Stephen Bompas

Stephen Bompas je priznan francoski frizer, ki hkrati obvlada striženje, barvanje in podaljševanje las. Za intervju z njim smo se dogovorili med njegovim kratkim obiskom Slovenije, ko je tu snemal oglas za eno od priznanih blagovnih znamk za nego las. Obiskali smo ga kar na snemanju in ga spremljali med delom. S svojo preprostostjo in dostopnostjo je vse prisotne zelo navdušil, ne le kot frizer, ampak tudi s posebno pozitivno energijo.

Na tvoji internetni strani sem opazil dolg seznam izkušenj ... Veliko potujem po tujih državah, kjer imam snemanja za različne revije in šove, poleg tega pa delam tudi za televizijske oglase za različna podjetja, ki se ukvarjajo z izdelavo izdelkov za nego las in ličil. Delal sem že za različne priznane znamke, kot so PHG brands, Schwarzkopf, L’Oreal, Garnier in ostale pomembnejše znamke.

Kako ti je uspelo priti zraven?

Začel sem kot frizer, ker sta tudi moja starša frizerja, čeprav se sprva nisem želel podati v to. Nekaj časa sem bil model. Pomislil sem, da bi morda bilo zanimivo početi kaj povezanega z modo, saj bi bil tako neprestano obkrožen z lepimi dekleti.

Takrat še nisi bil frizer?

Ne, takrat še ne. Razmišljal sem, v kaj naj se podam. Naj bom fotograf, frizer …? Potem pa sem ugotovil, da sem pravzaprav vedno rad strigel lase, čeprav nisem bil frizer. Vedno me je veselilo striči prijatelje in jim tako malce popestriti videz. S spremembo frizure vedno osrečiš človeka. Nova frizura ima podoben učinek, kakor zamenjava očal. Oseba se kar na enkrat spremeni, obraz in poteze obraza pridejo popolnoma drugače do izraza. In tako sem se odločil, da se bom modnemu svetu pridružil kot frizer. Pričel sem delati v salonu svojih staršev v Provansi, kjer sem se naučil ravnanja z lasmi - učil sem se striženja, česanja in tudi barvanja. Bral sem, da si mojster barvanja. Zelo malo ljudi na moji stopnji se ukvarja s podaljševanjem las, striženjem in obenem še z barvanjem. Ponavadi sta za to zadolženi dve osebi, nekdo za striženje in drugi za barvanje. Jaz pa vse opravim sam. Tako sem se naučil v frizerski šoli.

Potem si hodil tudi v frizersko šolo?

Da. Polovico časa sem preživel v šoli, ostalo polovico pa v salonu. Res, da sem v tem času delal pri starših, ampak lahko bi se zaposlil tudi kje drugje. Šolal sem se tri leta, frizerska šola drugače traja pet let, vendar sem malce pohitel in vse potrebne izpite opravil v krajšem času. Po treh letih sem zapustil salon svojih staršev. Delo v njunem salonu me je sicer veselilo, ampak želel sem si nekaj več. Nisem hotel ostati stalno na istem mestu in delati le z navadnimi ljudmi. Zato sem se odpravil v Pariz in sprva delal v največjem pariškem salonu, pri Jean-Marcu Maniatisu. Pri njem sem ostal nekaj let. Da bi se hitro vpeljal v delo, sem vadil tudi ponoči. Z Maniatisom sva ustvarila novo kolekcijo, ki smo jo predstavili na plakatih in v revijah. Kasneje pa sem pričel delati v snemalnih studiih.

Si tudi v studiu delal z njim?

Sprva sem nameraval delati pri njem, vendar je imel premalo denarja in je lahko zaposlil zgolj dve osebi, zato sem se odločil poiskati kaj drugega. Takrat sem delal že za marsikatero modno agencijo in postal dokaj znan, tako je zame slišal Jean Louis David in me povabil k sodelovanju. David je bil takrat največji mojster. Imel je verigo salonov po vsej Evropi in svetu in obenem tudi agencijo za frizerje, ki delajo v snemalnih studiih. Povabilo sem seveda sprejel in se pridružil njegovi ekipi. Ustvarjali smo novo kolekcijo za vsak letni čas. Kasneje sem začel delati tudi v studiu. Dvakrat mesečno sem delal v studiih, ostalo pa v salonu, kar je bilo dobro, saj me je stalno nekdo priganjal. Takrat sem se počutil veliko bolj varnega, kakor zdaj. V studiih je na voljo malo delovnih mest, zanimanje zanje pa je veliko. Do službe se zelo težko prikoplješ. Na začetku je najbolje, da se kot asistent priključiš velikim imenom. Plača sicer ni visoka, vendar pa na ta način pridobiš veliko znanja in izkušenj. V tem obdobju sem pričel še z učenjem angleščine. V našem poslu je namreč znanje angleškega jezika zelo pomembno, kljub temu pa večina še vedno ne govori angleško. Čez nekaj časa sem se odločil, da postanem samostojen, in zapustil Davida. Neka manjša agencija mi je pomagala izdelati »book« z mojimi fotografijami. Kasneje so mi pomagali tudi pri postavitvi osebne spletne strani, kjer lahko objavim fotografije in filme svojih del ter slavnih oseb, s katerimi delam, ter napišem nekaj besed o sebi. Z agencijami je tako, kot bi nekdo delal zate. Če me želi kdo najeti, kontaktira mojo agencijo.

