Meta Podkrajšek

Meta Podkrajšek zna z lasmi. Gotovo v Sloveniji ni frizerja, ki še ni slišal za Meto s Trubarjeve ulice v Ljubljani. V njenem salonu z dolgo tradicijo se je zvrstilo mnogo bolj ali manj znanih Slovencev. Predvsem pa tistih, ki želijo, da je njihova frizura urejena in modna. Svoj vrhunec je doživela v osemdesetih, ko so stranke čakale nanjo tudi po nekaj ur. Ko so prišle na vrsto, je bil trud gotovo poplačan, saj je v tistih časih ravno ona delala najbolj nenavadne punk frizure daleč naokoli. Trendi se spreminjajo, a tudi danes ji ne zmanjka dela.

Frizerstvo ima v vaši družini že dolgo tradicijo.

Frizerski salon je leta 1897 ustanovil že dedek in potem sta tradicijo nadaljevala moja starša, ki sta delala v salonu skoraj do konca. Tudi sama sem v njem že od rojstva. Najprej sem seveda le pometala. Prvič sem strigla v sedmem razredu osnovne šole. Strižem že 34 let. Sem seveda niso všteti začetniški podvigi iz osnovne šole.

Svoje čase so se pri vas med drugim delale tudi najbolj odbite punk frizure. Kako je bilo s tem?
Moj oče se je zgražal. Včasih ga je bilo kar malo groza. Tak je moj karakter. Rada sem drzna. To je v frizerstvu zelo pomembno.

Kaj je prva lekcija mladega frizerja, ki pride k vam? Metla?
Najprej je treba spoznati prostore in osnovno delo, kot je pometanje, pospravljanje. Da si dober frizer, je pomembno veliko več kot le končana frizerska šola. Potrebno je veliko volje, ljubezni do poklica in učnega dela na modelih. Tega je v času šolanja absolutno premalo.

Kako pa je bilo včasih z materiali?
Gel sem sama kuhala iz lepila za tapete. Treba se je bilo znajti, da je punk frizura stala, kot je treba. Uporabljala sem tudi sladkor in pivo.

Delali ste tudi v gledališču.
Tam gre za popolnoma drugo smer friziranja kot v frizerskem salonu. Veliko je bilo stilnih frizur. Delala sem na lasuljah. Neizmerno sem uživala in včasih delala tudi ponoči. V tem delu sem se popolnoma izživela.

Sodelujete tudi z Alanom Hraniteljem.
Z njim zelo rada sodelujem. Obleka je tista, ki mi narekuje stil frizure. Predlagala sem mu, da bi naredila ladjo. To je znana zgodovinska frizura Marije Antoniete. Ona je imela bojno ladjo, jaz pa sem naredila jadrnico.

Še kaj sodelujete pri revijah?
Ne. Nič več.

Frizirali ste tudi Sestre.
Res je.

Kaj pa London?

Prvič sem ga obiskala skupaj s Petrom Klincem. Ogledala sem si nastop Vidala Sassoona, ki je strigel z majhnimi škarjami. Pred odhodom domov sem si kupila prve kratke škarje in opustila striženje z britvijo. Potrebnega je bilo veliko treninga, da sem se naučila pravega prijema škarij. Nato sem v London zahajala na internacionalna srečanja frizerjev. Z modnimi revijami sem dopolnjevala svoje ideje o frizurah.

Vzgojili ste kar nekaj dobrih frizerjev. Bi mogoče koga še posebej izpostavili?
Ne bi. O tistih, ki so dobri, se sliši. Imajo dobro mentorsko osnovo, so vztrajni in se dopolnjujejo. Večina jih ima danes svoje salone.

Frizerski poklic poznate že zelo dolgo. Kje ga vidite čez deset let?
Moda je zelo razgibana. Prostor je tudi za eksperimentiranje, če si tega le želiš.

Kaj pa stranke, ki bi takšne frizure nosile?
Tudi te so. Odvisno od stila posameznika. So tudi stranke, ki si želijo in zahtevajo nekaj modnega in povsem drugačnega.

Imate morda kakšen nasvet za vse tiste, ki že imajo svoj salon in bi radi naredili še kaj več? Kaj naj bo njihov naslednji korak ?
Morajo se zavedati, da je treba za vrhunsko delo vložiti veliko samega sebe. Vsak naj uporablja svojo domišljijo.

Zanimivo. Med vašimi učenci je veliko moških frizerjev.
Ne vem, zakaj. Mogoče se s fanti dela bolj resno in zagnano.

Kdo so vaši vzorniki?
Jih nimam.

Kaj pa prosti čas?
Večino časa sem še vedno v salonu. Sicer pa rada hodim v hribe. Besedilo: Silva Brence, Gregor Nagode Foto: osebni arhiv in Gregor Nagode