Nadja Urevc - Naya

Na prvi pogled nikakor ne spominja na Martina Krpana, ampak bi jo vseeno težko premagali v polaganju rok. Naya namreč že šest let krepi mišice na rokah s pletenjem dreadlocksov, ki od frizerja zahtevajo kar precej fizičnega napora. Kot najstnica si je sama oblikovala pričeske, saj nikakor ni našla frizerja, ki bi znal ustreči njenim željam po malce bolj „odbitem“ videzu. Danes je lastnica alternativnega salona, ki ga obiskujejo predvsem stranke s svojevrstnim stilom.

Glede na tvojo spletno stran v salon najbrž ne hodijo stranke, ki bi si želele le pobarvati narastek ali postriči konice.

Spletna stran nudi obiskovalcem vpogled v to, kaj vse je možno iz njihovih las narediti. Stranke, ki se odločijo zame, imajo res nekaj skupnega. Želijo izražati svojo osebnost in pričakujejo, da se njihovim željam ustreže. Stranke so zelo raznolike in prav to je najlepši del tega poklica. Srečaš ogromno različnih karakterjev s svojevrstnim stilom in razmišljanjem. Tudi generacijsko je razpon strank kar velik, od osnovnošolcev do starejših, ki so trajnih kodrov in barvnih pen, ki na sivih laseh potegnejo na neko levo barvo, že krepko naveličani. Delam na tem, da se moje stranke zavedajo, da je skoraj vsaka želja uresničljiva, pa naj bo še tako fantazijska ali vpadljiva. Kar nekaj jih prav zato s seboj prinese svoje skice želene frizure. Veliko je tudi takšnih, ki zaupajo moji presoji in se prepustijo moji domišljiji. Priznam pa, da je vsaka frizura po svoje izziv, saj večina strank noče povprečne frizure, ki so kopije „mainstrema“, ampak težijo k temu, da so njihove frizure unikatne. Seveda pa imam tudi preproste stranke, ki potrebujejo samo barvanje narastka in striženje konic.

Kako si se našla v tej obliki frizerstva?

Večji del moje ponudbe izhaja iz želje, da strankam ponudim alternativo. Kot najstnica sem bila alternativka in takrat sem opazila, da zame preprosto ni frizerja. Večina njihove ponudbe se mi je zdela dolgočasna. Ko sem se kasneje izurila v tem poklicu, sem se odločila, da bo moj frizeraj prav takšnim nudil tisto, kar potrebujejo in iščejo. Še vedno opažam, da v Sloveniji prevladuje ponudba, ki se oblikuje po napotkih modne industrije. Vedno več mladih pa ima bolj unikaten okus in ideje in v ponudbi ne najdejo tistega, kar jim je resnično všeč. Dejansko se ponudba ne prilagaja dovolj hitro današnji mladini. Zato tudi menim, da je „mainstream“ moda že malce mimo.

Kaj ti je pri frizerskem poklicu všeč?

V tem poklicu si lahko zelo kreativen, svoboden in imaš možnost, da ljudi osrečiš. S svojim delom sem najbolj zadovoljna, ko vidim prvo reakcijo stranke in je ta čisto navdušena nad svojim novim izgledom. Nič ni lepšega, kot videti iskren nasmeh stranke, ki se dobro počuti z novo frizuro. Najraje oblikujem popolnoma novo frizuro s striženjem in barvanjem. Rada delam s strankami, ki so odprte za moje ideje in predloge, ter mi dovolijo dodajti različne dodatke, kot so britje vzorcev, naravne in umetne dredlockse, podaljške ...

Koliko časa že obstaja Evilhair?

Obstaja šesto leto. S partnerjem sva ga začela razvijati leta 2004, takrat je nastala spletna stran naya.si. Sprva sem delala terensko oz. po domovih. V letu 2008 sem se odločila, da potrebujem svoj salon, kjer bom lahko kvalitetnejše opravljala svoje delo in tudi drugim nudila možnost, da so del ekipe Evilhair. Zato sva med lanskim poletjem dala dopust na stran in vso energijo in čas namenila urejanju mojega prvega studia, ki je na Trubarjevi v Ljubljani svoja vrata odprl septembra.

Na spletni strani ponujaš tudi naročanje prek spleta. Kakšen je bil odziv strank?

Odziv strank je zelo pozitiven. Stranke so na vrsti ob dogovorjeni uri, morečega čakanja jim tako ni treba več trpeti. Tako se lahko vsaki stranki maksimalno posvetim, saj jim rada namenim malce več časa oz. ne maram hiteti in delati zaletavo.

Zakaj si se odločila, da postaneš frizerka? Si prej razmišljala o kakšnem drugem poklicu?

