Zoran Gajić

Za Zorana Gajića bi lahko rekli, da je otrok Ilirije, saj je svojo poklicno pot pri njih začel že kot praktikant, zdaj pa je eden njenih vodilnih »promotorjev«. Zase meni, da ima eno najboljših služb med frizerji, saj je stalno na poti, spoznava nove ljudi, kraje in kulture. Najbolj udobno se počuti s svojo dolgo skodrano frizuro. Na kratko se je postrigel le dvakrat v življenju, pred odhodom v vojsko in na dan poroke. S spremembo je obakrat šokiral domače.

Pri Iliriji si sedaj že 15 let, kje pa si bil pred tem?

Eno leto sem bil na RTV-ju. Še vedno sem zunanji sodelavec RTV-ja. Potem sem šel v vojsko. Leta 1987 sem bil pripravnik v Iliriji, pred tem na praksi. Malo sem poskusil delati tudi po salonih, kmalu sem ugotovil, da je preveč monotono delati vsak dan eno in isto. Mislim, da je moje delo v Iliriji idealno, čeprav idealna služba ne obstaja. Imam na tem področju najboljše delo. Redko kdo ima pri svojem delu priložnost potovati, spoznavati nove kulture, kraje, ljudi, prenašati znanje in izkušnje.

Kako pa lahko ostali pridejo do take službe, kot jo imaš ti?

To je popolnoma enostavno. V Iliriji ves čas iščemo nove kadre. Eni se obdržijo, drugi pač ne. Ampak moraš biti tudi prava oseba za tako delo. Ni dovolj samo opravljanje frizerskega poklica kot v salonu, predpogoj je že obvladanje retorike. Poleg tega imamo v Iliriji prednost, Ilirija je baza, od koder izhaja osnovno zanje. Iz prve roke dobimo informacije, ki jih frizerji poslušajo na seminarjih, obenem sodelujemo v procesu ustvarjanja produktov. To znanje je predpogoj za uspešno opravljanje poklica. Ampak še vedno verjamem, da tisti frizer, ki ima več znanja in razume sestavo in funkcijo produktov, lažje dosega želeni rezultat.

A obstaja velika razlika med trgi? Če za primer vzamemo Češko in Slovenijo. Ali imajo češki frizerji drugačne zahteve?

Slovenija, Češka, Rusija, Japonska in ostale države, v katerih sem delal; tehnika sriženja je podobna, ker je svet globaliziran. Vsem so dostopne iste informacije. Meni osebno je najtežje delati doma, ker se vsi poznamo in nimaš nič novega za povedati. Prednost Slovenije pa je, da je majhna država, in da se tedensko za vsakim vogalom nekaj dogaja na tem področju. V 90-ih letih se je ta poklic tako dvignil, da smo pridobili nekaj odličnih in prepoznavnih frizerjev. Drugače pa smo si frizerji bolj ali manj podobni, enako razmišljamo, ker imamo podobne potrebe. Res pa je, da so na vzhodu bolj natančni glede tehnologije in bolj vedoželjni. Bolj jih zanimajo strukture in kemija. Njihov sistem šolanja od njih zahteva učenje na pamet in ne razumevanje stvari, zato so morda bolj trdi. Zastavljajo vprašanja, ki jih nikjer drugje ne bi slišal. Ampak so veliko bolj komunikativni. Tudi če je oder še tako velik in v dvorani sedi od 500 pa do 1000 ljudi, se bodo še vedno trudili, da ti zastavijo neposredno vprašanje. Tudi moj princip dela na odru je tak, da vzpostavim komunikacijo. Ker se lahko zgodi, da govoriš osem ur, pa ne poveš ničesar pomembnega. Zato jih ves čas vodim in jim obenem omogočam, da mi dajejo iztočnice. Moja prezentacija traja neprekinjeno nekje od pet do šest ur.

To je pa naporno.

