Matej Komar

"Ko stranka prvič pride v salon, njeno kreativnost spoznam po čevljih."

Za Mateja Komarja, ki je frizerski javnosti postal znan po letošnji osvojitvi naslova Frizer leta, je dovolj, da opazi vaše čevlje, in že presodi, kakšen je vaš stil in kakšno pričesko potrebujete. Alternativna scena mu ni tuja, zato so njegove stranke raznolike in pestre, kot je njegovo delo. Največji navdih mu predstavljajo fotoshootingi.

Če pričnemo kar na začetku, kako si začel?
Štart je bil zelo zanimiv. Moja mama je frizerka, ampak jaz nisem kazal nobenega interesa za ta poklic. Potem sem se pa odločil, da bi mogoče le poskusil. V šolo sem hodil v Mariboru med letoma 1996 in 1999. Šola mi ni ponudila niti ene stvari, ki bi me pritegnila. Menim, da šola v frizerju ne vzbudi neke želje za delo v frizerskem poklicu.

Kje si se potem začel kreativno razvijati?
To je bilo leta 2000, ko sem prvič stopil na londonska tla. Ko prideš v London in vidiš kam vse se vleče ta branža. Če gremo v zgodovino Londona: Roling Stones, Pink Floyd, The Beatles, Sex Pistos, David Bowie, Smashing Pumpinks ... To je večina alternative, ki se je razvijala med 50. in 70. leti. Vse se je zgodilo na enem malem področju in to je London. Ali ni to zanimivo? Obstaja neko področje, kjer se je vse to zgodilo. Ne tem »placu« mora nekaj biti.

Si šel takrat tja na šolanje?
Prvič sem šel tja na sejem Salon International. Takoj dva tedna zatem pa na akademijo Vidal Sassoon. Trenutno tudi vse moje linije in moj stil temeljijo na sassoonovski osnovi. Tam sem spoznal tudi nekaj prijateljev, naj omenim Johna Santillia, ki je bil kreativni direktor Vidal Sassoona. Še danes je moj zelo dober prijatelj. Star je 72 let, pri Sassonu je delal takrat, ko se je pričel njegov razvoj in so razvili abecedo striženja. Delal je skupaj z Joshui Galvinu in ga kasneje nasledil za krajše obdobje.

Kdaj si končal šolo?
Šolo sem končal leta 1999. Naslednje leto sem odprl salon na Koroškem. Bil sem brez strank, brez vsega. Imel sem samo polno glavo tehnik in idej glede linij in kompozicij. Sedaj se mi zdi, da je bilo dobro, da v tistem času nisem dosti delal, saj sem tako imel dovolj časa, da sem marsikaj premislil in narisal. Danes imam toliko gradiva, da ga verjetno v naslednjih desetih letih ne bom predelal.

Potem si dejansko vnaprej narisal frizuro?
V bistvu tehniko. Treba je narediti koncept, kako nekaj narediti, da bo funkcioniralo na glavi. Temu se reče je matematična oblika striženja. Človeško telo je narejeno v zlatem rezu in ta zlati rez obstaja na vsakem delu telesa. Za primer vzemimo glavo. Glava je neka velika krogla, torej je matematično telo. Če na to kroglo narišemo kakršen koli geometrijski predmet, mora stvar, kar se tiče striženja, funkcionirati. Če na tvoji glavi naredim kvadrat v pravi simetriji in pravi velikosti in ga postrižem v drugačni dolžini kot vse ostalo, bo frizura še vedno funkcionalna.

Če malce provociram, to pomeni, da bo glava s strani matematika bolje postrižena kot s strani umetnika?
Matematika je zagotovo obvezen pojem pri tem, saj moraš vsako stvar najprej preračunati v glavi. To je angleški model striženja, španski je improvizacija.

