Martin Gros

»Moraš biti frajer, da naviješ na glavo 150 viklerjev.«

Je lastnik manjšega salona Tinefrizer v središču Slovenj Gradca, ki mu več kot všečki na družbenih omrežjih pomenijo zadovoljne stranke. Gotovo ga v Sloveniji nihče ne prekaša po številu opravljenih izobraževanj na Norveškem, kamor se je vračal kar štiri leta. Danes pravi, da ga ne vleče več v tujino. Marsikdo se ga še spomni iz časov zabavnih in neodvisnih izobraževanj v okviru projekta FUN(K). Je frizer mnogih hobijev. Med drugim je član Gorske reševalne službe. V ponos mu je, da je pred leti s kajakom veslal od Dubrovnika do Pirana. Pravi, da ga najbolj pomirja pogled na Dravo, ki teče mimo njegove hiše.

Najbrž sva se prvič srečala na katerem od frizerskih sejmov. Običajno si bil v družbi mame, ki je tudi frizerka. Te je ona navdušila za poklic?

Zasluge gredo vsekakor njej. Med drugim je bila tudi v Londonu in ima diplomo s Sassoonove akademije. Z njo sem hodil po frizerskih dogodkih nekje od petega razreda osnovne šole. Na sejme greva pa še vedno rada skupaj. Zgodaj me je začela spodbujati, da grem na svoje. Bila je zelo dobra učiteljica. Stroga in odprta za novosti. Seveda sva imela tudi vojne. Še posebej, ko me je učila Sassoonove tehnike striženja. Bila je tudi predsednica frizerske sekcije pri OZS v Radljah. Tako sem bil zgodaj v stiku z vsemi frizerji, ki so prišli na Koroško izobraževat. Mislim, da je zanjo uspeh, da se je lahko upokojila, ko je izpolnila pogoje, in se ji ni bilo treba ukvarjati z mano, ali bom prevzel salon.

Torej nisi prevzel njenega salona?

Ne. Ponudila mi ga je in ko sem zavrnil, me ni v nič silila.

Kako je potekala tvoja frizerska pot?

Pri mami sem opravljal tudi prakso. Ob popoldnevih in sobotah sem pri njej umival lase. V salonu so delale še štiri gospe, ki so mi bile na nek način kot druge mame. Se spomnim, da sem pri 17-ih prišel proti jutru pijan domov in bil prepričan, da bom spal. Ona se ni zmenila zame mi je le rekla: »Stuširaj se in greva.« Ni mi preostalo drugega. V salonu mi je bilo zelo slabo in sem mislil, da ne bom preživel. Je bila zelo dobra lekcija in tega nisem nikoli več ponovil.
Mama me je vpela v frizerstvo in zelo sem ji hvaležen, da ni od mene nikoli zahtevala, da bi bil, kar je ona. Vedno sem imel svoj stil in to se je tudi videlo. Lahko sem se oblačil, kot sem si želel. Glasbe sicer nisem smel imeti v salonu nikoli, kar bi sam želel. Ker so stranke na prvem mestu in one narekujejo posel. Tako razmišljam še danes, da so stranke tiste, ki ti rečejo, da si dober ali pa ne. Ne toliko tvoj instagram in facebook profil, ampak stranke, saj v končni fazi živimo od tega.
Po praksi sem še pol leta delal pri mami, potem sem se javil za vojsko, saj sem želel imeti to čim prej za sabo. To je bilo leta 1999, ko je bila vojska še obvezna. Bil sem v gorski enoti, kjer sem se imel super. Med drugim sem strigel sovojake. Ko sem se vrnil v salon, sem imel veliko željo po izobraževanju in takrat se je pojavil vsem znani Roman Hlep. Ponudil sem se, da bi na seminarjih pometal, Sašo Fenos, Kristijan Petek in ostali ta veliki so pa prevajali. Tam sem se ogromno naučil. Tako sem med drugim imel priložnost videti Rizzos Peluqueros. Z njimi je bil manager, ki sem ga prosil, da mi je dal vse naslove najpomembnejših svetovnih frizerskih revij. Izbral sem jih nekaj in jim poslal svoj CD. Glasbo mi je naredil dirigent Izidor Leitinger, fotografije pa zdaj že pokojni Blaž Fras. Norveška revija je objavila moje fotografije in poleg so zapisali Slovenian style. Zaradi te objave me je kontaktiral Norvežan Steinar Aasheim, če bi prišel delat k njemu. Vse skupaj mi je bilo zelo filmsko. Šel sem k njemu za mesec dni, ne da bi o njem karkoli vedel. On je imel takrat osem salonov. Geilo je smučarsko središče in tam so vsi znali angleško, zato ni bilo težav z jezikom. Prvič sem ostal en mesec in se potem še štiri leta vračal, da sem izvajal seminarje. Vsakič sem ostal en mesec. Tako se lahko pohvalim, da sem največ seminarjev v življenju naredil na Norveškem. Všeč mi je bilo, da so se do mene obnašali, kot da sem del 65-članke ekipe. Tam sem tudi prvič slišal za frizerske natečaje. Pomagal sem mu pri pripravi kolekcije, s katero je zmagal. Iz te izkušnje sem se veliko naučil. Na koncu sem se vrnil, ker sem bil zaljubljen in bom upam še naprej. Zdaj sem tu in moram priznati, da tu uživam. Mislim, da sem videl dovolj tujine, da me zdaj ne vleče več. V Dravski dolini sem miren in uživam v salonu sredi Slovenj Gradca. Imam tudi družino in nisem tak tip, ki bi se grebel.