Ko enkrat padeš noter, kar gre. Pogosto mi na koncu zmanjka časa, da bi vse povedal. Vedno, ko končam s predstavitvijo, imam občutek, da sem premalo povedal. V Rusijo ali Ukrajino ne hodim pogosto, zato skušam povedati čim več informacij. Kljub temu pa se izogibam temu, da bi govoril samo o produktih in skušam zgodbo zastaviti čim širše. Celoten postopek od začetka do konca je predstavljen v živo, redko kaj v naprej pripravim. Ponavadi imamo v desetih dneh turneje po Ukrajini od pet do šest nastopov. Ob tem moramo razumeti, da to ni Slovenija, kjer v pol ure prideš iz enega mesta v drugo. Vožnja lahko traja celo noč. Mi smo vseeno neka srednje velika firma, ki v svetovnem merilu niti ni tako finančno močna, da bi lahko delali velike showe in bi vse slonelo samo na marketingu, na licu mesta moraš dokazati, da zadeva funkcionira in res funkcionira. Ne poznam poklica, kjer bi ti tako pod prste gledali.

Koliko ljudi vas potuje po svetu in dela showe?

Vsi. Ampak v večini sem jaz tisti, ki skačem okoli. Pred 10 ali 15 leti smo bili v ekipi Matjaž Bavdek, Uroš Žvab, Mitja Tavčar, Peter Klinc in jaz. Takrat smo bili zelo močni kot ekipa, ker smo povsod hodili skupaj in smo po enem letu že enako razmišljali. Danes se pa srečamo samo na vsake toliko časa, povsem odvisno od tržišča.

Kaj bi bil, če ne bi bil frizer? Si imel še kakšno željo?

V bistvu v tistem trenutku, ko se je bilo treba odločiti, nisem imel boljše ideje. Frizerstvo ni bila neka želja, o kateri sem sanjal že od majhnih nog. Bil je zgolj preblisk. V bistvu nisem samo frizer, sem tudi masker. Veliko sem delal tudi na televiziji kot masker za filme, nadaljevanke ali modne revije.

Ali si potem dejansko kdaj delal v klasičnem frizerskem salonu?

Sem delal, ampak mi ni bilo preveč všeč. Je bil pa izziv.

Kdo so bili tvoji vzorniki, ko si začel?

Takrat, ko začneš, itak ne veš, kdo so te velike svetovne ribe. Ne vem, če sem takrat imel kakšnega vzornika.

Imaš družino?

Imam dva otroka in sem srečno ločen.

Je to davek te službe?

Delno tudi. Poleg te službe in poleg intenzivnega potovanja za Ilirijo, sem delal tudi na več projektih izven Ilirije: na televiziji, modnih revijah, fotografiranjih in tako naprej. Nekaj časa sva si z ženo podajala otroke na vratih. Delala je na RTVju, kot radijska voditeljica in voditeljica prireditev, tako da je bilo kar živahno.

Hobijev potem verjetno nimaš? .

Ne, delo je moj hobi

Hodiš v službo za hobi?

Tako mi pravijo. Če dobro pogledaš, ti ta poklic da vse. Ves čas si v stiku z ljudmi, kreiraš, slikaš, oblikuješ, osrečuješ ljudi in moja mama pravi, ves čas si na toplem.

Ti si eden redkih v Sloveniji, ki imaš možnost ta poklic opravljati na tak način.

Absolutno. In ravno to je tisto, ker me še vedno drži pri Iliriji. Drugje tega ne ponujajo, če pa že, potem moraš imeti salon ali pa delati za nekoga in si podvržen izključno slovenskemu tržišču. Slovensko tržišče pa je izredno majhno in ga lahko obdelaš v enem tednu.

Pa se ti zdi, da je slovensko tržišče zelo zahtevno? So pri nas stranke zahtevne?

Ne bi rekel, mislim, da niso zahtevne. Kakor so ljudje različni, so tudi stranke različne. Nekatere zahtevajo eno, druge drugo. Nekatere popolnoma zaupajo frizerju in se mu prepustijo, druge imajo svojo vizijo in je frizer zanje zgolj posrednik med njihovo željo in končno frizuro.

