Sanja Karasman

 

"Če ti nekaj ni všeč, delaj na tem, da kaj spremeniš."

Da je njena najljubša barva zelena, ni težko ugotoviti, saj je zelen pramen las že nekaj let njen zaščitni znak. Mlada frizerka prihaja iz okolice Zagreba. Da bo frizerka, se je odločila še kot majhna deklica, in ker je bila v šoli odličnjakinja, ni imela podpore pri tej odločitvi, saj so vsi pričakovali, da se bo odločila za »boljšo« šolo. Njena trma se je obrestovala, saj je lani njeno delo pritegnilo pozornost samega Vidala Sassoona. Sanja je prišla v Slovenijo pred dobrima dvema letoma. Danes je kreativni vodja studia Subrina Professional.

 


Začniva na začetku. Kako to, da si se odločila, da boš frizerka?

Že kot otrok sem imela željo, da bi bila frizerka. Nihče mi ni verjel, ker sem bila res še zelo majhna. Vedno sem govorila, da bom frizerka, ampak je bil problem, ker sem bila odličnjakinja. Ko se je bilo treba odločiti, na katero šolo bom šla naprej, nisem imela pri svoji odločitvi nobene podpore. Pretočenih je bilo veliko solz. Tudi profesorji so me poskušali prepričati, naj grem na kakšno »boljšo« šolo. Na koncu sem rekla, da bom šla na frizersko šolo ali pa sploh ne bom šla nikamor. Šla sem na frizersko šolo in svoje odločitve nisem obžalovala niti za trenutek.

 

Glede na to, da si se zelo zgodaj odločila, da boš frizerka, si gotovo že prej eksperimentirala.

Prijateljicam sem vedno rada delala kitke in jih frizirala, ko so hodile na rojstne dneve in poroke. Doma nas je strigla mama in morda imam to umetniško žilico po njej.

 

Kje si obiskovala frizersko šolo?

V Zagrebu. Ko sem končala, sem iskala službo in po naključju sem našla oglas, da v enem salonu »Romeo V.« iščejo nove talente brez izkušenj. Salon je bil zelo moderen. Kolikor sem prej hodila po salonih na prakso, so bile stranke predvsem gospe, ki sem jim delala striženja. Nič posebnega. Pri Romeu sem spoznala frizerstvo s povsem druge strani. Naučil me je vsega, kar zdaj znam.

 

Kako si se kot odličnjakinja počutila na frizerski šoli?

Jaz sem bila tista, od katere so vsi prepisovali. Tudi na vpisu sem bila prva na seznamu. Frizerska šola ni tako zahtevna. Vedno sem si želela, da bi bil še četrti letnik, saj nas kot frizerje večkrat podcenjujejo. Vendar ni tako lahko biti dober frizer. Ves čas se je treba izobraževati.

 

Koliko časa si delala pri Romeu?

Skoraj tri leta. Potem sem dobila ponudbo, da bi delala izobraževanja za Wello. Tam sem spoznala Špelo Ribnikar, sedanjo vodjo studia Subrina Professional. Ona je delala za Wello v Sloveniji, jaz pa na Hrvaškem. Tako je bilo dve leti. Potem je začela Špela delati za Subrino in kmalu me je poklicala, če bi se tudi jaz pridružila ekipi. Bilo je zelo spontano. Prišla sem domov in rekla mami, da grem delat v Slovenijo. Začela je jokati in me spraševati, kaj bom tam, koliko časa me ne bo ... Sem rekla, grem za eno leto, potem bomo pa videli, kako bo. Ko je eno leto minilo, je vprašala, če pridem nazaj. Ne, zdaj so mi podaljšali pogodbo. Zdaj se je mama končno sprijaznila, da me mogoče sploh ne bo nazaj.

 

Zdaj živiš tu, v Ljubljani?

V Sloveniji sem že dve leti in pol. Trenutno živim v Kranju. Iščem stanovanje v Ljubljani, ampak je kar drago. Še malo pa bom postala Slovenka (smeh).

 

Kako je bilo doma, ko si šla na frizersko šolo? So se sprijaznili, da boš frizerka?

Navajeni so, da sem trmasta, da moram vedno početi nekaj drugačnega in imam svoje mnenje o vsem. Sčasoma so se sprijaznili. Videli so, da uživam v tem, kar delam, in so me pač pustili. Zdaj jim je dobro, ampak nočejo priznati. Vidijo, da sem jaz zadovoljna, in to je najpomembnejše.

