Kolumna: Tomaž Turk

SIJ

Sij sem videl na deževni dan, ni bila ona—on. Just black. Westwood škornji, hlače z L in dvojnim v. Ma(č)ska pač črna. Rokavica enoročna, ta ista, ki mi maha z roko, ko me vidi v trenutku. Mimo je odšla. 0/4, izgubil sem trenutek, ki sem ga drago preplačal za reklamacijo. Reklamacija je ona Sij sama. Gravitacija je bila nična, njena izbira. Poimenoval sem ga Praštevilo. Eden. Preteklost, ne verjame v prihodnost. Težnost, seveda momentum padca jabolka in peresno zgravitiranega v mind. Zaljubil sem se v jabolkove peške. Pege, višino kodrov, spekter ničevosti barv. Univerzum? In magma skupaj? Ja, ja, nasmeh do pokončnih obrvi in moje sekvence, ki traja. Rabil sem plazmo njenega dotika. Razumno sva videla modre oči. Sinje ‘she win’. Ujela sva korak, se pogrešala v nerazumevanju brezstičnosti. Šla je. Odšel sem. Hvala, oprosti in prosim by Versace. Nastavljava si konstanto lepoto geometrijskih ogledal jazza. Kdo si? Zadihaj. Srečna sva, ko si ti srečna v najini dvojini. Pod razno? Nimava predsodkov, dotika, zaupanja? Omenim spotike, ki si jih priskrbiva. Več ljubezni, hrepenenja? Ne. Znamenja! Poglej si, je rekla: Opeklina in hladnost tvojega srca. Ni kaska, le podpis, ko sem te negoval in ljubil. Želim si, da bi te prej spoznal ampak duše nikoli niso isto stare. Zdaj dublinsko kupujeva karte in potujeva v objemu. Prosim, ne okradite naju. Šinila bova.

Amen.
Tomaž Turk

Foto: Mimi Antolovič