Ritual prvega striženja las

Vsi, ki delamo v frizerstvu, smo se gotovo večkrat srečali s kričečim malčkom, ki se na vse pretege upira striženju las, se izmika in joka, kot da izvajamo težko operacijo. Striženje otrok je za frizerje posebno doživetje, saj zahteva veliko mero potrpežljivosti, nežnosti ter kreativnosti pri odvračanju pozornosti malčka od dogajanja na njegovi glavi, da dogodek ni travmatičen za otroka in da mu pustimo prijetno izkušnjo. V tradicionalnih kulturah pa je prvo striženje las precej pomemben dogodek, ki ga praznujejo s posebnimi rituali. Je pomemben obred prehoda ali mejnik v otrokovem življenju.

V hindujski tradiciji lase novorojenčka jemljejo kot neželene ostanke prejšnjih življenj, zato prvo striženje obeležuje prehod v novo življenje, osvoboditev spon prejšnjih življenj in korak v svežo prihodnost. Ker so lasje v tej tradicionalni kulturi in tudi v klasični indijski medicini podaljšek živčnega sistema, prvo striženje pomeni tudi, da le-to vzpodbuja zdrav razvoj živčevja in možganov. Pomembne rituale hindujci imenujejo samskare, so rituali prečiščevanja in prehoda, prvo striženje je eden izmed teh. Običajno se imenuje baabri ali mundan. Dečke prvič postrižejo ali pobrijejo šele v prvem ali tretjem letu življenja. Dečke v tradicionalnih skupnostih običajno pobrijejo do golega ali pa pustijo samo čopek las na temenu, deklice pa samo postrižejo. Največkrat ta dogodek izvajajo v templju božanstva, ki ga obožuje družina, ali doma, kjer lase potem darujejo na oltar. Ob striženju panditi – duhovniki pojejo svete mantre in molitve. Tudi sicer je darovanje las božanstvu v templjih redna praksa, predvsem na jugu Indije, ženske darujejo lase, da bi si od bogov izprosile zdravje, plodnost, srečo ali obilje. Veliko ljudi si glavo obredno obrije po smrti staršev ali drugih pomembnih ljudi v življenju. Tudi takrat lase darujejo templju. Odstriženih in darovanih las delavci v templjih ne zavržejo, ampak jih pripravijo in prodajajo na zahod, kjer cveti industrija lepotnih podaljškov. Zelo velikokrat otrokom prvič postriže lase družinski sorodnik, pomembna oseba ali duhovni učitelj. To je zelo velika čast za starše, hkrati pa oseba, ki opravi ta ritual, ki dejansko prvič postriže lase otroka, s tem postane otrokov duhovni vodnik, njegov boter in je dolžan zanj tudi kasneje v življenju skrbeti. Na otoku Maliku v Indiji pa obstaja posebna praksa, in sicer da otroku dvajseti dan po rojstvu prvič postrižejo lase, otroka obrijejo, nato pa lase stehtajo in težo teh las v zlatu darujejo revnim. Ta obred se imenuje
boabeylun.

Ortodoksni in hašidski Judi prvič strižejo lase otrokom, ko ti dopolnijo tri leta. V yiddishu se ta obred imenuje upsherin, v hebrejščini pa halaqah. Tudi mnoge neverujoče družine upoštevajo in prakticirajo ta obred. V ta namen organizirajo velike skupinske obrede prvega striženja las, običajno v večjih templjih.

Muslimani v obredu, ki se imenuje aqiqah, prvič obrijejo otrokovo glavo 7 dni po rojstvu, glavo pa potem mazilijo z žafranom, kar priklicuje zdravje in obilje. Tudi v tej tradiciji naj bi družina enako količino zlata ali srebra, kot so tehtali otrokovi lasje, podarila v dobrodelne namene.

V Maleziji otroka prvič postrižejo, ko se zaključi obdobje materine odmaknjenosti in okrevanja po porodu, to je običajno med 40 in 44 dnevom po rojstvu otroka. V modernih časih se je ta čas skrajšal na okrog 20 dni. Takrat je v navadi, da na obred, ki se imenuje cukur jambul, povabijo razširjeno družino. Namen tega obreda je, da otroku izrečejo dobrodošlico v družino, hkrati pa s tem krepijo vezi in ohranjajo stike med člani razširjene družine. Sam obred striženja se izvaja tako, da starša otroka ponudita starim staršem, tetam in stricem, nato pa še ostalim članom družine, pomembnim gostom, duhovnikom in starešinam, ki otročku vsak odstriže nekaj las. Striženje spremlja nekdo iz družine z branjem verzov iz korana. Vsak gost, ki otroka postriže, mu tudi daruje nekaj denarja ali druga manjša darilca in tudi v tej tradiciji težo las v zlatu ali srebru podarijo v dobrodelne namene. Lase spravijo v nekakšno stekleno posodo in jih pokopljejo v družinski grob k prednikom in s tem zaključijo celotno ceremonijo.

