Peter Klic

Že njegov priimek nam pove, s katerim orodjem si kruh služi Smiljan Škarica. Zasluga, da je res poprijel za škarje in se lotil frizerskega poklica, pa gre njegovi mami, s katero je že v najstniških letih obiskoval znamenito frizersko prireditev v Cankarjevem domu. Danes je Smiljan uspešen mlad frizer, ki svoje delo v frizerskem salonu vsako leto popestri z modno prireditvijo, kamor povabi svoje stranke in frizerske kolege.

 


Kakšni so bili vaši začetki? Najprej ste bili strojnik.

Začel sem kot strojnik, potem pa me je zaneslo v frizerske vode. Še sam ne vem, kaj me je neslo v to smer. Ob sebi sem imel zelo dobre učitelje. Največ sem se naučil od Janeza in Marjane Strelec, ki imata v Mariboru še vedno frizerski salon. Njima sem zelo hvaležen, ker sta me kot mladega izpilila. Leta 1970 je bilo v Mariboru državno prvenstvo v friziranju. Takrat sem postal mladinski državni prvak Jugoslavije in Ilirija mi je ponudila službo demonstratorja v tedanjem Narta studiu. Postopoma sem napredoval v strokovnega vodjo in na koncu v vodjo studia.

 

Imate mogoče kakšno okvirno številko, koliko ljudi je šlo skozi vaše roke?

Veliko. Včasih so prihajale v stare prostore Narta studia generacije frizerjev s cele bivše Jugoslavije. Lahko bi rekel, da sem friziral vso jugoslovansko estrado. Delal sem na modnih revijah, v gledališcu, pri filmih. Bilo je leto 1984, ko je bivša Jugostavija v Sarajevu gostila Zimske olimpijske igre. Tam sem friziral švedsko kraljico Silvijo. Kasneje sem v največjem frizerskem salonu Čarodejka v Moskvi friziral tudi Raiso Gorbačov, ženo pokojnega Mihaela Gorbačova. Prav tako ženo Leonida Brežnjeva. Spomnim se, da je bil prvi film, pri katerem se sodeloval, Begunec. Tu sem friziral Borisa Cavazzo, ki je moral imeti za vlogo povsem svetle lase. Zadnji film, pri katerem sem sodeloval, je Kajmak in marmelada.

 

V frizerstvo sta vas popeljala gospod in gospa Strelec. Kdo so bili še vaši vzorniki?

Leto 1973 je bilo zame zelo pomembno, saj sem takrat prvič obiskal London. Bil sem na dogodku, ki ga je organiziral Vidal Sassoon. On je naredil name velik vtis. Osebno ga sicer nisem srečal. Sem pa kasneje v Zagrebu srečal njegovega znanega kreatorja Joushua Galvina. Njegove kreacije sem že od samega začetka zelo občudoval. Postavile so nove temelje friziranja 20. stoletja. Ko sem ga leta 1992 srečal v Zagrebu, je bil že starejši gospod, poln energije. Prvi stik sva imela pri vratih moje garderobe. Stal je pred vrati in me vprašal ali lahko stopi naprej in si ogleda moje frizure. Priznal je, da še ni videl tako lepih frizur. To je bil zame velik poklon, da moje delo pohvali tako velik frizerski mojster.

 

Bi lahko posebej izpostavili katerega od slovenskih frizerjev?

Veliko je dobrih frizerjev. Vsi se po svojih zmožnostih trudijo zadovoljiti svoje stranke. Veliko sem se naučil od svojega pokojnega šefa Ferija Podržaja, ki je bil ustanovitelj bivšega Narta studia.


Kaj pa razlika frizer kot moški ali ženska?

Včasih je bila razlika. Ko sem začel s svojim poklicem, je bilo v Sloveniji zelo malo frizerjev moških. Prvi frizerji, to je bilo v obdobju sončnega kralja (od leta 1643 do 1715, op. a.), so bili moški. Pri nas je to še vedno zelo feminiziran poklic.

 

Ampak večina svetovno priznanih frizerjev je moških. Zakaj moški?

Moški gleda žensko z moškimi očmi. Jaz jo gledam kot celo pojavo in jo želim narediti še boljšo in dopadljivejšo. Pomembno vlogo igra tudi zavist do predstavnika istega spola. Pomembno je, kako te vidi nasprotni spol.

 

Koliko so dali na lase včasih in kako je s tem danes, ko imamo na voljo veliko preparatov za nego las?