Omenil si, da te je mama spodbujala, da odpreš svoj salon.

Mislim, da je bilo, ko sem prišel leta 2003 z Norveške. Rekla mi je, da mi enostavno ne more dati takšne plače, kot bi jo moral dobiti, in če hočem kdaj kaj doseči, naj grem na svoje. Za to sem ji zelo hvaležen. Ko sem vzel prostor v najem, ga pred otvoritvijo ni želela videti. Zdaj njeno odločitev cenim, a takrat je nisem razumel. Morda me je ravno to pripeljalo tako daleč. Mislim, da je zdaj ponosna, da imam že 22 let svoj salon. Če bi takrat ostal pri njej, bi se popolnoma drugače razvijal.

Zakaj si se odločil za Slovenj Gradec in ne kje bliže, glede na to, da prihajaš iz Radelj ob Dravi?

Zaradi »varne razdalje« pred mamo (smeh). Za Slovenj Gradec sem se odločil tudi, ker je srednjeveško mesto. Sam imam rad starine in njihovo zbiranje je eden mojih mnogih hobijev. Z detektorjem kovin iščem ostanke druge svetovne vojne, rimskih časov, srednjega veka. Ogromno najdem. Imam rimski novčič Cllaudios II iz leta 268 in nekaj srebrnikov iz obdobja Marije Terezije. V glavnem pa izkopavam orožje iz srednjega veka in veliko orožja iz druge svetovne vojne, glede na to, da so na Koroškem potekali zadnji boji druge svetovne vojne.

Kako velika je tvoja ekipa?

Število zaposlenih mi ne pomeni veliko, zato je trenutno v moji ekipi le Gašper. Imam še zunanje sodelavce, ki mi dajejo največ kritik. To sta Sašo Kremič in Simon Volčič. Njuno mnenje zelo cenim.

Opažaš v frizerstvu razlike, če primerjaš čas, ko si se še učil, in danes?

Včasih smo delali več frizur. Seveda je bila tudi moda drugačna. Zdaj moraš imeti veliko tehničnega znanja. Kar se v Sloveniji tudi vidi, da ga imamo. Trenutno kreativni frizerji ne pridejo toliko v ospredje. Zdaj pridejo do izraza frizerji, ki so zelo natančni. Zdaj kratke frizure skoraj ne vidiš več. Vsaj po Slovenj Gradcu ne. Veliko smo tudi barvali z živimi barvami. Zdaj moda vse preveč prihaja od drugod in se je ne izmislimo več sami. Se mi zdi, da ni več našega stila.

Kakšen je tvoj stil frizerstva?

Na začetku je bil bolj Sassoonovski. Zdaj je bolj komercialen. Pri barvanju pa poskušam vedno ustvariti kaj novega. V salonu redko naletim na stranko, ki bi rekla, da lahko naredim, kar hočem. Nimam takšnega salona.

Kaj si sanjal kot otrok, da boš, ko bo velik?

Brez dvoma frizer. Nič drugega. Vmes sem malo mislil, da bom mizar, ker je to moj stric. Les mi je še zdaj všeč.