Za mamo si dejal, da je prav tako frizerka …
Da. Moja mama ima salon že 20 let. Se sicer odlično razumeva, ampak je med nama prevelik generaciski zamik, da bi se miselno ujela. Včasih mi pomaga v salonu, kadar je preveč dela, drugače pa nikoli nisva delala skupaj. En teden sem sicer delal tam, ne prenesem, da bi bil kdo nad menoj. Ko me nekdo začne omejevat in vsiljevat svojo strukturo, se najprej odtujim, na koncu pa zaključim in grem. Po drugi strani pa sem zelo strog šef. Delam 12 ur na dan, vsak dan, celo leto. Od svojih delavcev sicer ne pričakujem, da delajo toliko časa, pričakujem pa, da svoje delo opravijo profesionalno.

Se te potem kaj bojijo?
Po resnici bom povedal. Do sedaj sem imel pet ali šest vajencev. Vsi so zdržali točno eno leto. V svoji ekipi ne želim imeti slabih frizerjev. Vajenec je edini v salonu, ki nima ure. Delavec gre ob osmih domov, vajenec gre domov, ko se salon izprazni, torej zadnji. Kar je za moje pojme logično, saj me mora prepričati, da ga frizerstvo zanima, in da to ne bo zgolj njegova služba, ampak tudi način življenja. Kdor želi biti dober frizer, mora znati združiti delo in življenje. Drugače ne gre. Navsezadnje delamo takrat, ko imajo drugi čas.

Glede na to, da te bolj zanima alternativa, so take potem tudi tvoje stranke?
Ne. K meni hodijo ljudje vseh vrst. Od totalno odbitih pa tudi devetdesetletna gospa, ki ji navijam lase in naredim trajno. Zanimivo mi je delati trajno, čeprav to počnem le enkrat na pol leta, ko ta gospa pride v salon. Všeč mi je klasika in mislim, da s trajno ni nič narobe, če je dobro narejena. Lahko sem malo kritičen; moti me pa, da večina ljudi da zelo malo poudarka na imidž, ki je zelo pomemben, da frizer zadane tisto pravo, bistvo, kar si stranka želi. Moraš imeti svoj imidž. Ko stranka prvič pride v salon, njeno kreativnost spoznam po čevljih. Po čevljih vidiš, kam stranka spada. Ali je bolj klasična, manj klasična, vse to ugotoviš po čevljih. Ljudje s čevlji iščejo samega sebe. Druga stvar pri imidžu je frizura in šele tretja make-up.

Ali potem tako presodiš, kakšno frizuro boš nekomu naredil?
Zagotovo. To je nekakšen proces, ki traja deset minut. Najpomembnejša stvar je, s kakšnim namenom stranka pride k frizerju in kaj želi. Druga stvar je njen las. Ali je to, kar si želi, izvedljivo? Tako potem najdeš kompromis, ki se nanaša na njen imidž. Ženska, ki dela v proizvodnji, ne more imeti paž frizure, saj zanjo ni najbolj praktična.

Vsi zelo radi govorijo čez frizerstvo …
Jaz ga preziram.

Kaj je po tvojem največja napaka v celem sistemu?
Po mojem mnenju se ljudje premalo izobražujejo. Če ne hodiš na izobraževanja in ne iščeš kreativnosti, ampak se raje ukvarjaš s svojimi problemi, boš kasneje težko nadoknadil zamujeno. Občutka nimaš, da si kaj zamudil, ampak si zelo veliko. To se pokaže čez kakšno leto, dve.

Kaj pa meniš o sami šoli za frizerje?
Jaz bi uvedel tak model kot je v Nemčiji. V Nemčiji je dovolj že to, da pokažeš, da si talentiran. Ni pomembno, kakšna je tvoja intelektualna raven, ni pomembno, ali si kuhar ali slikar, le pokazati moraš lastni interes.