Mongolske otroke prav tako prvič strižejo med drugim in petim letom življenja. Prej se las ne striže, ker predstavljajo moč in zdravje otroka. Glede na lunarni koledar dečke prvič postrižejo v lihem letu življenja, deklice pa v sodem letu. Obred se imenuje sevleg urgeeh ali daahi urgeeh. Družina organizira veliko slavje, kamor povabijo vse sorodnike in druge goste. Vsak gost otroku odstriže pramen las, medtem pa izreka blagoslove in dobre želje nad otrokom. Otroke potem obdarujejo z darili in denarjem.

V afriško karibski tradiciji otroka prvič postrižejo šele, ko začne samostojno in smiselno govoriti, kar se zgodi približno v drugem letu življenja.

V yezidski kulturi iz Irana otroku prvič odstrižejo nekaj kodrov las 40 dan po rojstvu v obredu, ki se imenuje bisk. Kodre las potem podarijo družinskemu duhovniku ali pa jih, v novejšem času, shranijo doma. Obred bisk je tudi glavni iniciacijski ritual za večino Yazidov v Turčiji, Armeniji in Siriji.

Na evropskih tleh pa je bil ritual prvega striženja las ohranjen kot predkrščanski, slovanski obred še globoko v 18. stoletju. Obred se je imenoval postrzyżyny, izvajali pa so ga med 7. in 10. letom starosti otroka. Otroka je prvi postrigel oče ali pa nek tujec, ki pa so ga potem sprejeli kot družinskega člana. S tem obredom je otrok postal odrasel član družine, pred obredom je bilo otrokovo življenje bolj vezano na mamo. Na obredu so otroku dodelili še eno ime, običajno tretje ime, dečki so od takrat naprej postali uradno moški, prestopili so v svet moških, od takrat naprej so zanje bolj skrbeli očetje. Ta ritual je bil pomemben tudi zato, ker je pomenil tudi uradno priznanje očeta, da je deček njegov sin. Podobna tradicija je bila še dolgo živa tudi v Ukrajini. V Romuniji imajo še živo posebno različico obreda prvega striženja. Lase postrižejo eno leto po krstu otroka. Prvo striženje imenujejo „a lua motul”(striženje prvega kodra), izvedejo pa ga na razkošni zabavi za družino in prijatelje. Otroka oblečejo v praznična oblačila, lase pa mu prvi odstriže boter ali botra. Otroku potem ponudijo pladenj, na katerem so zloženi različni predmeti iz vsakdanjika – na primer knjige, pisarniški pripomočki, ključi, tudi mobilini telefon, otrok pa sam izbere en predmet. Na podlagi tega potem simbolno določijo, kakšna bo otrokova prihodnost. Če zgrabi knjigo, pravijo, da bo zelo inteligenten in izobražen, če zgrabi avtomobilske ključe, pravijo, da bo imel strast do hitrosti, če pa otrok zgrabi kovance, to pomeni, da bo živel bogato življenje.

V Polineziji, na Cookovih otokih, je prvo striženje las pomenilo obred odraslosti, prehoda v odraslost za mlade dečke. Te so na velikih shodih v ta namen posedli na stol, jih ogrnili z odejami in, medtem ko so jim strigli lase, so jim člani skupnosti darovali denar ali druga darila. Obred je služil tudi za utrjevanje družinskih in prijateljskih vezi znotraj skupnosti. Otrokom, dečkom na otoku Niue pa las ne strižejo, temveč zanje ljubeče skrbijo sestre, matere in očetje. Ko pridejo dečki v puberteto, na posebnem obredu ženske še zadnjič lase negujejo in uredijo dečkove lase, preden jih odstrižejo. Člani razširjene družine dečku takrat darujejo denar.

Kitajci pa na prvo striženje počakajo en mesec po otrokovem rojstvu. Ta obred se imenuje „good-luck striženje” ali „striženje za srečo”, kajti v preteklosti je na Kitajskem veliko otrok umrlo v rani mladosti. Rdeča barva prinaša dodatno srečo pri tem ritualu, zato postrežejo veliko rdeče hrane in otroku darujejo rdeče pokrivalo.

V južnoameriški tradiciji izstopa Peru, kjer verjamejo, da imajo lasje magične lastnosti. Zato pri prvem striženju otroka, ki je del širše tradicije obreda blagoslova otroka, ki se imenuje despacho, lase skrbno zberejo in spravijo in zažgejo. S tem naj bi preprečili, da bi nad otrokom kdorkoli izvajal magične prakse, zato bo otrok zdrav in družina varna.

Že to, da v vseh tradicijah poznamo poseben ritual prvega striženja las, da imajo ti rituali posebna imena, nam pove, kako dragoceni so lasje in kako pomembno vlogo igrajo v naših življenjih.

Romana Marolt, SFŠ Ljubljana