim se ogroženega, če je nekdo boljši od mene. Ne gre zame. Jaz sem imel svoj vrhunec kariere.

Kako dolgo potrebujete, da prepoznate dober talent?

Takoj. Prepoznam ga v minuti, ko prime lase. Talent se bo las lotil zelo čustveno. Zanj je vse skupaj več kot delo, je strast. Jaz jih dejansko ne učim. Sami se učijo. Jaz jih le poskušam spodbujati, da se vzpenjajo. Želim videti, da ljudje rastejo in postanejo tisto, česar so sposobni. Angelo Seminara me je takoj navdušil. Kot vsi, je moral tudi on skozi naše izobraževanje, kljub temu da se je takoj videlo, da ga ne potrebuje. Po vseh letih je njegov test še vedno najboljši od vseh, ki sem jih imel. Našel je prave modele s pravim tipom las, jih oblekel v prave obleke. Vse je bilo v črno-beli kombinaciji. Lasje so bili črni. Tudi ličenje je bilo lepo. Vsak preprosto nima tega, pa naj bo še tako kreativen. Ljudi učim, da verjamejo vase. Če imaš to, lahko letiš daleč, kolikor hočeš. Angelo vedno naredi nekaj novega in se ne ponavlja. Ima več idej kot sem jih sam kdaj koli imel. On je preprosto genij. Vem, da so to zelo močne besede, a on je genij.

Ste si kdaj mislili, da vam bo uspelo kaj tako velikega?

Ne, nikoli. Rad si mislim, da lahko navdihnem mlade, ki mislijo, da nimajo možnosti. Lahko uspeš, česar koli se lotiš. Če boš na ulici nekoga vprašal, če bi bil rad uspešen, bo seveda odgovoril pritrdilno. Potem pa to dokaži! Moraš se izkazati in biti najboljši, kar si lahko. Seveda moraš čez določene ovire. Tudi ko si na dnu, se moraš znati pobrati in iti z dvignjeno glavo naprej. Je težko, vendar se da uspeti. Vse je odvisno od tega, koliko si nekaj želiš. Skrivnost je v strasti, ker od tega je vse odvisno.

Katero obdobje bi označili za vrhunec svoje kariere in kaj vse ste takrat ustvarili?

Moj vrhunec je bil od konca sedemdesetih in do konca osemdesetih. Bil sem zelo kreativen in tudi tekmovalen. Takrat sem tudi ustvaril svoje najbolj prepoznane videze: “the wedge” (1974), “the scrunch” (1979), “the wolfman” (1980).

Zdaj veliko časa posvečate dobrodelnemu projektu My New Hair.

Res je. Pred desetimi leti je svakinja zbolela za rakom in prosila me je, da ji pomagam pri lasulji, da bi bila še vedno videti privlačna mojemu bratu. Lasuljo sem ji tudi postrigel, da je bila videti bolj naravno. Ko se je pogledala v ogledalo, se je od veselja zjokala. Jackie žal ni uspelo, ampak izkušnja mi je dala misliti. Šlo je za občutek, kako se je ona zaradi mene počutila. To je bila resnična hvaležnost. Tako sem do zdaj izučil že več kot 1.000 frizerjev, da pomagajo ljudem, ki nosijo lasulje. Mi kot industrija moramo biti resni glede tega. Urejamo lase ljudem, ki pridejo v naš salon, ne oziramo pa se toliko na ljudi, ki resnično potrebujejo našo pomoč, saj so iz zdravstvenih razlogov izgubili svoje lase. Ne gre le za odgovornost posameznika, ampak celotne industrije. To je postal zdaj moj glavni fokus. Delo je zelo nagrajujoče. Vprašajte katerega koli frizerja, koliko pisem dobijo v zahvalo za svoje delo. Najbrž nobenega. Jaz imam polno vrečo ročno napisanih zahval in to je zame vredno veliko več kot katerikoli znesek na bančnem računu. Vse lasulje postrižem brezplačno. Resnično si želim pomagati tem ljudem, ki se znajdejo v težkem obdobju življenja. Skušam biti pionir nečesa novega, o čemer bi moral razmišljati vsak frizer.

Pred kratki so vam podelili tudi naziv doktor.

Ja, zdaj sem dr. Sorbie (smeh). Podelila mi ga je škotska univerza. Bil sem zelo počaščen, ampak tudi zelo nervozen. Tam je bilo 700 ljudi. Polno profesorjev in drugih izobražencev. Trema je bila še toliko večja, ker moje šolsko znanje ni najboljše, saj sem pri 15. šolo obesil na kiln.

Še vedno kaj delate v frizerskem salonu?

Seveda. V salonu sem pet dni na teden. V Veliki Britaniji imam pet salonov in vsak dan sem v enem. Strankam ne strižem las, sem pa vseeno prisoten. Se predstavim strankam, se z njimi pogovarjam ... Pomembno je tudi, da se pogovarjam z zaposlenimi. Ne sedim v pisarni, ampak sem z njimi. Nobeno delo ni premajhno. Če jaz zmorem, zmoreš tudi ti. Tako poskušam voditi tudi posel. Idejo prenašam tudi na zaposlene.

Kaj bi svetovali mladim?

Učite se od najboljših. Po izkušnje ne pojdite v salon, kjer se boste počutili varno, ampak kjer vam bo delo v izziv in boste rasli.

Rekli ste, da ste sam sebi največji kritik. Kdo pa je naslednji, čigar mnenje vam veliko pomeni?

Jaz. (Smeh.) Jaz nadzorujem svoje telo in misli. Danes zjutraj sem rekel, da ne bom skrbel glede šova, ker poznam vsebino. Skrbi me zase. Bom takšen, kot si želim biti? Ko že 11 let nisi bil na odru, izgubiš samozavest. Če imaš še tisto kvaliteto. Gre za to, kakšen si ti na odru. Danes je bilo občinstvo zelo radodarno. To mi požene kri po žilah.

Aprila ste nastopili na odru dogodka On the edge, ki je bil posvečen pokojnemu Vidalu Sassoonu. Je bila to nekakšna generalka za nastop na Salonu International?

Na tistem šovu nisem užival. Pol ure preden bi moral na oder, mi je model povedal, da noče, da jo zadaj postrižemo. Kako to? Saj smo se vendar pogovarjali o tem. To mi je popolnoma sesulo samozavest. Tom Connell (kreativni direktor pri Trevor Sorbie, op. a.) se je odrezal veliko bolje kot jaz in rešil celoten nastop. V glavi sem imel idejo in kar naenkrat je bila frizura, ki sem jo naredil, kompromis. Enostavno ni bila moja vizija.

Kako pa je s kompromisi v zasebnem življenju?

Če ne bi bilo tiste ženske tam (pokaže s prstom na blondinko nekaj metrov stran, op. a.), moje žene, me ne bi bilo tu. Ona me vodi, je moja skala. Vsak potrebuje nekoga. Dolgo sem živel sam in nisem imel življenjskega sopotnika. Skupaj sva že 11 let in sva zelo zaljubljena. Če ne bi bilo nje, mene danes ne bi bilo tukaj.

Za konec me zanima še vaš prosti čas. Kaj radi počnete?

Ravno pred kratkim sva z ženo kupila hišo na južni obali. Tja greva vsak konec tedna. Ko sem tam, popolnoma odklopim. Hodiva na sprehode, imava prijetno hiško in veliko časa nameniva kuhanju. Moja žena je najboljša kuharica.

Tekst: Nina Nagode