Se ti zdi smiselno, da šole nameravajo uvesti še dodatne programe?
S tem se strinjam. Ampak osnovna stvar, ki jo mora šolski program vsebovati, je estetika. Ta predmet imajo le eno ali dve leti, potem pa ga po njihovem očitno ne rabijo več. Estetiko vedno potrebuješ, zato je izobraževanje o tem najbolj pomembno. Spremeniti bi bilo treba še veliko stvari. Ne razumem, zakaj šele v tretjem letniku prvič ostrižejo stranko. Dve leti pa nič ne delajo na tem, samo pripravljajo se. Poleg tega jih v šoli učijo britja, čeprav v nobenem salonu ne brijejo več. Namesto, da bi se bolj posvečali temu, da bi jih pripravili, da postanejo fleksibilni in zmožni prilagajanja na karkoli. V salon lahko pride kdorkoli. Ravno zato mi je zanimivo delati v salonu, ker lahko na ta način manipuliraš z ljudmi. Še vedno pa raje delam kot demonstrator. Če ne bi mogel delati kot demonstrator, potem sploh ne bi bil frizer. Letos sem imel v Cankarjevem domu popolnoma svojo predstavo. Modeli so prišli na oder v prisilnih jopičih. Kolekcija je temeljila na viktorijanskih časih v Franciji iz 18. in 19 stoletja, kjer so zelo radi uporabljali prisilne jopiče in tudi tam pa tam kakšno čarovnico zažgali.
V ospredju imamo žensko, ki izstopa zaradi svojega imidža, načina življenja in obnašanja, ki je nekoliko drugačno. Moderna družba to zelo hitro obsodi, da je nora, ampak ni. Ta ženska razume estetiko, je intelektualka, razmišlja o umetnosti, času, vesolju in ima do popolnosti dodelan imidž, obleko, frizuro, make-up itd ...Toliko o inspiraciji, drugače pa je bil koncept Histerical Avandgare narejen zato, da pove vsem frizerjem, ki so se zbrali na Frizerskem festivalu, da ni limitov pri kreiranju imidžev, da lahko naredijo, vsaj kar se kolekcij tiče, vse, kar si zamislijo, ampak vse mora biti dobro interpretirano in nanašati se mora na trenutno modo.

Misliš, da bi to šlo predaleč?
Malce sem bil skeptičen, kaj se bo zgodilo. Kaj  bodo rekli ljudje in mediji? Kolekcija se je imenovala Histerical Avandgare. Najprej te ženske oblečemo v prisilne jopiče, potem so se pa slekle. In v tem delu so me inspirirali Andy Warhole, Vasilij Kandinski in Salvador Dali ...

Kaj pa delo na revijah in shootingih?
Če ne bi tega počel, sploh ne bi bil frizer.

To je potem tisto, kar te privlači v frizerstvu.
Da. Absolutno shooting. Pri shootingu so zelo pomembni fotograf, vizažist, frizer in model. To so štiri osnove. Dobre fotografije ne moreš narediti, če je preveč ljudi, ker potem dekoncentrirajo model. Kadar gledam slike iz ostalih shootingov, najprej pogledam, kje je napaka. Včasih zanalašč naredim malenkostno napaka, da me nobeden ne bo obsodil, da je retuširano. Svojemu fotografu oz. fotografinji nikoli ne bom dovolil, da retušira frizuro. Retušira lahko vse, samo frizuro naj pusti pri miru.

Poleg Londona, katero je po tvojem drugo frizersko mesto?
Pariz. Estetika. Razlika med Londonom in Parizom je velikanska. Gre predvsem za žensko lepoto. Angležinja je grda, ali bolje rečeno, ni simpatična. Drugačne linije obraza, drugačna postava, vse je drugačno od Parižanke. Ravno zato je v Londonu vse toliko bolj radikalno. Ženska hoče svojo lepoto in izstopanje izžarevati z imidžem. Zato je London toliko bolj »odbit«. V Parizu pa je ženska itak lepa in ne potrebuje ekstrema. Svojo lepoto poudarja z dolgimi lasmi, zato striženje tam sploh ne cveti. Le spenjanje.

