Roman Hlep

Roman Hlep je zaznamoval zgodovino slovenskega frizerstva s prvo slovensko revijo, namenjeno frizerjem, Hair Fashion Slovenia, ki jo je izdajal 16 let. V tem času je izšlo več kot 150 številk. Slovensko sceno je zaznamoval tudi s številnimi dogodki, na katerih so nastopila najbolj vroča frizerska imena. Je neposreden, včasih tudi odrezav in ne skopari s kritikami. Je tudi zelo impulziven sogovornik. Pred kratkim je prenehal izdajati revijo in kot njenega naslednika vzpostavil spletni frizersko-lepotni portal www.hair-fashion.si.

Kdaj je začela izhajati revija Hair Fashion?

Uradno je začela izhajati leta 1993. Konec leta 1992 pa sta izšli dve poizkusni številki.

Si se pred revijo tudi sam ukvarjal s frizerstvom?

Bil sem v frizerstvu. V mariborskem Zlatorogu sem bil pri programu Livia kot potnik specialist za frizerski program. V tem delu sem se znašel čisto po naključju in zadeva me je začela zanimati. Vse skupaj se je dogajalo nekaj let pred vojno, ko je Jugoslavija že pričela počasi razpadati. Takrat sem pokrival Slovenijo in velik del Hrvaške. Moja naloga je bila, da odkrijem teren in navdušim frizerje, da poskusijo nekaj novega, saj je bila Ilirija takrat edino podjetje na področju bivše Jugoslavije, ki so ga poznali. Naš program je bil edini, ki je bil ekvivalenten Iliriji.

Kako pa je potem nastala ideja za revijo?

Imel sem malce drugačen pristop do frizerk, saj sem jih moral najprej poiskati, jih šarmirati in tako prepričati, da se ne vrti vse okoli Ilirije. Z osebnim pristopom sem prišel tudi do kontaktov v zbornicah in sekcijah, ki so me potem pogosto povabile na svoje sestanke. Nato pa sem se začel spraševati, zakaj se o frizerskih stvareh govori le v določenih krogih. Vmes je manjkala določena informacija, nikjer ni bilo nobene prave frizerske revije. Združenje jugoslovanskih frizerjev je sicer izdajalo neko publikacijo, ki pa je bila bolj bilten kot revija in ni imela veliko skupnega s sodobnimi trendi. Vse, kar smo imeli, so bile le tuje revije, ki se jih je težko dobilo in so bile seveda napisane v tujih jezikih. Zdaj to ne bi bila več težava, ker veliko frizerjev govori angleško. Pred 15 leti je bila situacija povsem drugačna, saj jih je bistveno manj razumelo angleški jezik. Tako me je prešinilo, da bi pričel izdajati revijo. Konec leta 1992 sem tako naredil dve prvi poizkusni številki. Prva je obsegala osem, druga pa dvanajst strani.

Ju imaš še vedno shranjene?

Mislim, da ju imam, čeprav ju nikoli nisem upošteval kot regularni izdaji. Bolj kot poskus predstavitve nečesa, kar bo šele prišlo. V prvi uradni številki, ki je izšla januarja 1993, je bila na sredini objavljena reportaža iz Londona, Salon International 1992. Na naslovnici je bil Tony Rizzo, ki je prav takrat prihajal v Maribor. Že prva številka je bila zelo trendovsko in probritansko usmerjena.

Si ti Rizza pripeljal v Maribor?

Ne, Rizza je takrat v Sloveniji tehnično prevzel Krznarič, pripeljal pa ga je Amir Bečirović iz Zagreba. Tik preden je prišel, sem izdal prvo uradno številko, tako da sem v zadnjem trenutku spremenil naslovnico in nanjo dal Tonyja Rizza osebno. Revija je bila dvobarvna, se razume. Prvega pol leta sem jo delal na avstrijskem Koroškem, saj v Sloveniji enostavno ni bilo studiev. Imeli so jih le večji časopisi. Pojavili so se šele z letom 1993 pa še teh je bilo zelo malo.

Kolikšna pa je bila naklada prve številke?

Prve številke so izhajale v nakladi okoli 500 izvodov, kar je seveda bistveno manj kot zadnje desetletje. Prva uradna številka je imela 20 strani, kar je morda z današnjega stališča kar malo smešno. Če pogledamo prve številke, lahko vidimo, da sem že takrat v njih razpravljal o »Great Lengths«, Toni&Guy, Sassoonu, Sorbieu, torej o londonski sceni, ki je še danes aktualna.

Koliko številk revije si izdal v vsem tem času?

153 številk in pripravil okoli 60 dogodkov, med njimi, v sodelovanju s frizerji iz Reke, tudi veliko tekmovanje Zlatna kamelija 1999 v Opatiji, kamor sem peljal tudi Toni&Guy in si jih je ogledalo tisoč frizerjev.

