Metod Tasič

Metoda Tasiča ni treba posebej predstavljati. Je tisti, ki vsako leto v Cankarjevem domu preseneti javnost z novo »odbito« frizuro. Dolgo časa si je pridobival dragocene frizerske izkušnje v Londonu pri Vidal Sassoonu. Tam bi bil še vedno, če ne bi pred kratkim sprejel ponudbe Lassane, da se ji pridruži kot kreativni vodja. Sprejel je izziv in za Lassano je že narejena druga kolekcija Zero One, ki vam jo dajemo na ogled v tokratni številki Frizerja.

 

So na izbiro poklica vplivali starši ali je bila to tvoja želja?

Delno je morda bil kriv vpliv staršev, ker je oče frizer in pred njim dedek, po drugi strani pa sem se kar dolgo iskal in premišljeval, kaj bi bilo primerno zame. Po prihodu iz vojske odločil, da se lotim frizerstva. Sprva sem delal doma, potem sem dobil ponudbo Mitje Tavčarja in šel delat v Sežano. Zatem me je zaneslo v Ilirsko Bistrico, kjer sem pomagal Mitji pri izobraževanju in spoznal prve korake izobraževanja. Kasneje sem se vrnil nazaj na Koroško in odprl salon v Slovenj Gradcu, kjer sem imel seminarje striženja in barvanja. Takrat so se začele tudi prve kolekcije. Z Darjo Kocmut sva naredila kar lepo kolekcijo, ki je bila objavljena tudi v tujini.

 

Kje je bilo objavljeno?

V Beauty line, Fashion parade.

 

To je bilo potem objavljeno še pod Tavčarjevim imenom?

Ne, to sem že sam naredil. Z Mitjem sva sodelovala nekaj časa, približno sedem do osem mesecev in sva še danes dobra kolega. Kolekcije so bile že prej, vendar ta je bila res na nivoju in tudi objavljena v tujini. Potem pa sem dobil ponudbo s strani Schwarzkopfa. Sprva sem delal kot zunanji sodelavec, kasneje pa sem se zaposlil in vodil seminarje s področja barvanja in striženja. To sodelovanje je trajalo približno tri leta. Moja velika želja je bila, da bi odšel delat v London. Bil sem v kontaktu s Tonyjem Ritzzom, ki me je povabil v njihove salone in akademijo, da vidim kako delujejo. Prekinil sem pogodbo s Schwarzkopfom in šel pogledat v tujino k Sanrizzu. Zame je bila to zelo dobra izkušnja, saj sem delal v dveh njihovih priznanih salonih, Knighstbridge in Convent Garden. Vendar pri Sanrizz nisem želel ostati, saj mi njihov način dela ni preveč ustrezal.

 

Kaj ti ni ustrezalo?

Meni osebno ni ležalo. London si vsi predstavljamo kot neko Meko. Saloni in frizure sicer so na nivoju, ampak mislim, da je kreativnosti v Sloveniji veliko več.

 

Kreativnost potem v Londonu precej trpi. Se je potrebno podrejati njihovemu načinu?

Tako je. Moraš se podrejati njihovim imenom. V tujini si še vedno tujec. Ne dajo ti toliko prostih rok. V tem nekako nisem videl svoje prihodnosti. Tudi zato, ker je družinsko podjetje in bi bil prodor precej težak. Kasneje sem se zaklel, da se bom vrnil v London, ampak samo pod pogojem, da grem delat k Vidal Sassoonu, kar mi je uspelo še isto leto. Uroš Popovič mi je pomagal pri izpolnitvi prošnje in čez mesec dni sem dobil vabilo v London na razgovor za službo. Najbolj jih je presenetilo, da sem prišel v London samo zaradi intervjuja. Zadovoljni so bili s kolekcijami, ki sem jih naredil do takrat, in me vprašali, ali bi bil pripravljen opravljati teste. Seveda sem sprejel. Priskrbeli so mi tri modele, tri dolgolase punce. Pred striženjem sem moral pojasniti, kaj bom naredil in katero tehniko nameravam uporabiti. Pri tem nisem smel uporabiti nobenega točkovnega striženja, vsi rezi so morali biti čisti. Po pregledu modelov so mi dejali, da imam zelo dobre možnosti. Čez mesec dni in pol sem dobil odgovor, da pričenjam z delom pri Vidal Sassoonu. Na izobraževanju so nam predstavili način dela in vsakemu dali »staff book«, v kateri je med drugim pisalo tudi, kako je treba stranki postreči kavo.