Veliko potuješ naokoli in spoznavaš številne frizerje. Kam bi uvrstil slovenskega frizerja? Smo v zadnjih 20 letih kaj napredovali?

Absolutno smo, vsi so naredili korak naprej. Ampak to je posledica globalizacije. Informacije so vsem dostopne, dostopnejše je tudi potovanje in točno vemo, kje iskati nove informacije. Svet je postal izredno majhen. Kdor se ne zapre samo v svoj salon, lahko marsikaj doseže. Vse pa je odvisno od denarja. Kdor ne vlaga tudi ne pobira, čas ga povozi.

Misliš, da se je ta recesija dotaknila tudi frizerstva?

Mislim, da. Sicer ne na neposreden način. Dotaknila se bo vseh ljudi. To pomeni, da si stranka ne bo več hodila barvati narastka k frizerju enkrat mesečno, ampak bo prišla na vsake tri mesece. Mislim, da imamo v Iliriji sedaj veliko priložnost. Frizer bo moral zmanjšati ceno ponudbe ali pa je vsaj ne bo zvišal. Razliko v profitu bo zato moral nekje nadoknaditi. S strani Ilirije upamo, da bo kozmetiko nadomestil s tisto, ki spada v srednji cenovni razred in je ravno tako kvalitetna.

V katero smer se bo po tvojem razvijalo frizerstvo v prihodnosti?

Vse gre bolj v individualno smer, zaradi uniformiranosti. Trenutno imamo v frizerstvu dve smeri, kamorkoli pogledaš, ne vidiš nič novega. Ampak vsakih deset let pride nova generacija, za katero je vse to novo. Mi smo v teh 20 letih dali skozi pet ali šest sprememb, ki jih lahko samo nadgrajujemo in dodajamo nove elemente. Kadar slišim frizerje govoriti »Ah, to smo pa že vse delali …« Ne! Nič od tega še nismo delali. Kar delamo danes, nismo še nikoli delali. Delali smo iztočnice, sedaj pa dodajamo svežino. Me pa kar malo zmrazi, kadar zagledam oblike, ki sem jih delal pred desetimi leti, saj se je moj okus za estetiko spremenil.

Kje pa poleg Ilirije še delaš?

Sodelujem s tremi agencijami. Za televizijo pa delam samo še pri oddaji Piramida, ki je edina oddaja, za katero imam čas. Ko utegnem, Spet doma, N.L.P, Hribar show in ostale. Večina oddaj se namreč dogaja čez vikende.

Ali RTV nima več svojih frizerjev?

Ima. No, v bistvu ima maskerje, ki se bolj osredotočajo na masko kot pa na lase. Ampak produkcija, je še vedno tako močna, da jih je premalo. Tako da nas je kar nekaj zunanjih sodelavcev.

Ali je možnost, da se frizer osredotoči zgolj na televizijo in film in svoje delo opravlja na tem področju namesto v salonu?

Samo kot frizer ne, kot masker pa. Masker zaobjema celotno zunanjo podobo, lase in obraz. Obstaja ogromno maskerjev, ki se ukvarjajo izključno s tem. Ampak zdaj bo verjetno povpraševanje po maskerjih kar malce upadlo, ker se reklame ne bodo več snemale. V času recesije se najprej prične varčevati pri reklamah. Pred tem pa je bilo toliko dela, da se ga ni dalo postoriti.

Si kdaj razmišljal, da bi odšel delati v tujino, kjer je ribnik večji in imaš več možnosti?

Ne vem. Verjetno mi manjka tiste osnovne ambicije. Kdor si želi v tujino, ima verjetno zelo močne ambicije po dokazovanju ali pa je tukaj zelo nezadovoljen. Jaz tukaj nikoli nisem bil nezadovoljen. Poleg tega opravljam tak posel, da sem stalno v tujini. Ampak tudi kadar sem v tujini, je prijetneje priti v znan prostor, kjer te poznajo, kot pa se spustiti v neznano. Sem precej statična oseba.

