Tony Rizzo

TONY RIZZO"Če delaš le pet dni na teden, ne boš dober."

Tony Rizzo je neprestano na poti. Z njim smo se pogovarjali v Sarajevu, kjer je kot posebni gost nastopil na dobrodelni frizerski prireditvi Theatre Hair Show. Prav njemu gredo zasluge za največjo dobrodelno frizersko prireditev na svetu, Alternative Hair Show. Skupaj z bratoma je ustanovil verigo salonov Sanrizz, v kateri je še vedno zelo aktiven. Občasno še vedno postriže kakšno stranko. Na začetku frizerske kariere je bil del ekipe Vidala Sassoona. Kot najstnik je bil tudi britanski mladinski boksarski prvak in je celo razmišljal o profesionalni karieri boksarja. Rojen je bil blizu Neaplja, rad kuha in seveda obožuje italijasnko kuhinjo.

 

Theatre Hair Show (THS) v Sarajevu je za nami. Kako vam je bila všeč prireditev?

Videl sem veliko entuziazma, ki je deloval kot nekakšen magnet. Tudi ekipa, ki je delala show, je bila zelo profesionalna. Vanjo so vložili zelo veliko dobrih idej, truda in energije. Prav osvežujoče je bilo videti vse skupaj. Udeležujem se kar veliko dogodkov in ta je bil po dolgem času eden izmed tistih, na katerih sem se lahko samo usedel in enostavno užival v dogajanju, saj mi ni bilo treba nastopati. To se mi zelo redko dogaja in v showu sem resnično užival. Vsi so bili zelo unikatni. Zelo sem vesel, da se je zgodil tu, in da smo zbrali toliko denarja.

 

Kako se je začelo vaše sodelovanje s THS? Koncept dobrodelnosti je zelo podoben kot vaš Alternative Hair Show (AHS).

Fanta (Senada Šehića, Senada Čavdarja op. a.) poznam že dolgo, saj prihajata že nekaj let v London. Ko sta mi povedala, kaj pripravljata, in da bosta zbirala denar za levkemijo, sem z veseljem sprejel povabilo. Upam, da bom lahko še kako prispeval k razvijanju koncepta tudi v prihodnje. Morda, da bi bilo vse skupaj zastavljeno malo bolj mednarodno in bi sodelovalo še več držav. Mislim, da bi to v veliki meri prispevalo k uspehu.

 

Kako to, da ste postali tako aktivno vpleteni v samo zbiranju sredtev za raziskave levkemije? Vem za dogodke v vašem osebnem življenju (za posledicami levkemije sta mu umrla sin in nečak op. a.). Marsikateri starš se ne bi tako močno angažiral.

Začelo se je podobno kot tu. Naredili naj bi le en show. Prostor je bil poln. Ljudje so želeli videti koncept. Ko delaš prireditev, moraš imeti prave »sestavine«. Če tega nimaš, ljudje ne bodo prišli. Zbrati moraš dobre oblikovalce. Tudi glede nastopov morajo biti določena pravila, ki jih morajo nastopajoči upoštevati. Oblikovati moraš idejo samega showa, da iz več majhnih postane en velik show. To se trudimo delati mi. Ljudem je všeč, da na odru ni nastopov samih frizerjev ampak le njihovi končni izdelki. Na začetku je bil vsak nastop dolg šest minut in v vsakem je nastopalo osem modelov. Danes smo vse skupaj skrčili le na tri minute. Moraš se prilagajati. Imamo zelo sveta pravila, ki se jih morajo vsi držati. Vendar pa vsako leto kaj malega spremenimo, dodamo, dodelamo ... V občinstu je večina frizerjev in želimo jih kar se da navdušiti. Prav tako želimo, da odidejo srečnejši, kot so prišli. Mislim, da je bilo tako tudi sinoči (po THS op. a.).

 

Prvi AHS je bil torej nekaj podobnega, kot smo vidli sinoči?

Ja. Pisalo se je leto 1983. Show v Camden Townu si je ogledalo okoli 2.000 ljudi. Zbrali smo 7.000 GBP (slabih 9.000 EUR). Ja, zelo podobno je bilo kot tu. Potekalo je v gledališču. Takrat je v osemdesetih potekala nova romantika, punk je bil vse bolj v porastu. Tudi moda se je spreminjala. Imeli smo nekaj velikih imen. Njihovo delo je bilo zelo raznoliko. Beseda alternativa pomeni izbira. Občinstvo torej vidi izbor različnih frizerjev. Za vsakega se najde nekaj. Ni le avantgarda. Pri AHS še zdaleč ne gre le za to.

 

Vsi AHS, ki sem jih obiskala, so bili vsi po vrsti posebno doživetje. Nam lahko malo namignete, kaj nam pripravljate za letos?