 

Torej ni prostora za improvizacijo?

Ne. Vse je točno določeno. Tudi obleka. Pri Sanrizzu si moral biti vsak dan v obleki. Pri Vidalu ti dajo malce več svobode. Lahko si imel tudi kak pirsing. Bilo je malce manj omejitev. S treningom, ki traja nekje od štirih do petih mesecev, smo začeli že prvi dan. V tem času je treba osvojiti vse njihove klasične tehnike striženja. Po petih mesecih sledi izpit iz vseh desetih tehnik striženja. Šele potem, ko osvojiš te klasične tehnike, te kot stilista pošljejo v salon. Vsak dan sem vadil na treh ali štirih modelih, ki sem jih moral sam poiskati. Dobil sem njihovo vizitko in po mestu iskal modele za brezplačno striženje.

 

Glede na to, da si bil iz Vidal Sassoona, verjetno ni bilo težav z iskanjem modelov?

Problem je bil predvsem v tem, kako se ljudem predstaviš. V Londonu ogromno ljudi ponuja različne letake in jaz sem bil še en nadležnež več. Težava je samo, kako pristopiti do osebe in ji povedati, da si iz Vidal Sassoona.

 

Je Vidal Sassoon izpolnil tvoja pričakovanja? Njega si vsi predstavljamo kot frizersko ikono.

Vidal Sasssoon je res ikona. Zame je bila to zelo dobra izkušnja. Veliko so me naučili o delu z ljudmi in mi dali še več entuziazma. Poleg tega me je naučil potrpežljivosti. Največja frizerjeva napaka je ta, da je prehitro zadovoljen s svojim delom. Seveda pa obstaja razlika med Vidal Sassoonom, ki ga vidimo v revijah, in tistim, kar vidimo v salonu. Večina pozna Vidal predvsem po malce »odbitih« pričeskah. Medtem ko imaš v salonu zelo raznolike stranke, od mladih, ki si upajo več, do resnih dam, ki si želijo klasično pričesko, toda natančno postriženo. Tu pa je Vidal Sassoon v samem vrhu. Cene so sicer kar zasoljene, vendar pa je stranka pri njih deležna popolne storitve. Vsak pri Vidal Sassoonu mora opraviti petmesečno izobraževanje, ki ni brezplačno. Z njimi podpišeš pogodbo, da boš določen čas delal pri njih. V tem času ti od plače odtegujejo določen znesek, dokler ne poplačaš izobraževanja. Plača je v začetku zelo »mizerna«. Da sem preživel, sem prodal skoraj vse svoje imetje in si tako plačal bivanje v Londonu. Ampak mi ni žal. Če trenutno ne bi bil pri Lassani, bi definitivno še sedel pri Vidal Sassoonu.

 

Si precej kreativna oseba, je tvoja kreativnost pri Vidalu morda trpela?

Ne, ni trpela. Pri Vidalu se je štiri dni delalo v salonu, en dan pa smo delali na kreativnih tehnikah. Pomagal sem na akademiji ali pa delal na modelih, kjer sem razvil kreativne ideje pod mentorstvom inštruktorja. Ko si osvojil osnovne tehnike, si vse brez težav razvijal naprej. To pogrešam pri določenih generacijah slovenskih frizerjev, ki se spoznajo zgolj na določene trende, problem pa nastane pri osnovah.