Koga od mladih frizerskih talentov bi pa morda izpostavil?

Moram reči, da jih skoraj ne poznam. Domačo sceno zelo malo spremljam, saj sem vedno v tujini, ko se v Sloveniji na tem področju nekaj dogaja. Poznam svojo generacijo in morda malo mlajše, potem se pa neha. Ampak mislim, da vsaka generacija prinaša nekaj frizerjev, ki so se pripravljeni izpostaviti. Da se sploh lahko izpostavijo, morajo delati na lastni kvaliteti nenehnem izobraževanju, spremljanju trendov. Če se ustaviš, te čas povozi. Pred dvajsetimi leti si lahko kvalitetne frizerje naštel na prste ene roke. Danes jih je ogromno. Frizerstvo ni več samo usluga, ampak je božje poslanstvo, kot bi rekel Peter Klinc. Mi smo tisti, ki na koncu damo piko na i.

Ali potem kvaliteten slovenski frizer nastane na podlagi ambicije ne pa zaradi zahtev strank. Prej si namreč omenil, da stranke pri nas niso zahtevne.

Absolutno gre eno z drugim. Stranke niso ne vem kako zahtevne, so pa stranke tiste, ki te oblikujejo in ti znova predstavljajo nove ideje, nove trende. Samo prisluhniti jim je treba in biti odprt, da jih prepoznaš. Saj tudi na zahodu niso ravno zahtevne. Mogoče celo dosti manj kot tukaj. Na zahodu je že vse postavljeno, zato dajejo večji poudarek negi las. Težijo k bolj naravnemu videzu in ne pretiravajo z raznimi barvami in oblikami. Vse je bolj umirjeno. Londonski frizer verjetno napravi precej manj različnih frizur kot kdo od naših frizerjev. Ljudje na zahodu imajo zdrave in svetleče lase, kar je ideal in dodatek k lepoti. Zame je idealna frizura tista, ki se je sploh ne opazi, ampak se zlije s celoto. Res pa je, da moraš iti pri delu na odru malo čez črto.

Velikokrat gredo frizerji v ekstreme, da so sploh opaženi.

Jaz temu rečem interno izživljanje med frizerji, da se pokaže, kaj vse je možno narediti. V realnem življenju pa je to samo dodatek k celotni podobi, da oseba pride do izraza. Če je frizura prva stvar, ki jo opazimo na človeku, potem se lahko vprašamo, ali je dejansko dobra. Podobno je pri zgrešeni torbici ali čevljih na človeku – to najbolj izstopa in bomo zato najprej opazili. Enako je tudi s frizuro. Kar preveč izstopa, ni dobro. Doseči moramo skladnost. Tudi lepota in estetika sta podrejena skladnosti. Če je vse skladno, potem oseba pride do izraza. Asimetrije mi niso všeč, ker nisem ljubitelj prevelikih kontrastov. Vse mora teči, se prelivati in se dopolnjevati.

Imaš že dolgo časa tak imidž, dolge skodrane lase?

Skodran sem po naravi. Prvič sem se ostrigel en dan pred odhodom v vojsko. Z dolgih las na zelo kratke. Sprememba je bila velika. Ko sem na ulici srečal očeta in ga »žical« za pivo, mi je refleksno dal denar in šel naprej, ker me ni spoznal. Kasneje sem si zopet pustil dolge lase in se drugič ostrigel na dan poroke. Svojo bodočo in sedaj bivšo ženo sem šokiral na vratih, ko sem prišel. Nekaj časa sem potem imel krajšo frizuro, zdaj pa imam zopet dolge lase. Strižem se na vsake pol leta, ko res nisem več za nikamor. Ampak je zelo »komot«, vstanem, stresem in grem.

Besedilo: Gregor Nagode in Andreja Svete
Foto: Gregor Nagode