Kdo je bil tvoj vzornik? Po kom si se zgledoval?

Tu bi izpostavil Saša Fenosa. Z njim sem rad delal. Pri njem mi je všeč, da me je pripeljal do tega, da sem sam videl, kaj je dobro in kaj ne. Pri tem pa ostal z obema nogama na tleh in imel disciplino do dela. Še vedno sva v dobrih odnosih. Pri vzornikih nikakor se smem pozabiti moje mame, ki je bila super. Vzor so mi bile tudi te lokalne frizerke, ki so imele polne salone. Moraš biti frajer, da naviješ na glavo 150 viklerjev.

Zdaj si vzornik ti. Delajo dijaki prakso v tvojem salonu?

Verjamem, da sem vzornik dijakom, ker imam urejen salon. S šolo v Mariboru sodelujem že 20 let. V tem času se jih je že veliko zvrstilo pri meni. Med drugim tudi Dejan Nikolić, prav tako Aljaž Piletič, ki je zdaj del njegove ekipe. Ponosen sem, da sta se učila pri meni. Od dijakov sem se tudi sam veliko naučil. Sam si ne želim velikega salona. Dijaki, ki hodijo k meni, ne bodo dobili pri meni zaposlitve, imajo pa zelo dobro referenco za naprej.

Si še mlad, a vseeno; kaj bi svetoval mladim?

Čim manj YouTuba in naj gredo v tujino. Naj jim ne bo odveč kdaj narediti kaj tudi brezplačno. Svetoval bi jim še, da ne odpirajo svojih salonov pred 30. letom, ker se moraš prehitro začeti ukvarjati s poslovnim vidikom. Jaz sem ga sicer imel, a so bili drugačni časi. Če bi ostal predolgo pri mami, bi mi postalo preveč udobno.

S Slovenskega frizerskega festivala se te spomnim predvsem z nastopov na razstavnem prostoru. Si bil kdaj tudi na velikem odru?

Enkrat sem bil s Kristijanom Petkom in Dejanom Krajncem. Morda je tako tudi, ker se ne želim toliko izpostavljati. Bolj mi ustrezajo nastopi, kjer je do 60 gledalcev.

Kaj pa nastopanje s FUN(K)erji?

Tam je bila čisto druga energija. Sašo Fenos je imel idejo, da bi zbral frizerje iz različnih regij, ki različno delajo, in delal seminarje, ki niso vezani na določena podjetja. Naredili smo nekaj seminarjev, ki se jih frizerji še vedno spomnijo. To je bila prelomnica, ko smo vsi štirje (Sašo Fenos, Friderik Kramberger, Smiljan Škarica in Martin Gros op. a.) zrasli. Spomnim se nabito polne dvorane na Ptuju, kako smo se pripravljali, kaj vse bomo povedali, potem smo nekateri zmrznili. Sašo je prišel na odru do mene: »Tinček, kaj imaš to? Še enkrat!« Vsaj zase lahko rečem, da sem se tam izpilil. Pri FUN(K)erjih smo bili sproščena skupina, katere namen je bilo druženje. Sem ponosen, da sem bil del tega. Trajalo je dve, tri leta. Sašo nam je res veliko dal.

Nastopil si tudi na Belgrade gatHAIRing pred dvema letoma.

Sašo Kremič, ki je takrat že delal v Londonu, me je povabil zraven. Skrbel sem za barvanje in naredil tudi nekaj striženj, sicer pa je večino naredil on. Vse frizure so bile njegove. Sem vesel, da izhaja iz tega, da povabi ljudi, ki jih ostali ne poznajo toliko, in me je povabil.

Sodeluješ pri veliko lokalnih projektih. Med drugim redno tudi na festivalu Igraj se z mano v Radljah ob Dravi.

