Poklon Sassoonu ob destletnici njegove smrti

Vidal Sassoon je imel v svoji fenomenalni frizerski karieri vzpone in padce. Na vsakem koraku njegove življenjske zgodbe lahko najdemo sporočila za vsakega bodočega frizerja.

Mojstra, ki je postavil temelje sodobnega frizerstva, je ustvaril splet okoliščin: talent, strast do poklica in družbene razmere, ki so bile zrele za revolucionarne spremembe.

Ko je bil star štirinajst let, je bila njegova mama zaskrbljena. Ni imel nobenega načrta, kaj bi počel v življenju. Vedel je samo, da hoče postati poklicni nogometaš. Mama ga je silila, naj se izuči za frizerja. Bilo je med vojno, primanjkovalo je delovne sile in pri frizerju Adolphu Cohenu je začel ribati tla.

Ni razumel, zakaj se mora ukvarjati s preprostimi nalogami, če bi se moral učiti o glavah in o laseh. Šele po dveh tednih se je smel prvič približati glavi stranke. Že zgodaj pa je začutil, da ne dela le za denar, ampak je tudi del ekipe, čeprav z majhno vlogo. Tudi v poznejših letih je vedno poudarjal pomen timskega dela in salonskega treninga, na katerem ekipa napreduje.

Njegov prvi mentor Adolph Cohen je bil strog in nikdar zadovoljen, a skrbel je za svoje vajence in sodelavce. Nenehno je učil zaposlene, Sasoon ga je spoštoval in naredil je vse, kar mu je predlagal. Vsak mlad frizer si želi imeti mentorja, ki mu daje smernice, ki priporoča, da se udeležiš dodatnega izobraževanja po službi, te napoti na izpopolnjevanje v frizersko akademijo, ti daje priložnost, da enkrat na teden po službi vadiš v salonu na modelih, in ti da striči tudi brezdomce, da pridobiš drugačne življenjske izkušnje.

Sassoon se je potem učil šamponirati. Nalogo je hotel opraviti ne samo dobro, temveč zelo dobro. Kadar je stranka želela, da jo šamponira prav on osebno, je bil zelo vesel. Pohvala, ustvarjalno vzdušje v salonu in podpora mentorja so odločilni elementi za vajenca. Sassoon je bil že takrat perfekcionist in opazil je, da drugi kolegi hitreje razumejo postopek, on sam pa je moral eno in isto stvar ponoviti večkrat.

Prvi poskus pri feniranju ni bil uspešen. Nezadovoljen je stranko pustil na stolu, šel k mentorju in mu povedal, da je končal s frizerstvom, ker ni primeren za ta poklic, se ni zmožen ničesar naučiti in zato zapušča salon. Presenetljivo sta Cohen in mama spoštovala njegovo odločitev, da noče biti frizer in mu nista dodatno zagrenila življenja. Mladeniču pri štirinajstih je težko dopovedati, da ne sme obupati in da vaja dela mojstra. Pozneje v življenju se je Sassoon še nekajkrat znašel v podobnih situacijah in njegova tipična reakcija je bila, da je obupan vse pustil in odšel. Ko se nekoč ni znal soočiti s porazom, je zalučal škarje v zrak. Te so k sreči obtičale v stropu.

Od vsakega mentorja se je kaj naučil. Silvio Camillo ga je naučil potrpežljivosti in natančnosti, od Franka Blaschkeja je dobil prve resne učne ure striženja. Pri Raymondu je občudoval strast pri delu, navdušenje, originalnost in dejstvo, da je frizerstvo dvignil na visoko raven. Raymond ga je povabil v svojo pisarno in se pogovarjal z njim o novih idejah in tehnikah. Poleg tega mu je dvignil samozavest. Taka srečanja so mu poseben pečat na njegovi karieri. Na izobraževanju pri frizerjih Reneju in Freddiju Frenchu je prišel v stik z mehkobo in z novim svežim, naravnim stilom. V tistem času so obleke sledile gibanju telesa in oba Francoza sta česala tako, da so lasje sledili gibanju oblek.

Vsi mentorji so Sassoonu pomagali pri izoblikovanju njegovega značilnega stila. Razvil je vizijo, da mora frizerstvo slediti modnim trendom. Modna oblikovalka Mary Quant je nekoč komentirala njegovo delo z besedami, da je prvi frizer, ki striže lase, kot če bi bili blago.

Sassoon je ugotovil, da ne bo mogel narediti revolucionarnih korakov, če bo zaposlen pri drugih. Zato je leta 1954 odprl svoj salon na naslovu Bond Street 108 v Londonu. Spopadal se je z novimi izzivi, spoznal je nove kolege in prijatelje, ki so priskočili na pomoč, ko je bilo potrebno. Spoznaval je tudi druge zadeve v zvezi s frizerstvom: iskanje primerne lokacije in izbiro velikosti salona. Njegov prvi salon je bil premajhen in obisk strank velik, zato je bil stavek: “Sorry I kept you waiting, madam,” vsakdanje opravičilo strankam, ki so morale zunaj čakati v vrsti. Naslednji neprecenljiv dejavnik v poslu je bil tim sodelavcev. Brez zanesljive ekipe Sassoon ne bi mogel tako pogosto potovati v Ameriko, ko je širil svoje ime čez lužo. Tudi brez začetne finančne pomoči in sposobnega poslovnega svetovalca ne bi mogel odpreti salona in se osredotočiti na svojo glavno dejavnost – iskanje osebnega sloga.

Prelomnica v njegovi karieri je bilo srečanje z Mary Quant. Z njo je sodeloval na njeni modni reviji in friziral vse njene manekenke. Mary Quant je hotela osvoboditi ženske s svojim mini krilom. Sassoon je pravzaprav na podoben način hotel z uporabo geometrijske linije osvoboditi ženske navijalcev in kompleksnih frizur. Navdih je našel v arhitekturnem gibanju Bauhaus, pri katerem so ga navduševali lahkota struktur in jasne linije. Bauhaus je doživljal kot estetsko izkušnjo in v svet striženja las je prenašal strukturo kosti (bone structure).

Na tej ideji je trdo delal devet let in leta 1964 končno uspel (The Five Point Cut, model Grace Coddington). Novost njegovih frizur ni bila samo v obliki, ampak je spremenila tudi obiskovanje salona. Po principu “Wash and Wear” (operi in nosi) so strankam lasje padali naravno nazaj, stranke so lahko same negovale svoje lase in obiskov pri frizerju je bilo manj. Lasni produkti so postali manj pomembni, služili so temu, da poudarijo moč lasne strukture, ki jo je kreiralo striženje. Ali kot je pripomnil Tim Hartley: “They are the icing on the cake.” (iz angl: Produkti so pika na i)

Vidal Sassoon vse do danes ostaja unikaten še v eni značilnosti: ohranjal je prepoznaven stil podobno kot velik arhitekt. V svojih salonih je jasno definiral merila in filozofijo svojega striženja. Vsi zaposleni so se morali tega držati brez kompromisov. Če je kakšna stranka hotela drugačno striženje, ji je Sassoon enostavno povedal, da pri njem tega ne bodo izvedli in se je od nje elegantno poslovil.

Tekst: Monica Caltran
Foto: osebni arhiv Monice Caltran in družine Sassoon

Naslovna fotografija: Razstava ‘Mary Quant’, Victoria and Albert Museuom, London, 2019