Letos praznujemo že 30. obletnico. Imamo svoj dobrodelni sklad za otroke za boj proti levkemiji. Proti levkemiji se bojujejo v vseh pogledih. Tudi v drugih državah. Zato sem še posebej vesel, da lahko pri podobnem projektu sodelujemo tudi v BIH. Na AHS v Londonu bo nastopilo 20 velikih imen. Ker je za levkemijo umrl tudi Vidal, pripravljamo tudi nekaj v njegovo čast. Povabili bomo nekaj največjih kreativnih direktorjev, ki so delali z njim. To smo že naredili na 25. AHS in zdaj bomo ponovno. Letošnja tema so legende, kar je on vsekakor bil. Ponovno pripravljamo tekmovanje International Visionary Award. To idejo bi radi vpeljali tudi v THS, da bi imelil tekmovanje za mlade talente. Ponovno bomo imeli tudi podelitev AIPP nagrad.

 

Za vami je tudi že več kot let salonov Sanrizz. Posla ste se lotili skupaj s svojima bratoma. Kako je bilo začeti posel z njima?

Ni bilo lahko. Seveda ju imam rad. Imamo podoben okus. Podobne ideje. Prav zato se nikoli ne moremo odločiti. Po starosti smo si zelo blizu, in ker opravljamo isto delo, je težko sprejemati poslovne odločitve. Jaz sem bil manager. Pokrival sem tudi izobraževanje. Ozzie je skrbel za salone, Riccardo pa za izobraževanje osebja.

 

Aktivni ste na zelo veliko področjih. Koliko ste še vedno vpleteni v Sanrizz?

Zelo veliko. Še vedno mi vzame večino mojega časa. Za AHS imam posebno ekipo. Ustanovili smo Sanrizz Network. Obsega že 60 salonov v Italiji. Gre obliko združenja, za katero dela Sanrizz izobraževanja, promocijski material, dobijo tudi vse naše kolekcije, dvakrat na leto dobijo tridnevno izobraževanje. Tu ne gre le za striženje in barvanje. Gre za vodenje salona, imidž, in kar je najbolj pomembno, kako izobraževati osebje. Pomembno je, da jih izobražuje nadrejeni, ne pa nekdo zunanji. Gre za neko obliko franšizinga, vendar ni pogodbe. Salon še vedno obdrži svoje ime. Mi jim pomagamo graditi njihovo znamko. Npr. stranke v Zagrebu ne poznajo Sanrizza, poznajo pa Amirja (Bečirevića, op. a.) in prihajajo v njegov salon. Če spremenimo ime v Sanrizz, prav nič ne pridobimo na znamki.

 

Saloni Sanrizz so le v Veliki Britaniji?

Tako je. Vsega skupaj imamo 11 salonov. Imeli smo jih tudi nekaj v Italiji in na Japonskem, ampak zdaj imamo tam Sanrizz Network.

 

Še vedno opravljate salonski del frizerskega poklica?

Občasno še vedno postrižem kakšno stranko. Sicer pa delam predvsem izobraževanja, nastope ... Sanrizz ima letno približno 48 nastopov. Ta vikend imamo velik show v Londonu. Dela ga moj sin Leonardo. V ponedeljek že letim v Kijevo, kjer imamo še eno izobraževanje. Ko se vrnem, grem v Italijo ... Skoraj vsak vikend sem nekje. Zasedeni smo do februarja 2013 (pogovor je potekal sredi maja 2012, op. a.). Vedno imamo vse načrtovano za približno leto naprej.

 

Vedno, ko vas vidim, ste polni energije in me v veliki meri motivirate za delo. Kaj pa je vaša inspiracija?

Vse. Vreme. Ljudje. Obrazi. Pred leti so vsi govorili, da jih inspirira arhitektura. To je le del. Mene vse inspirira. Od umetnosti, vere, ljudi ... Ko se vozim s podzemno železnico, gledam obraze. Tudi to me inspiria. Življenje samo me inspirira. Zakaj bi sicer živeli?

 

Vedno ste zelo skromni glede svojih dosežkov. Na kaj ste najbolj ponosni?

Na svoje otroke in zdaj tudi na moje vnuke.

 

Koliko jih že imate?

Dva. Amelina in Raffael.

 

Prej ste že omenili, da je vaš sin Leonardo tudi frizer. Kaj pa ostali otroci?

Ravno v petek je moj drugi sin, Rudy, opravil izpite. Zdaj se bo tudi on pridruži naši ekipi stilistov.

 

Pa poslušata vaše nasvete?

Niti ne (smeh). Otroci nikoli ne počnejo tega. Posredno morda ja, neposredno pa ne.