Kako si prišel v stik s frizerji, glede na to, da je bila informacijska blokada kar velika?

Informacijska blokada je bila skoraj totalna. Uporabljal sem le telefon. Imel sem srečo, da sem pred tem delal s številnimi frizerji iz tujine in navezal stike. Veliko sem brskal po tujih revijah, ker interneta še ni bilo, in si tako zapomnil določena imena frizerjev, ki so kasneje postali zvezde. Patrick Cameron, Guy Kremer, Mahogany in ostala imena so bili takrat zgolj talenti, danes pa so zvezde. Preučil sem sceno, tako da sem točno vedel, kdo nekaj pomeni in zakaj. Hitro sem spoznal, da so vsa zvezdniška imena dejansko izhajala iz Velike Britanije. Vidal Sassoon in vsa »frizerska mafija«, ki je postavila temelje današnjemu frizerstvu, je prišla iz Velike Britanije. Medtem so se pojavili tudi Toni&Guy s svojim »street fashionom«, s prikupnimi in nosljivimi frizurami. Oni so med leti 1990 in 1995 delali daleč najboljše kolekcije, zato sem jih tudi objavljal. Leta 1993 sem skupaj s svojim partnerjem iz Avstrije priredil Toni&Guy turnejo po Sloveniji. Za njihov nastop sem se dogovoril prek takratnega Tigijevega distributerja za Avstrijo. Na njihovo željo smo se potem dogovorili kar za tri dogodke. Enega smo izvedli v Festivalni dvorani v Ljubljani, druga dva pa v starem portoroškem Palaceu. Toni&Guy so bili tudi zadnji živi nastop v starem Palaceu, preden so ga za večno zaprli. To je bila moja prva organizacija takega dogodka, tako da sploh nisem vedel, kako se vsega skupaj lotiti, in sem se sproti učil. V enem mesecu sem uspel poiskati ustrezne dvorane za dogodek in priskrbeti izvrstne modele, da je bil dogodek dobro izpeljan. Klub temu pa sem storil napako in precenil frizersko sceno v Sloveniji. Pričakoval sem, da bolje poznajo svetovno sceno in bo obisk bolj množičen.

Od kje pa naj bi jo poznali?

Tako sem pač mislil, ker sem gledal samo iz enega zornega kota. V Ljubljani je bilo 200 ljudi, v Portorožu prvič 150 in naslednji dan 200 ljudi. Bil je sicer totalni finančni polom, ampak sem se iz tega naučil, kako se je treba lotiti organizacije takega dogodka. Na dogodku so nastopili Sasha Mascolo, ki je danes veliki vodja Toni&Guy, in njen brat Christian Mascolo. Kasneje sem se zaklel in to tudi zapisal v poletni številki revije leta 1993, da se bodo Toni&Guy nekoč vrnili v Slovenijo in to zmagoslavno. V tem vmesnem obdobju sem skozi revijo promoviral Toni&Guy skoraj do onemoglosti in v dveh letih so postali najbolj iskano frizersko blago v Sloveniji, čeprav jih še nihče ni videl od tiste nesrečne avanture v letu 1993. Usodno je bilo moje srečanje z Nicom Puliom in Giannijem D´Asserom, prvima dvema violinama Toni&Guy Academy Stuttgart. Povedal sem jima, kaj se je zgodilo v Sloveniji in vprašala sta me, če bi si upal še enkrat pripeljati Toni&Guy v Slovenijo. Seveda, saj sem vendar rekel, da jih bom, in to zmagoslavno. To je bilo konec leta 1995. Med tem sta minili dve leti od mojega »triumfialnega fiaska«, kakor pravim svoji prvi Toni&Guy turneji. Triumf, ker so sploh prišli v Slovenijo in naredili tri fenomenalne predstave, fiasko pa, ker scena še ni bila dovolj zrela. Preden sem organiziral njihov ponoven nastop, sem poklical nekaj ključnih frizerjev v Sloveniji in jih vprašal, ali bi mi bili pripravljeni pomagati, če jih ponovno pripeljem v Slovenijo. Bili so navdušeni, tako da sem se dogovoril za nastop, ki se je zgodil 6. marca 1996 v Metropolu, kjer je bilo prostora za 250 ljudi. Karte sem razprodal že januarja in to v treh dneh, čeprav sem poklical le šest ljudi. V zimski številki revije, ki je izšla februarja, sem tako zapisal le »Toni&Guy v Sloveniji – Razprodano«. Naslednji dan, ko je revija izšla, je začel zvoniti telefon in je zvonil dva dni, neprestano. Spraševali so me, kako je lahko razprodano, če sploh ni bilo napovedi. V petih mesecih so se potem zvrstili še trije nastopi, na katere je prišlo okoli 1.200 ljudi. Sledila je neponovljiva serija seminarjev s frizersko elito. Nico in Gianni sta začela to neponovljivo zgodbo in spomnim se, da so nas takrat nekateri v šali poimenovali: »Vi trije ste najboljši par.« Samo v obdobju od leta 1996 do 1998 sta kar osemkrat nastopila v Sloveniji in temeljito pretresla slovensko frizersko sceno. Sicer pa je celotna zgodba teh vrhunskih frizerskih predstav trajala nepretrgoma od leta 1996 do 2008, ko sem začasno ustavil ta vlak.