Potem vse poteka prek agencije?

Tako je. Z agencijo se pomenijo glede plačila, kdaj sem dosegljiv in o vsem, kar je pomembno za delo. To mi omogoča, da se lažje posvečam svoji službi. Če ne bi imel agencije, bi se moral vsakih pet minut javljati na telefon.

Delal tudi z Vidal Sassoonom.

Preden sem prišel v Pariz, sem leto dni delal tudi v Londonu pri Vidal Sassoonu in Trevorju Sorbieju. Tam sem imel priložnost, da se naučim angleških tehnik, ki so popolnoma drugačne kakor francoske. Angleški stil je močnejši, zanj so značilne ravne linije in je precej bolj »odštekan«, kot smo vajeni v vzhodnem in južnem delu Evrope. To je bila zame dobra šola. Delal sem na akademiji in obenem tudi kot učitelj striženja pri Jeanu Louisu Davidu. Zaposleni v Davidovih verigah so prihajali k meni na enotedenske tečaje striženja.

Še vedno izvajaš tečaje striženja?

Nimam več časa. Potovanje in delo mi pobereta ves čas. Sem pač eden od srečnežev, ki mi je uspelo v svojem poslu. Kamor grem, me lepo sprejmejo, pogostijo in plačajo prenočišče. Delo v studiu pa se popolnoma razlikuje od dela v salonu. Nekdo, ki dobro dela v studiu, se morda v salonu ne bo najbolje znašel in obratno. Potrebno je, da si odprte glave in pripravljen delati kjerkoli. Velikokrat se znajdeš v nemogočih pogojih. Kadar imaš na voljo lepe lase, ni težko narediti frizure, včasih pa se zgodi, da moraš s slabimi lasmi narediti lepo pričesko. Kar zna biti precej stresno. Večkrat tedensko delam po 17, 18 ali celo 20 ur na dan. Na vsake toliko časa imam kakšen teden povsem prosto, potem pa pride obdobje, ko delam vsak dan v mesecu vključno z vikendi. Za povrhu pa še veliko potujem.

Kaj pa na to reče tvoje dekle?

Ponosna je name. Vesel sem, da sem v razmerju z nekom, ki me razume in ni ljubosumen. Če vem, da bom imel na službenem potovanju kaj prostega časa, jo povabim s seboj.

Kako je delati z zvezdniki? Ali imajo kakšne posebne zahteve glede frizure?

Modeli so vajeni, da jih vsakič uredi druga oseba. Delajo z različnimi frizerji, fotografi, produkti in za različne stranke. Zvezdniki pa imajo ponavadi svojo ekipo. Če mi stranka naroči, da uredim neko zvezdnico, ne morem kar priti do nje in reči: »Takole bom naredil in pika! Ne zanima me, ali ste s tem zadovoljni ali ne.« Zvezdnica se mora počutiti udobno in ti zaupati, da se boš potrudil za njen videz in da bo na koncu z njim zadovoljna.

S kom je najboljše biti v dobrih odnosih? Je to fotograf, model …?

To je kar težko vprašanje. Vsi smo ekipa, med seboj sodelujemo in vsak se na svoj način trudi, da bi posneli kar se da dobro fotografijo.

Ampak ponavadi ne gre vsa ekipa s teboj.

Ne, seveda ne. Imam različne ekipe. Vsakič je treba v ekipo povabiti koga novega. Pri tem je pomembno, da se ji ustrezno predstaviš in pokažeš, da si dobra oseba. Ne smeš biti težaven in razdražljiv. Zelo pomembno je, da znaš zgladiti spore z vsakim posameznikom v skupini, le tako bo ekipa enotna. Ni dovolj, da si v dobrih odnosih zgolj z enim članom ekipe, pa naj bo to fotograf, model ali asistent. Seveda se lahko po delu s kom več družiš, greš na kavo ali pivo. V delovnem času pa se moraš z vsakim posebej dobro razumeti in ohraniti profesionalne odnose.

Kaj pa tvoje otroške sanje? Prej si omenil, da nisi želel postati frizer? Kje bi bil, če te ne bi zaneslo v to smer?

Sem precej športen tip človeka. V mladosti sem se veliko ukvarjal z jahanjem, hokejem, bordanjem in surfanjem. V zadnjih dveh kategorijah sem tudi tekmoval na državni ravni. Šport me je veselil, ampak nisem nameraval služiti na ta način. Še vedno se veliko ukvarjam s športom, še posebej z bordanjem. Upam, da kdaj pridem bordat tudi v Slovenijo, ker sem slišal, da imate čudovite gore. Ukvarjam se tudi z golfom, ki je dober za koncentracijo in nadzor gibanja. Vsak drugi dan tečem in hodim v telovadnico. Mogoče bi bil režiser. Rad snemam in režiram oglase. Ta želja še ni popolnoma odpisana, morda bo to moj naslednji podvig. Morda bi postal dizajner. Rad opremljam stanovanje, še posebej mi je všeč stil 50-ih in 60-ih let. Ampak trenutno me moje delo zelo veseli, saj veliko potujem in delam z zanimivimi ljudmi.

Besedilo: Gregor Nagode in Andreja Svete
Foto: Gregor Nagode