 

Zdaj si kreativni vodja na Subrini Professional. Kaj si bila pred tem?

Začela sem kot demonstrator. Vedno sem delala bolj pomembne seminarje, izobraževanja za kakšne tujce ... Od začetka letošnjega leta sem kreativni vodja, kar pomeni, da sem odgovorna za vse projekte, ki se delajo. Organizacija same ideje. Usmerjam ekipo, kako bomo kaj delali. Vedno pomagam ostalim. Izmislim si kakšne tehnike, striženja ... Če delamo novo kolekcijo, se moramo vsi skupaj dogovoriti, kakšno bo sporočilo. Delamo raziskave, kaj ljudje nosijo, kako se počutijo, in na osnovi tega tudi delamo kolekcije.

 

Lani je bila vaša kolekcija izbrana na natečaju Hairdressers Journal - Vidal Sassoon Snapshot Competition. Je bilo to tvoje maslo?

Vsak je lahko poslal fotografije in lahko bi poslali kar koli od striženja in barvanja. Jaz sem povsem slučajno poslala vse slike iz lanske kolekcije Eye Candy. Med njimi je bila tudi moja.

 

Katera je tvoja?

Bila sem edina, ki je imela moški model. Ko sem poslala slike, res nisem ničesar pričakovala. Dovolj mi je bilo že to, da cel svet vidi naše delo. Ko so mi sporočili, da sem dobila nagrado, nisem mogla verjeti. Za nagrado sem dobila krtačo iz omejene serije, na kateri je slika Vidala Sassoona, in knjigo z njegovo biografijo. Majhno darilo, a mi zelo veliko pomeni.

 

Bila si tudi na izobraževanju na Sassoon Academy v Londonu.

Tako je. Šla sem v začetku februarja. Subrina Professional me je za en teden poslala na seminar striženja. Želela sem videti, kako to pri njih deluje. Bilo je super. Sassoon je najboljša osnova, saj iz tega vse izhaja.

 

Je bilo v čem drugačno od ostalih izobraževanj, ki si se jih udeležila?

Bilo je zelo intenzivno. Vsak dan smo bili na akdemiji od devetih do petih popoldan, da smo predelali celotno teorijo. Potem so oni delali na modelih in tudi vsak od nas je imel svoj model. Kontrolirali so naše striženje. Dobro je bilo, ker te lahko tako rešijo kakšne napake. Povejo ti, kaj je treba spremenititi. To je bil tudi namen tega intenzivnega tečaja. Če si ogledaš kakšen show, ne moreš videti vseh tehnik. Od daleč lahko dobiš le idejo, da lahko potem naprej ustvariš nekaj svojega. Na seminarju smo tehnično obdelali vse. Na podoben način tudi jaz zdaj delam na naši akademiji.

 

Zdaj si imela tudi ti svoje izobraževanje Sanja goes Vidal Sassoon.

Zjutraj sem jaz delala en model striženje, potem pa še oni (udeleženci, op. u.) vsak na svojem modelu. Da postrižejo en model, traja kakšne tri ure. Gre za klasično striženje. Zanimivo, da si v tem času, ko se učiš, bolj utrujen, kot pa če bi osem ur delal v salonu in bi imel vsako uro drugo stranko. V to striženje daš vso energijo. Biti moraš stoodstotno skoncentriran, kako boš držal roke, kam boš dal prste, glavnik, škarje ... Če na koncu dneva vidim, da so frizerji utrujeni in nič več ne morejo, vem, da sem seminar dobro pripravila.

 

Kaj pa druga izobraževanja? Kje vse si še bila?

Vsako leto obiščem Salon International v Londonu, kjer grem na vse šove od Sassoona, Mahoganya, Saco ... Kar se tiče ostalih izobraževanj, sem ves čas na poti in niti nimam časa. Vsako leto si kupim kakšen DVD in si ga doma v miru pogledam. Tako imam ves čas izobraževanje.

 

Ko si bila lani na Salon International, si imela intervju z Markom Leesonom. Kako je prišlo do tega?

Ja, zamenjali smo vloge. Vse skupaj je potekalo zelo hitro. Imela sem vnaprej pripravljena vprašanja. Dobro govorim angleško, ampak Britancev pa res ne razumem. Vsega, kar mi je povedal, niti nisem razumela. Težko mi je bilo postavljati še dodatna vprašanja, ampak je bilo zanimivo. On je eden od mojih najljubših frizerjev. Ni sicer najbolj znan, ampak je zelo dober. Je pač huda konkurenca, in če ne bereš revij, nisi na internetu, ne moreš slediti vsemu.