Koga vse si pripeljal na naše odre?

Nesporni favoriti so nedvomno bili Toni&Guy, ki so imeli na slovenskih odrih kar 17 nastopov. Poleg njih so večkrat prišli še Vidal Sassoon, Patrick Cameron, Guy Kremer, Rizos Madrid, Mahogany, Hooker&Young, Llongueras in Sean Hanna. Ob tem je treba omeniti še skoraj sto tečajev, ki so jih ti umetniki izvajali v Sloveniji. Sočasno s tako ognjevitim izobraževanjem se je tudi v Sloveniji začela ustvarjati originalna domača frizerska smetana, ki je od svojih vzornikov jemala najboljše, in danes jih imamo kar precej dobrih oziroma zelo dobrih.

Organiziral si tudi sejme frizerstva in kozmetike New Look.

Prvega sem organiziral leta 2001 skupaj s Celjskim sejmom. Bil je sicer najmanjši, vendar najbolj dinamičen in odmeven. Posebni gostje sejma so bili nihče drug kot Toni&Guy. Skratka, s to potezo sem postavil odlične temelje za razvoj sejma v prihodnje. Žal pa se je zgodba že prihodnje leto izrodila zaradi prevelikih apetitov OZS in CS, ki sta ga želela organizirati sama. Posledično je tisto leto nastala velika zmeda, sejem je sicer bil, ker sem jim preprosto dal »priložnost«, da se izkažejo, vendar je bil zgolj bleda senca prvenca. Leta 2003 je sejem pod mojo taktirko ponovno zaživel, vendar sem se ga tokrat lotil bolj pompozno. Veliki oder z dvorano, ki je sprejela 1.000 obiskovalcev, in v kateri se je zvrstilo osem velikih predstav v dveh dneh. Povečevalo se je število kozmetičnih razstavljavcev in obiskovalcev. Tako je trajalo do leta 2007, ko se je zgodil začasno zadnji sejem New Look.

Kaj meniš o domači sceni?

Kot sem že omenil, se je v teh letih domača scena kar precej razvila. Ko sem začenjal, so se ti fantje še učili na mojih izobraževanjih. Medtem so se veliko naučili in spoznali določene ljudi. Mislim, da je dovolj posameznikov, ki zadnja leta opravlja svoj posel tako, kot je treba. Je pa res, da so tisti, ki to opravljajo visoko profesionalno, zelo redki. Se trudijo, ampak žal je vse povezano s financami.

Je morda kakšna nova zvezda na obzorju? Večina znanih frizerjev je začela svojo pot v začetku devetdesetih. Vmes je minilo več kot 15 let, nova imena pa se še niso pojavila?

Generacija se je obrnila, zgodilo pa se ni nič. Začenjal je Mare, ki se je takrat imenoval še Marjan Filipič. Ko je leta 1992, izvedel, da delam z Avstrijo, me je poklical, tako da sem ga potem peljal v Graz, kjer je nastopil na Fashion Alpe-Adria v Grazu. Predstavil sem ga tudi v prvi številki revije. Po moji zaslugi se je potem medijsko prekrstil v Mareta, ker se mi Marjan ni zdelo ravno primerno za to sceno. Poleg njega so se rojevali še Kristijan Petek, Sašo Fenos, Stevo Pavlovič, Petra Maček, brata Mali, Mihaela Žavbi, Zoran Pasarič in seveda Mitja Sojer. Potem je pričel rasti njegov imperij Mič Styling, ki deluje visoko profesionalno. Njihovi nastopi so zagotovo na svetovnem nivoju. Mogoče se stvari lotevajo le malce preveč hladno in brezčutno.

Ampak to je njihov stil.