Na tem festivalu sem predvsem zaradi sestrične Mojce, ki ima downov sindrom. Za en dan se odpovem delu v salonu in nakupim spreje za lase. Namen festivala Igraj se z mano je, da otroci s posebnimi potrebami pripravijo festival za otroke brez posebnih potreb. Zadnja leta je zaželeno, da imaš v ekipi nekoga s posebnimi potrebami. Jaz vzamem Mojco, moja sinova in dijake iz salona. Skupaj potem barvamo otroke iz šol in vrtcev. Mojca jim dela kitke, koga pobarva. To delam zaradi nje in otrok. Sinova nikoli ne vprašata, če je z njo kaj narobe. Zanju je ona takšna, kot je, in tudi mi bi se morali tako obnašati. Tudi mame teh otrok želijo, da si realen. Mi imamo v glavi druge omejitve in hvala Bogu, da jih drugi ne vidijo. Namen festivala je, da se ne obrnemo proč, ko opazimo koga s posebnimi potrebami. Tudi sicer v salonu postrižemo veliko otrok, ki imajo takšne ali drugačne posebnosti. Mame teh otrok so presenečene nad našim odnosom in da si vzamemo čas zanje. Sodelujem tudi z lokalno šolo, ki ima program za otroke s posebnimi potrebami. Enkrat letno mi za tri ure pripeljejo pet otrok, da mi pomagajo v salonu. Zame je bolj pomembno, da delam v lokalni skupnosti, kot pa da sem opažen v tujini.

Redno sodeluješ s fotografom Nacetom Zavrlom?

Moj fotograf je že od leta 1999, ko sva z mamo naredila modno revijo za obletnico frizerskega studia. Takrat se je še fotografiralo na filme in je po pomoti uporabil preveč občutljiv film, zaradi katerega so na vseh slikah vidna zrnca. Mami sicer ni bilo všeč, jaz pa sem v tistih slikah videl nekaj umetniškega. Pri njem mi je všeč, da mi med snemanjem pove, če se mu zdi, da kaj ni ok.

Sodeloval si na natečaju Osis Made To Create.

Res je. Ponosen sem, da sem že drugič zmagal v kategoriji ženskih striženj, kjer je pomembno, da je frizura nosljiva. Pri barvanju, kjer sem ustvarjal s tehniko pikslov, pa sem bil drugi.

Kaj ti pomenijo nagrade?

Ogromno. V albume si shranjujem slike s seminarjev in vstopnice. Občasno rad pogledam malo za nazaj. Mi daje malo zagona za naprej.

Si na kakšen dosežek še posebej ponosen?

Najbolj sem ponosen, da je prišla Jasna, ki je zdaj moja žena, k meni na frizuro za maturantski ples in jo lahko še danes ob nedeljah friziram.

Pred leti si s kajakom preveslal del jadranske obale.

Res je. Ponosen sem, da mi je uspelo preveslati od Prevlake oz. Dubrovnika do Pirana. Skupaj je trajalo 21 dni. Priporočam ogled filmčka na YouTubu. Imenuje se Jadran 2014. Še vedno veliko veslam po Dravi in lahko rečem, da sem v dobri formi.

Omenil si, da imaš veliko hobijev. S čim vse se ukvarjaš?

Zanima me ogromno stvari, zato pravim, da ne bom umrl za frizerskim stolom. Sem velik avanturist. Zelo rad plezam. V Radljah sem ustanovil plezalni klub, ki še vedno deluje. Opremili smo plezališča, organizirali plezalne šole. Iz plezanja se je razvil še en zanimiv hobi. Med plezanjem smeri pogosto naletim na drevesca med skalami, ki sicer ne bi nikoli zrasla, saj bi se posušila. Odnesem jih domov in jih posadim v posode za rože. Zdaj jih je že deset in ko imam čas, jih obrezujem kot bonsaje. Sem tudi član Gorske reševalne službe. Zdaj sicer zaradi pomanjkanja časa ne sodelujem več toliko pri reševanjih. Je zelo naporno in stresno. Še vedno imam pred očmi reševanje mladega fanta, ki ga je zasul plaz. Ko sem ga potegnil ven, se peljal z njim s helikopterjem v dolino. To so grozni občutki. Takšne situacije te postavijo na realna tla in te spremenijo.

Imaš dva sinova. Ju kaj zanima frizerstvo?

Niti ne. Starejši obiskuje glasbeno šolo in je dober v matematiki, mlajši pa bi ves čas igral nogomet. Glede na situacijo ne morem mimo vprašanja, kaj si počel tisti čas, ko smo bili prisiljeni ostati doma. Takrat sem dal frizerstvo malo na stranski tir. Bilo je zelo stresno, saj je bila žena v službi, jaz pa sem bil učitelj dvema najstnikoma. Veliko sem plezal, vozil kajak in iskal z detektorjem.

Tekst: Nina Nagode
Foto: Nace Zavrl in osebni arhiv