 

Kdo so bili tvoji mentorji?

Moj prvi mentor je bil Romeo Vidović. On mi je načeloma dal vse, kar potrebujem. Ostalo sem se naučila, ko sem delala za Wello. Organizirali so nam posebno izobraževanje za trenerje. Trajalo je 16 dni in je bilo zelo intenzivno. Šalili smo se, da smo kot v taborišču. Delali smo od osmih zjutraj do polnoči. Tako je bilo vsak dan. 16 dni. Učili smo se vse od teorije do javnega nastopanja, psihologije ... Po tem izobraževanju sem se spremenila kot oseba. Začela sem drugače razmišljati. Do takrat se sploh nisem zavedala, koliko sem zmožna. Bilo nas je osem. Med drugim je bila tudi Špela Ribnikar. Vsak dan je eden jokal in vsak dan smo se vsi kregali. Pa tudi smejali. S temi osebami živiš, zato izveš, kakšen je kdo. Bilo je zelo naporno, ampak bi to izkušnjo z veseljem še enkrat ponovila.

 

Zveni kot resničnostni show.

Ja, samo še kamera ja mankala. Toliko kot je bilo naporno, je bilo tudi dobro. To je bilo vsekakor zame eno najboljših izobraževanj, kar sem jih imela. Na podoben način delamo tudi zdaj na Subrini. Ne sicer od osmih do polnoči, ampak je vse skupaj krajše. Imamo tudi mi naše trenerje na Češkem, v Romuniji, Avstriji, ampak jaz sem glavna za maltretiranje (smeh). Morajo tudi sami priti do te točke, da dojamejo, da niso več frizerji, ampak trenerji.

 

V salonu ne delaš več. Pogrešaš ta del frizerskega poklica?

Ne. Vsak dan delam na modelih. Tu v Sloveniji so res najboljši modeli, ker so punce zelo odprte in jim lahko delam kar koli. Vedno delam nekaj kreativnega. Seveda tudi klasičnega, ampak ničesar ne pogrešam. Delam z lasmi in ne pogrešam klasičnega salonskega dela. Nikoli mi ni dolgčas. Zdaj sem malo na akademiji, malo okoli, potujem ...

 

Kako se počutiš v vlogi izobraževalca?

Kličejo me Natzi. Na izobraževanjih sem zelo resna. Za enkrat imam avtoriteto. To moraš imeti, ampak ne smeš pa biti aroganten. Znanje je pogoj, da sploh imaš avtoriteto in te ljudje resno jemljejo. Ni lahko. Če imaš večjo skupino, se moraš prilagajati vsem. Poleg frizerskega znanja moraš biti malo tudi psiholog.

 

Kdo so pa tvoji vzorniki poleg Marka Leesona?

Definitivno Sassoon. Zdaj je veliko mladih talentov in vesela sem, da poteka veliko tekmovanj. Kolorist leta itd. Navdušil me je Matt Clements iz Avstralije. Tudi on je bil eden od prejemnikov nagrade pri Sassoonu. V Londonu si vsako leto ogledam show od Saco, ki ima zelo lepe frizure. Rush, Hooker & Young so tudi zelo kreativni. Dobro inspiracijo ima tudi Zagreb Art Team (ZGAT), najboljša akademija na Hrvaškem. Oni ustvarjajo čudeže. Vsakič, ko vidim, kaj delajo, sem navdušena. Ponosna sem, da je tudi pri nas kaj takega. Najbolj sem pa navdušena nad svojim najboljšim prijateljem, Iggyem Popovićem, ki dela v Zagrebu. On je frizer, make-up artist in dizajner. Svojo življenjsko energijo investira v to, da bi se vsaka ženska počutila ženstevno in vredno. Njegovi kosi oblačil so res izjemni in unikatni.

 

Kaj načrtuješ za naprej? Kje se vidiš čez deset let?

Zase nikoli ne načrtujem. Rada bi ostala v tem, kar sem, torej frizer. Kje bom delala? Kako? Ne vem. Dokler mi bo tu dobro, ne bom razmišljala o spremembi. Ne vem, kaj bom jutri mislila, kaj šele čez nekaj let. Ne sekiram se, kaj bo. Če verjameš, da ti bo dobro, bo tudi res tako. Ne maram ljudi, ki se ves čas pritožujejo, da niso zadovoljni s službo. Če ti nekaj ni všeč, delaj na tem, da kaj spremeniš.