Kot sem že omenila, v najstniških letih frizerja, ki bi razumel moje želje, nisem našla, zato sem svoje naglavno okrasje začela urejati kar sama. S časom sem začela striči in barvati še kolege. V tistem času sem na željo mojega očeta, ki je gostinec, obiskovala srednjo gostinsko šolo. Tam se nikakor nisem počutila dobro. Za profesorje je bil tudi zelo problematičen moj vpadljiv videz. Z zeleno irokezo, tatoojem na roki in piearcingom po obrazu težko strežeš goste v restavraciji. Odločila sem se, da zamenjam šolo.
Moja prva izbira je bila grafična, a mi je vpis na šolo spodletel. Druga izbira je bila frizerska šola, in tako sem pristala v tem poklicu. Vedno sem rada ustvarjala z lasmi, vendar takrat nisem mislila, da bo to delo vzbudilo interes v tako veliki meri, da bi imela svoje podjetje. Navdušena sem postala šele, ko sem ugotovila, da si v tem poklicu z nekaj truda in odrekanja lahko zelo samostojen.

Kako so domači sprejeli tvojo odločitev?

Najbolj navdušena je bila moja mami, saj se ji je dejstvo, da ima sedaj svojega osebnega frizerja zdelo nadvse imenitno. Drugače pa me domači podpirajo. Zadovoljni so, da sem našla poklic, ki me veseli, pa še brezplačnega frizerja imajo.

Se ti zdi, da si v frizerski šoli dobila dovolj znanja, ki ga potrebuješ za frizerski poklic?

Bom kar malce izkoristila tole priložnost in potarnala čez odnos šolstva do mojega poklica. Mislim, da si dober frizer lahko samo, če delaš s srcem. To bi morali doumeti predvsem tisti, ki bodoče frizerje pripravljajo na ta poklic. Mlade bi morali predvsem bolj motivirati in usmerjati. Menim, da je sistem zastarel in ne nudi dovolj konkurenčnega znanja. Predvsem pa ne kontrolira znanja, ki ga dijak pridobi ob opravljanju praktičnega usposabljanja izven šole. Če želiš pridobiti kvalitetno znanje, moraš biti zelo samoiniciativen ali pa moraš imeti pod palcem nekaj tisoč evrov, da si kupiš znanje, ki ga šolski sistem enostavno ne zna ali noče nuditi. Druga stvar, ki je porazna, pa je splošno znanje pravopisa, zgodovine, ekonomije ... Ko učenci zaključijo srednješolski program, jih večina komaj zna spisati prošnjo za delo. Prav tako o vodenju podjetja in na sploh o današnji tržni ekonomiji ne vedo nič. Zato so prisiljeni takoj delati za druge, saj svojega podjetja ne bi znali uspešno voditi. Večji del mojih sošolcev danes ne opravlja frizerskega poklica, saj zanj niso bili dovolj izučeni. Očitno je, da je cehovstvo v naši mali deželi zelo močno in zavira razvoj poklica.

Za koga bi lahko rekla, da je tvoj frizerski idol?

Nikoli nisem imela idolov. Našla pa sem nekaj ljudi, ki me inspirirajo s svojim delom. Robert Masciave in Arnaud Prevost sta zaenkrat name naredila še največji vtis.

Na spletni strani ponujaš tudi storitve za gledališča. S kom si že sodelovala?

Ponudba je namenjena ljudem, ki nastopajo pred javnostjo. Plesalcem, igralcem, performance artistom itd. Do sedaj z gledališči še nisem sodelovala. Čakam dan, ko se bo punudila tudi ta priložnost. Sem pa sodelovala z artističnimi plesalkami v Ambasadi Gavioli (Am Genetrix), izdelala sem tudi lasuljo za body painting artistko, ki se je udeležila World Bodypainting Festivala 2008. Oblikovala sem tudi pričeske za lutke v slovenskem animiranem filmu Mulc, kar je bila zelo zabavna in zanimiva izkušnja.

Izdelala si tudi lasuljo za oddajo Hri-bar.

Lasuljo je nosil Renato Vindiš - imitator Boba Marleya. Naročilo za izdelavo sem dobila tri dni pred snemanjem oddaje. Delo na tej lasulji je bilo kar stresno, saj sem zadnji dan delala kar celo noč. Malce sem bila v dvomih, kako bo vse skupaj izpadlo, saj sem delala na lutki in nismo imeli časa, da bi jo pred oddajo preizkusili. Na koncu se je trud izplačal, saj je izpadla zelo realistično.

Tvoja posebnost so dreadlocksi. Koliko časa ti vzame pletenje enega dreda in koliko cele glave?