 

Kako je bilo biti del ekipe Vidala Sassoona? Ob gledanju filma o njem sem imela občutek, da ste bili kot nekakšni frizerski The Beatles.

Na nek način je bilo res tako. Če imaš nek sistem, vse skupaj bolje uspeva in Vidal ga je vsekakor imel. Če nimaš sistema, boš težko uspel. Pri vsem skupaj ni šlo le za striženje. Veliko jih misli, da bodo tudi oni doživeli podoben uspeh, če bodo tako strigli. Ne. Imeti moraš pravila, kako boš delal, kako se boš izobraževal. In to je tisto, zaradi česar je bil tako dober. Verjel je, da lahko vse doseže, vendar je za to potrebna disciplina. Te smo imeli pa zelo veliko.

 

Slišala sem, da ste bili svoje čase precej aktivni v boksanju.

Res je. Bil sem mladinski britanski prvak. Bil sem zelo dober boksar. Nastopil sem na 68 tekmovanjih. Takrat sem bil še najstnik. Razmišljal sem celo o profesionalni karieri.

 

Kako to, da ste si premislili?

Odločil sem se, da preneham, če osvojim naziv mladinskega prvaka. In sem ga res. Eno leto prej sem bil v finalu, a nisem zmagal. Naslednje leto sem premagal nasprotnika v 60 sekundah. Knockoutiral sem ga. Kljub vsemu mislim, da sem imel srečo. Takrat sem se hkrati ukvarjal tudi s frizerstvom. Začel sem, ko sem bil star 14 let.

 

Ste imeli morda plan B, če vam ne bi šlo?

Opravljal sem delo frizerja, všeč mi je bilo, vendar pa ga nisem razumel. S časoma začneš razvijati, kaj bi rad počel, kakšen stil bi rad delal. V tistem času je bila to zame le služba, ki pa sem jo rad opravljal, saj sem bil ves čas obkrožen z ženskami. Počasi začneš razumevati, kaj vse skupaj pomeni. Ko pride do tega, želiš to delati vsak dan. Šele potem lahko postaneš dober. Če delaš le pet dni na teden, ne boš dober. To je premalo. Ne moreš biti dober, če delaš le minimalno. Delati moraš maksimalno in še več.

 

Ko ste začeli svojo kariero, ste kdaj razmišljali, da boste dosegli vse to?

Ne. Nikoli. Že zdaj mislim, da nisem dosegel vsega. Drugi morda mislijo, vendar sam o sebi ne razmišljam tako. Ni vedno lahko, skrbeti je treba za osebje, skrbeti, da posel nemoteno teče ... Trenutno je to zelo težak posel. Tako kot ostali, se tudi v frizerstvu soočamo s težavami. Ravno zaradi tega je treba osebju nameniti več časa. Gre za proces, ki se nikoli ne konča. Trenutno sem najbolj osredotočen na Sanrizz Network. Salone želimo kar se da zbližati, da bi si tudi sami med sabo izmenjavali ideje. Ne le kar se tiče las, ampak tudi samega poslovanja in kako postanejo bolj profesionalni. Naša industrija je zelo neprofesionalna. Premalo je znanja, kar vpliva na samo storitev. Želim si, da bi spravil samo storitev na višjo raven. Frizerji nimajo dobrega imidža. Nekateri ga seveda imajo, vendar to ni dovolj. Sam poklic frizerstva bi moral biti bolj spoštovan. Še vedno velja, da če ne dobiš službe, lahko še vedno postaneš frizer.

 

Slišala sem, da ste nekaj časa razmišljali, da bi postali kuhar.

Ja, moj oče je bil kuhar. Imeli smo restavracijo in na začetku sem nekaj časa delal pri njem. Rad kuham in mislim, da bi bil lahko tudi kuhar.

 

Kaj je vaša specialiteta?

Ooo, pasta carbonara. Rad imam zelo raznoliko hrano, najbolj pa seveda italijansko.

 

Rojeni ste bili v Italiji.

Ja, rojen sem bil južno od Neaplja, in ko sem bil star 8 let, sem odšel v Veliko Britanijo. Moja mama še vedno živi v Italiji in zato se še vedno pogosto vračam tja.

 

Kaj je najboljši nasvet, ki vam ga je kdo dal?

Mislim, da je še vedno najboljši ta, da si zvest samemu sebi in si srečen pri tem, kar delaš. Ni vedno lahko, saj naletiš na ovire. Vsekakor je najboljši nasvet, ki sem ga dobil ta, da delaš to, kar ti narekuje srce in ne glava. Ni vedno enostavno. Včasih se mi zgodi, da poslušam srce in kasneje ugotovim, da to ni bila najbolj modra odločitev (smeh).

 

Tekst: Nina Nagode
Foto: Gregor Nagode