 

Kaj bi svetovala mladim frizerjem, ki šele začenjajo svojo frizersko pot?

Predvsem naj zaupajo sami vase. Če verjameš vase, lahko narediš kar koli. Če ne bi bila tako trmasta, kot sem, ne bi bila frizerka. V mojem primeru bi bila največja napaka, če bi poslušala starše in učitelje. Treba je razmišljati izven okvirjev. Predvsem se je treba čim več izobraževati. Lahko si talent, ampak če nimaš volje, ne boš veliko dosegel. Poznam frizerko, ki nima veliko talenta, ampak ima močno voljo. In zato ji je uspelo postati zelo dobra frizerka. V vsakem primeru je treba delati na sebi in se učiti.

 

Kaj počneš v prostem času?

Tega sicer ni veliko, a ko ga imam, mi je fino, da nič ne delam. Družim se s prijatelji, enkrat na teden treniram hip hop. Zelo rada plešem. Enkrat so me peljali na Šmarno goro. Nikoli več! Ne maram športa, ampak ples je edini, ki me spravi v gibanje.

 

Kje te lahko vidimo?

Nikjer. To je bolj zabava za nas s prijatelji. Nikjer ne nastopamo. Nismo še tako dobri kot Maestro. To je bolj za srce in dušo.

 

Kako je bilo z učenjem slovenščine? Govoriš zelo dobro.

Niti se je nisem zares učila. Prišla sem v studio in se je učila skozi delo. Ponavljala sem besede kolegov. Težava je bila le, ker imamo v studiu Štajerce, Gorence, Ljubljančane ... in vsak govori po svoje. Tako sem se naučila veliko stvari, ki niti niso pravilne. Imam posluh za jezike. Vse kar znam, sem se naučila spotoma. Ko pridem za vikend domov na Hrvaško, vedno avtomatsko uporabljam kakšne slovenske besede, da me čudno gledajo, kaj govorim. Oba jezika sta si načeloma zelo podobna. Velikokrat se mi zgodi, da niti ne vem, kaj je sloveska beseda in kaj hrvaška.

 

Kje najdeš navdih za delo?

Povsod. Največ ga dobim iz pogovora z ljudmi. Če imam kakšen nov model, se z njim vedno najprej pogovorim, da vidim, kakšne želje ima. Ideje vidiš povsod. Pogosto dobim ideje v sanjah. Najbrž sem tudi zato Sanja.

 

Kaj pa za kolekcije, ki jih delate?

Zdaj smo imeli superheroje. Pri kolekcijah je malo drugače, ker moraš upoštevati želje trga. Diesel je imel tudi superheroje. Prav tako Mac. Super je bilo, ker smo jih vsi približno istočasno lansirali in smo bili res v trendu. V kolekciji za naslednje leto bomo prikazali različne glasbene stile, kot so rock, punk itd. Mislim, da bo zelo dobro izgledalo. Vse smo že posneli pred dvema mesecema. Priprave vedno trajajo, saj se moramo uskladiti, narisati tehnike, vsak mora vedeti, kaj bo delal drugi, da je rdeča nit. Izbrali smo šest fotografij za koledar in osem za kolekcijo. Pri vsakem modelu je 200 slik in izbrati moraš le eno. Zdaj so izbrane slike v obdelavi. Ko smo začeli s predstavitvami superherojev, smo bili vsi navdušeni, ampak zdaj že vsi komaj čakamo, da začnemo predstavljati novo kolekcijo za 2013. Ves čas smo na poti in predstavljamo eno in isto kot po šabloni, da greš včasih že sam sebi na živce. A kljub temu moraš dati vse od sebe, saj si tam, da ljudi motiviraš.

 

Si kdaj razmišljala, da bi naredila kakšno svojo kolekcijo?

Razmišljala sem. Na Iliriji lahko pokažem in realiziram vse svoje ideje. Za enkrat še nimam potrebe, ampak enkrat jo bom gotovo naredila.

 

Kdo striže tebe?

Kolega v Zagrebu. Ivan Jagarčec z ZGAT-a. Bil je moj sošolec. Zdaj se pri njem strižem že dve leti . Če si vsak dan v studiu, potem niti nimaš občutka, da si pri frizerju. Vedno te nekdo kliče, se ti mudi na sestanek ... Zdaj grem k frizerju, se usedem za eno uro in uživam.

 

Besedilo: Nina Nagode

Foto: Gregor Nagode in arhiv Subrina Professional