Metod Tasič med izolacijo
»Sam časa, ko nisem delal, nisem meril v denarju ali izgubi. Meril sem ga v tem, kaj lahko naredim dobrega zase in za družbo.«
Kakšen teden pred zaprtjem salonov sem razmišljal, kaj pomeni prihod koronavirusa v Slovenijo, kajti v medijih smo že lahko spremljali dogajanje v sosednji Italiji in drugod po svetu. Če sem odkrit, me virus ni preveč skrbel (in me še danes ne), ampak me je skrbela gospodarska plat in posledice, ki jih je prinašala epidemija. Odločitev slovenske vlade, da s 16. marcem zapre frizerske salone in ostale dejavnosti, ni bila presenečenje, ampak samoumevno dejanje glede na stanje, ki se je dogajalo v naši deželi. Vse skupaj sem sprejemal zelo umirjeno, vendar vseeno z mislimi, kako bo naprej. Osebno mi je šlo zaprtje salona nekako na roko, kajti bil sem tik pred tem, da pregorim zaradi natrpanih delovnikov po nedavnem odprtju novega salona. Po nekajdnevnem počitku sem spoznal, da se stvari še kaj hitro ne bodo normalizirale. Ob vsem dogajanju se mi je ponudila priložnost, da začnem s treningi zaposlenih (ena na ena) na lutkah. To je bila edinstvena priložnost za prenašanje znanja in malih skrivnosti, ki delajo striženje popolno.
Jaz ne bi bil jaz, če si ne bi v tem času poiskal dodatnega dela. Kot mi veleva vzgoja in vest, v ospredje vedno postavljam pomoč sočloveku. Tako me je pot v obdobju karantene popeljala med prostovoljce Občine Prevalje. Kaj kmalu po prijavi sem dobil klic, da bomo delali maske za enkratno uporabo, ker je v takratnem obdobju mask kronično primanjkovalo. Ob izdelavi le teh sem imel občutek, da vse skupaj ni res. Spraševal sem se, kaj se dogaja, kam smo prišli. Ob rosenju očal, statičnem delu sem si dejal, da to delo ni zame in se hkrati zamislil, kakšno srečo imam, da delam to, kar me osrečuje, a hkrati sem sočustvoval z ljudmi, ki vsak sleherni dan delajo za tekočim trakom.
Izkušnja, ki me je kot prostovoljca posebej ganila, je bil razvoz paketov hrane za Karitas. Vsi v Sloveniji govorimo, kakšna idila je. Pa je temu res tako? Za nekatere že, za ostale pa ... Ogromno ljudi potrebuje pomoč, je osamljenih, pozabljenih in ogromno je takšnih, ki tega ne pokažejo. Še danes vidim poglede vseh teh ljudi, kako so bili veseli, ko sem jim izročil paket, namenil lepo besedo in voščil lepe prihajajoče velikonočne praznike. Tako malo je potrebno, da nekoga osrečiš, a hkrati me žalosti, da smo družba besed, hvalisanj, hkrati pa pozabljamo na dostojanstvo sočloveka. V vsem tem vmesnem času me je pot vodila na kmetijo, k mojemu dobremu prijatelju Janku Milerju Marinu. Janku in njegovi družini sem se ponudil za pomoč na kmetiji v Šentanelu. Beseda je dala besedo in tako sem dodobra spoznal delo na kmetiji. S pomočjo in opazovanjem spoznaš, kako dolga je pot od začetka do končnega potrošnika, in koliko truda, ljubezni se skriva za vsem tem. Delo na kmetiji me je povezalo s krajem, ljudmi in mi razširilo obzorje kmetovanja, ki je lepo, a hkrati zelo naporno, če nisi vajen takšnega dela.
V času karantene sem začutil pri nekaterih strah, negotovost, občutek nemoči ter iskanje odgovorov na vprašanje, kaj nas čaka v bodoče. Zase lahko rečem, da sem bil zelo miren in preudaren. Vedel sem, da nimam vpliva na širše dogajanje, lahko pa vplivam na sebe in iz tega potegnem najboljše. Čas, ki nam je bil dan, je zaznamoval vsakega po svoje in vsakdo je sprejemal odločitve, ki so bile zanj najboljše. Sam časa, ko nisem delal, nisem meril v denarju ali izgubi. Meril sem ga v tem, kaj lahko naredim dobrega zase in za družbo. Meni osebno je to obdobje odprlo oči, kako malo je potrebno za srečo, zadovoljstvo, in hkrati sem se spraševal, kaj dejansko potrebujemo, da smo srečni, zadovoljni … Je to denar, pohlep, moč? Denar potrebujemo, da preživimo, ni pa merilo. Je ZLO sodobnega časa, ki poganja pohlep. To pa je tudi virus, ki nas ubija.
Spoštovani, ostanite mi zdravi, polni entuziazma in uživajte življenje, ki gre prehitro mimo nas.
Metod Tasič