Ja, v bistvu res, brezčutno, hladno, ampak kot vrhunska hi-tech varianta. Tudi Stevo in Kristijan naredita dobre kolekcije, nekateri pa se še iščejo in malce begajo naokoli. Mnogim sem pogosto rekel, naj se držijo svojega stila in naj ne hodijo v improvizacijo. Stevo je naredil Pop kolekcijo, ki je bila fenomenalna. Pri mladih frizerjih opažam, da stvari radi zapletajo, da bi bili drugačni. Seveda so drugačni, če jih potem nihče ne razume. Poglej malo v medije in ukradi idejo najboljšim. Nihče ne bo vedel, da si nekaj ukradel iz Sassoonove kolekcije iz leta 1998. Ne bodi po vsej sili original, bodi originalna kopija. Zakaj so Toni&Guy prodajni? Zato, ker kolekcijo naredijo enostavno – vsaj na videz. Zakaj so Beatli največji pop zvezdniki vseh časov? Ker so naredili 20 pesmi dolgih dve minuti in pol, ki jih še danes žvižgamo. Prav tako Abba, ki mi je danes bolj všeč kot pred 20 leti. Takrat so se mi zdeli kičasti. Kar se tiče mlajših frizerjev, skoraj ne najdeš kakšnih odmevnih imen. Edino Matej Komar se trudi v pravo smer. Ampak on je »porno« verzija frizerstva, kakor jaz temu pravim. Njegov stil je darkerski, »hardcore« in gre v ekstrem. Njegova zadnja kolekcija je sicer zelo dobra in natančna, ampak ni prodajna. Če mu bo uspelo svoje znanje in domišljijo spraviti v komercialne okvirje, bo zmagal. Tudi Lassana Team pod Tasičevim vodstvom dela zadnje leto zelo drzne kolekcije.

Zdaj si vzpostavil portal www.hair-fashion.si. Misliš, da je zdaj pravi čas zanj?

Mislim, da je. O tem sem razmišljal že nekaj let, ampak scena še ni bila primerna za to. Portal je namenjen tako frizerjem kot tudi ostalim, zato se tudi imenuje Frizersko-lepotni portal. Frizerji lahko na njem najdejo frizure, vroče datume dogodkov, reportaže, znane frizerje in novice. Objavljati nameravam krajše intervjuje s frizerji in reportaže raznih dogodkov. Potem imam še rubriko Obarvano, ki je bolj popularno usmerjena in je namenjena tudi širši javnosti. To je sodobni naslednik tiskanega medija. Dejstvo je, da tiskanim medijem naklade padajo. Strokovni tiskani mediji pa so vedno bili pod pritiskom zaradi omejenega trga. Po tolikih letih sem se že malce naveličal izdajanja revije. Pred približno štirimi leti sem zapadel v krizo in za nekaj številk sploh nisem vedel, kako jih bi spravil skupaj. Dvakrat se mi je celo zgodilo, da nisem napisal uvodnika in sem pustil prazno. Nisem imel ideje. Spraševal sem se, ali sploh delam prav, vse se mi je že zdelo monotono in milijonkrat prežvečeno. Vsega je bilo preveč. Ubadanje z revijo, organiziranje dogodkov in še vse ostalo, kar sodi zraven. Sčasoma ti seveda prekipi. Ohranil sem stik z blagovno znamko Hair Fashion, zato sem tudi pustil modificirani logotip. Na vrhu strani si obiskovalec lahko pogleda 30 naslovnic, ki jih lahko malce poveča, celotne revije pa ne more pogledati.

Zakaj pa ne?

Zakaj pa bi? Kdor je to želel videti, je videl. Če ga zanima vsebina, lahko gre do prvega frizerja, ki hrani revije, in si jih tam pogleda. Te slike naslovnic so zgolj asociacija na minulo časovno obdobje, ki je spremenilo slovensko frizersko sceno.

Ampak z objavo starih številk Hair Fashiona bi naredil portal še bolj zanimiv za ljudi.

Mogoče bom to naredil. Ampak čez pol leta ali eno leto, nič prej. S temi naslovnicami sem želel le dati neko asociacijo na preteklo obdobje. Kdor ga je preživel, ve kaj se je dogajalo, kdor ga ni, pa naj vpraša nekoga. Mene bolj zanima, kaj se dogaja danes in kaj se bo dogajalo jutri. Ko se bo scena drugače razživela, bom mogoče objavil deset revij, da jih bodo ljudje lahko prelistali. Ampak to je spet obremenitev portala. V tem trenutku imam na njem objavljenih okoli 600 frizur. Čeprav sem velikost pomanjšal, še vedno zavzame veliko prostora. Njihovo število se bo s časoma še povečevalo. Zadnje tedne se portal spreminja. Novosti se včasih dodajajo že kar dnevno. Želim doseči, da bi ga ljudje, ki jih zanima takšna vsebina, obiskovali dnevno.

Načrtuješ v prihodnosti povratek na organizatorsko sceno?

Vsekakor. Moj povratek na odre pa se lahko zgodi že konec tega ali v začetku prihodnjega leta. In samo tihi namig: doživeli boste vrh frizerskega sveta s popolnoma spremenjenim konceptom, kot ste ga bili vajeni doslej.

Besedilo: Andreja Svete in Gregor Nagode
Foto: Arhiv Roman Hlep