 

Koliko si bil star, ko si šel v London?

Če malce pomislim … 29 let.

 

Torej ni neke starostne omejitve?

Zaenkrat nisem opazil, da bi bila kakšna omejitev. Lahko bi šel k njim tudi mlajši, saj sem kasneje zvedel, da obstajajo še drugačne poti. Ampak vprašanje je, kako bi se takrat znašel. Opazil sem, da so se tudi starejši prijavili. V Londonu je ogromno ljudi, ki so prej opravljali druge službe in se šele kasneje lotili frizerstva.

 

So na izbiro poklica vplivali starši ali je bila to tvoja želja?

Lassana te je povabila, da se ji pridružiš, ko si še bil v Londonu? David Cukjati, mi je ponudil delo. Na mojo odločitev, da se pridružim Lassani, je marsikdo gledal z začudenjem. Ampak jaz v tem vidim pozitivni duh in možnost, da zrastemo. Zame ni izziv priti v neko podjetje, kjer je že vse postorjeno. Večji izziv je priti nekam, kjer se lahko še marsikaj izboljša. Sedaj že pripravljamo novo kolekcijo za pomlad - poletje, v pripravi so tudi plačljivi seminarji in turneje. Imamo ogromno ambicij, ampak čez noč se nič ne zgodi, zato nas čaka še nekaj trdega dela in v tem vidim svojo priložnost pri Lassani in upam, da tudi Lassana vidi priložnost v meni.

 

Kaj bi svetoval ambicioznim mladim frizerjem, ki pravkar zaključujejo šolo? Naj počakajo nekaj časa v Sloveniji in se naučijo osnov ali naj takoj zbežijo v London?

London nikoli ni bil merilo. Slovenci morda preveč poveličujemo London, to spoznaš potem, ko prideš iz Londona. Tujina sicer širi obzorja, ampak za njih smo še vedno tujci. Slovenci smo izredno dobri frizerji, ampak se tega premalo zavedamo. Mladim bi svetoval, da poskušajo postopoma. Če kar na enkrat prideš v London, se mogoče ne bi najbolje znašel. Seveda pa je vprašanje tudi, kako bi te podjetja sprejela, če prideš mlad in brez vsakršnega zaledja. Tam je potrebno trdo delati za svoj kos kruha. Ni enostavno.

 

Česa pa po tvojem mnenju primanjkuje v slovenskem frizerstvu?

V Angliji sem opazil, da so frizerji med seboj kolegi in se velikokrat pokličejo. Stranke se tako ali tako same odločijo, h komu bodo šle. V Sloveniji se nikoli skupaj ne pogovorimo o določenih problemih. Vsak gleda samo nase. Premalo je medsebojnih odnosov, da bi na tak način skupaj rasli. Vidimo se enkrat na leto v Cankarjevem domu, se bežno pozdravimo, potem pa si vsak misli svoje. Smo dobri in napredni, ampak morda malo preveč »lokalpatrioti«

 

Imaš v Sloveniji kakšnega vzornika?

Vedel sem, da me boš to vprašal (smeh). Spoštujem več frizerjev. Kogar še danes zelo spoštujem in se ga vedno razveselim, ko ga srečam, je Matjaž Bavdek. Ne bom rekel, da je moj vzornik še danes, vendar pa ga spoštujem. Bil je moj idol, ko sem se še učil. Takrat je bil demonstrator v Narta studiu. S svojim nastopom na odru me je res impresioniral in še danes ga vidim kot nekega malega boga. Pri njemu sem se kasneje učil striženja. Kar se pa tiče današnje scene, bi bil pa verjetno nesramen, če bi izpostavil samo eno osebo ali dve. Ogromno dobrih frizerjev obstaja in bi verjetno komu storil krivico, če bi ga izpustil. Vsem privoščim uspeh in upam, da ga tudi oni meni, saj vsak opravlja svoj posel in ima svoje stranke.