Zelo smo napredovali. Tudi včasih je bil zunanji videz zelo pomemben, vendar je bilo takrat bolj v ospredju friziranje. Danes je pomembno oblikovanje, striženje in barvanje. Barva je kraljica frizerske mode, saj dodaja toplino. Naravni lasje so pusti, zato je potrebno dodajati barvo. Včasih so se barvali zgolj iz potrebe, ko so se začeli pojavljati sivi lasje. Barvanje je bilo včasih tabu, zato so se, kot sem že omenil, barvali za zaveso. Tudi frizerski saloni so bili včasih za zavesami. Tako je bilo delo bolj intimno in ne vsem na očeh. Ni lepo videti osebo z barvo na laseh ali navijalkami. Če bi imel frizerski salon, ne bi imel odprtega. Da ne vidijo vsi, ki gredo mimo, kaj se dogaja. To je intimno delo.

 

Vas je kdaj zamikalo, da bi šli na svoje in odprli svoj frizerski salon?

Morda bo zvenelo domišljavo, vendar je moje ime zelo povezano z Ilirijo in obratno. Omogočila mi je, da sem spoznal velik del sveta. Dobil sem veliko znanja in ga tudi vračal. Imel sem možnosti, vendar jih nisem izkoristil. Danes bi lahko živel v Kanadi, a je skorja kruha tudi v tujini trda. Gospod Kosta Nedeljkovi}, beograjska frizerska eminenca, se je moral izseliti v Kanado. Pri sebi je želel imeti nekaj jugoslovanskega in povabil me je, da bi prišel k njemu. Takrat je bila Kanada zelo daleč. Zelo sem patriotski in ne vem, če je tujina vse. Slovenija je prelepa dežela, da bi jo zapustil. Lepo mi je.

 

S koliko barvami ste imeli opravka, ko ste začeli s frizerskim poklicem?

Začel sem s precej široko paleto. Spomnim se starih nianserjev z 20 barvami. Takrat so bili frizerji veliki mojstri. Barve vedno sam pripravim. Nikoli ne uporabljam le ene barve. Treba si jih je zmešati, tako kot to delajo slikarji. Specifika frizerja ali tudi slikarja je, da si barvo sam pripravi.

 

Daje naše šolstvo frizerjem za popotnico dovolj znanja?

Frizer mora biti vsestransko izobražen, saj se srečuje z različnimi ljudmi. Strokovno kultiviran frizer kultivira stranko. Frizer se mora spuščati na različne individualne nivoje. Frizerski saloni niso klepetalnice ali kavarne, ampak kraj, kamor pride stranka po storitev. Frizer mora biti izobražen, da se lahko s stranko pogovarja, ji svetuje ...

 

Bi v sistemu izobraževanja mladih frizerjev kaj spremenili?

Frizerska šola bi morala biti kot štiriletna srednja šola. Poudarek bi moral biti na splošnih predmetih. Moje šolanje za frizerja je trajalo trikrat po štiri mesece in pol. Znanje iz splošnih predmetov sem imel še iz prejšnje šole in s tem nisem imel težav. Dogajalo se je tudi, da sem namesto profesorice učil matematiko. Rada je reševala križanke, jaz pa sem pripravljal šolske naloge. Imel sem dobre profesorje splošnih predmetov. Spomnim se profesorice nemščine, ki je učno snov prilagajala stroki.

 

Kaj bi svetovali frizerjem, ki zdaj zaključujejo šolanje?

Veliko naj delajo. Danes tudi že same stranke ločijo seme od plevela. Ne moreš dolgo blefirati. Rad gledam mlade frizerje, kako napredujejo. Pomlajujejo me in mi dajejo energijo. Biti moraš komunikativen. Na odru ali prezentaciji ne smeš biti sam sebi v namen. Vedno mora biti prisotno nekaj svežega. Mladim svetujem, da naredijo kar se da veliko za svojo strokovno in splošno kulturno rast, da dobi frizerska stroka najvišje mesto na piedestalu.

 

Danes imamo poplavo različnih trendov. Kam to pelje?

O tem veliko razmišljam. Trg še ničesar ne izloča, ampak vse požre. Še nikoli nisem videl toliko uničenih las kot prav v zadnjih letih. Kriva je barva, ki se jo nanaša eno na drugo. Tega ne sme biti nikoli preveč, vendar mladi eksperimentirajo. Še sreča, da lasje rastejo. Osnovna je nega in tu šepamo, kljub temu, da je na trgu poplava izdelkov. Lasje potrebujejo malo, vendar mora biti to kvalitetno. Frizer mora stranko podučiti, kako naj skrbi za svoje lase. Danes frizer prevečkrat popusti željam stranke. Res je, da je stranka kralj, ampak da ne bo razočarana, narediš zanjo tisto, kar veš, da je zanjo dobro. Frizer se mora s stranko pogovarjati o njenih željah. Navadno je treba najti kompromis, ampak ne v škodo las, stranke in imena frizerja. Frizer mora svetovati. To pride z leti.

 

Besedilo: Gregor Nagode
Foto:
Gregor Nagode