En dreadlocks vzame od 10 do 20 minut, celo glavo pa pletem tudi do tri dni. Vse je odvisno od dolžine in gostote las. Če želiš narediti kvalitetne dreadlockse, moraš imeti kar močne roke. Tovrstno delo se mi kar pozna na mišicah in bojim se, da bom čez nekaj let kot bodybilder (smeh).

Kaj pa dredi in higiena? Marsikdo misli, da je to leglo umazanije.

Najbolj zmotno prepričanje je, da so dredi nehigienični. Sama sem razvila tehniko, ki ne vključuje voskanja, zato se drede lahko popolnoma umije in posuši. Temelj lepih dreadlocksov je redno umivanje, saj jih lasna maščoba kvari. Večina dredoglavcev je na svoje drede zelo navezana in prav zato zelo lepo skrbijo za njih. Dokler je osebna higiena lastnika dredov na nivoju, le-ti nikakor niso leglo ničesar. Mogoče se na njih nalaga le navezanost in ljubezen, kar je tudi glavni vzrok, zakaj se je tako težko ločiti od njih.

Če se po nekaj letih odločiš, da ne želiš več imeti dredov, so škarje edina rešitev?

Seveda ne. Tudi deset let stare drede se da povsem razplesti in ja, lasje ostanejo popolnoma »normalni«. Če pa ste bolj lene narave in se vam dreadlocksov ne da razdirati, pa jih seveda lahko tudi odbrijete.

Delaš tudi kolekcije. Koliko si jih že naredila?

Do sedaj sem naredila tri kolekcije. Zadnjo sem delala ravno ta mesec. Bo ena bolj „odpičenih“ spet. Sprva sem mislila, da bo bolj umirjena, pa se je izkazalo, da ne morem iz svoje kože. Prva kolekcija je bila narejena v sodelovanju z Zoranom Aragovićem, ki kreira pod imenom BiteMyStyle. Ta je v stilu japonske ulične mode. Druga kolekcija pa je bila v sodelovanju z amatersko skupino fotografov imenovano Free Photo Society. Frizura je tam izpadla fenomenalno. Predvsem mi je všeč, da mi je uspelo združiti štiri intenzivne barve, ki so ena ob drugi izpadle zelo harmonično.

Kako dobiš ideje za kolekcije?

Večinoma ideje dobim ob opazovanju ljudi, predvsem mladine. Ta je zelo zanimiva, saj so se stili različnih subkultur pričeli zelo prepletati. Inspiracija so tudi animirani filmi, fantazijski filmi, digitalna umetnost ... Tudi ko gledam dokumentarne oddaje o naravi in se vidijo mešanice barv koralnih grebenov, ptic, rib, takoj začnem razmišljati, kako bi te barve lahko prenesla na lase in jih združila z neko obliko.

Med frizerskimi imeni ni veliko žensk. Zakaj meniš, da je tako?

Tudi sama sem se pred leti spraševala, zakaj je tako. Mislim, da bistvo samega problema lepo zadane frizerka Vivienne Mackinder, ki pravi: "Ko moški govori, ljudje gledajo in poslušajo. Ko govori ženska, ljudje najprej pogledajo, in če jim je tisto, kar vidijo, všečno, tudi prisluhnejo". Tudi sama sem opazila, da ko gredo ljudje k znanim frizerejem moškega spola, avtomatično pričakujejo, da bodo z dobljeno frizuro zadovoljni. Lahko se zgodi, da so ravno zaradi te začetne nekritičnosti potem še bolj razočarani. Opažam, da imajo stranke, ki so pri meni prvič, ravno obraten odnos. Na začetku so skeptični oz. jih je kar malce strah, da jih bom preveč odbito ostrigla. Ravno zaradi tega se moram še toliko bolj potruditi in toliko bolj prisluhniti strankinim željam. Zaradi te kritičnosti se moramo ženske frizerke nasploh bolj potruditi in dokazovati svojo kreativnost. A ko nam uspe zadovoljiti strankina pričakovanja, smo si pridobile zelo zadovoljno in posledično tudi zelo zvesto stranko. Mislim, da je prihodnost žensk v tem poklicu lahko zelo svetla, le začetni prag je nekoliko težje prestopiti oz. dokazati, da smo enakovredne moškim.

Kakšni so tvoji načrti za naprej?

Za podjetje imam kar nekaj načrtov. Predvsem bi rada blagovno znamko Evilhair, naredila prepoznavno tudi v tujini. Kakšen salonček več v prihodnosti pa tudi ne bi škodil. Do sedaj za potovanja in izobraževanja v tujini ni bilo časa. Obiskati pa želim predvsem Japonsko in Anglijo. Za enkrat se izobražujem sama. Predvsem prek interneta.