 

Kaj pa šolstvo? Sam si se šolal v Celju. Kaj so po tvojem mnenju slabosti šolstva?

Sicer nočem kritizirati, ampak mislim, da morda malce preveč govorijo in premalo delajo. V šoli je premalo poudarka na samih osnovah. Če želimo ustvariti dobre frizerje, bi morali imeti manjše skupine in se jih od začetka do konca naučiti osnov. Poleg tega bi moralo biti več poudarka na samem striženju. Več bi morali povedati tudi o samem odnosu do ljudi. Mlad frizer, ki pride iz šole, pogosto ne ve, kakšna naj bi bila komunikacija med stranko in frizerjem. Premalo je psihologije.

 

Frizerji se v nekaterih salonih ločijo na stiliste in tehnike. Se ti to zdi smiselno?

Tudi v Vidal Sassoonovih salonih imajo ljudi ločene na tehnike in stiliste. Bistvo tega je, da delaš samo na enem področju, na katerem si stoodstotni strokovnjak. Delu se tako bistveno bolj posvetiš in lažje razvijaš kreativne tehnike. Po eni strani je smiselno. Vendar pa je Slovenija zelo majhna, tako da si marsikdo tega ne more privoščiti. Glede na to, da imamo sedaj v Lassani kreativni tim, smo se odločili, da imamo ljudi zadolžene za barvanje in druge za striženje.

 

Imaš željo postaviti svoj salon ali bi bil raje še naprej učil?

Meni salon osebno ne pomeni veliko. Iz Londona sem se pravzaprav vrnil zaradi Lassane in poučevanja. Kljub temu, da poučujem, še vedno delam v salonu. Če samo poučuješ, potem zgubiš realni stik s strankami in vsem skupaj. Oboje mora potekati istočasno. Svojega salona pa ne bi delal, saj mi to ne predstavlja nekega izziva. Veliko bolj kreativno se lahko izražam tako, da delam po različnih salonih, ki jih ima Lassana. Salon se mi ne zdi nek končni cilj. Prej ovira do mojih ciljev. Je pa res, če imaš salon, imaš tudi več denarja. Ampak meni osebno denar ne pomeni toliko kot dobra storitev. Ogromno mi pomeni, da je lepo postriženo in kvalitetno izvedeno. Če dobro delaš, boš imel denar, če pa boš delal slabo, ti tudi deset salonov ne bo nič koristilo.

 

Starši so zagotovo ponosni nate. Se morda še kdaj zgodi, da ti oče reče »tole bi pa lahko drugače naredil?«

Verjetno na vse gleda malce drugače. še vedno se zgodi, da me kaj povpraša ali pa jaz njega prosim za nasvet o določenih stvareh. Upoštevam vsako mnenje, tako pozitivno kot negativno. Osebno imam skoraj raje negativno kritiko, ker vem, da sem potem nekaj narobe naredil in moram to izboljšati. Kadar me oče pride gledat v Cankarjev dom, mi pove, kako bi on nekaj naredil. Vendar se potem sam odločim, ali ga bom upošteval.

 

Večina te pozna kot malce »odštekanega« frizerja. V Cankarjevem domu vedno presenetiš s pričeskami, ki odstopajo od povprečja. Je to dejansko tvoj stil?

Tudi v salonu imam nek svoj stil. Verjetno je tudi nekaj malega Sassoonovskega stila v meni. Nekatere frizure so res ekstravagantne, vendar mi še nihče ni očital, da niso estetske. Cankarjev dom je največja tovrstna prireditev v Sloveniji. Zakaj potem ne bi tega nastopa na odru izkoristil za nekaj nenavadnega? Ljudje te tako bolj opazijo. Večina me sicer pozna predvsem po ekstravagantnosti, toda tisti, ki me poznajo malo bolje, vedo, da mi največ pomeni natančnost striženja, tudi če gre samo za enodolžinsko linijo.

 

Besedilo: Gregor Nagode in Andreja Svete
Foto: Gregor Nagode