Si v slovenskem prostoru našel koga, ki bi ti dal navdih in je bil tvoj vzornik, ko si še hodil v šolo?
Tri zanimive ljudi in zelo dobre frizerje sem spoznal. Prvi je Ratimir Krznarič, to je človek z neverjetno karizmo in prvi, ki je bil sposoben v Slovenijo pripeljati Vidala Sassoona. Drugi je Peter Klinc, ki ima neverjeten občutek za česanje in mu ni veliko manjkalo, da bi nastopil na Alternative Hair Showu v Londonu. On je ikona friziranja, estet. Kar se mlajše generacije tiče, pa je zame daleč najboljši frizer Mare Filipič. Je perfekcionist in po drugi strani tudi zelo intelektualno razgledan, govori francosko, italijansko, nemško in angleško. On je »top«, »špica«. Res pa je, da je pospravil škarje, kar mu malce zamerim. V glavnem le še spenja, vsaj kar se vrhunskih stvari tiče. Drugače pa se mi zdi njegov način dela super, ker obvlada točno to, kar govori. Friziranje je kot karate, potrebuješ tehnike, linije in moraš biti dodelan. Za to pa rabiš vajo, vajo in še enkrat vajo. Če nimaš vaje, si povprečen. Naj omenim še dobrega prijatelja Stevota Pavloviča, ki je odličen frizer in je po mojem edini, ki si je slavo zaslužil sam, saj smo vsi drugi imeli nekakšen beckup od mame ali očetov, ki so že prej bili v tem poslu.

Kje se vidiš čez pet ali deset let?
V Ljubljani, morda tudi kje zunaj, ampak ne dolgoročno. To pomeni, da grem v tujino
za en teden in se potem vrnem. Ustanoviti želim akademijo in svoje znanje o shootingu predati naprej, ker tega nikjer ni. Ponudil bi jim celo kolekcijo in jih naučil vsega: kako mora frizer gledati na model, kompozicija samega modela, kako mora biti frizura obrnjena, kako sodelujeta fotograf in frizer na modelu in tako naprej. Ko opraviš svoje, moraš ostati pri aparatu, da vidiš kakšna bo slika. Ne da narediš svoje in greš.

Se ti zdi, da je pri shootingih, predvsem kadar gre za večje naročnike, frizerjeva kreativnost potisnjena na stran? Frizer je le navaden delavec.
To je res. Če je nekdo naročnik, potem si ti plačan za to in če si plačan, požreš marsikaj. Poslušati moraš, kaj si naročnik želi, lahko mu samo predlagaš, ne moreš pa narediti po svoje. Nekdo ti je plačal, zato mu moraš izpolniti željo. Če bo naročnik želel grde frizure, tudi če bom sam želel lepe, mu bom naredil grde, ker sem plačan za to. Pri frizerjih je najbolj pomembna spontanost, kako boš odreagiral, če ti nekdo nekaj naroči. To se najbolje pokaže pri strankah, saj nikoli ne veš, kdo pride v salon in kaj si želi.

Vidal Sassoon je naredil revolucijo. Misliš, da je možnost še za eno revolucijo?
Mislim, da ne. Na svetu je deset milijonov frizerjev in vsak je ostrigel že vse. Mislim, da kaj novega se ne da več narediti. Razlika je samo v interpretaciji.

Si kdaj imel željo poučevati? Na primer ustanoviti svojo akademijo?
Da, to bom tudi naredil. Vendar jih ne bom učil klasičnih tehnik. Poskušal jim bom vcepiti strast do tega poklica. Mi frizerji smo umetniki, ki imamo najboljšo potenco, ker ne rabimo galerij. Naša galerija je ulica in naše slike hodijo po ulici. Če nekomu, ki ima dober imidž, narediš dobro frizuro, tudi če se ne bo dobro počutil, boš imel pet novih strank.

Tudi, če se ne bo dobro počutil?
Tudi. Včasih je zato dobro pomisliti, kaj komu narediš. Na primer, da v tvoj salon pride angleška kraljica, kaj boš naredil? Jaz jo pobrijem.

To bi bila zagotovo velika reklama.
V Angliji bi me obesili. The bloody hairdresser skinned our queen (Prekleti frizer je pobril našo kraljico) ...

Letos si postal frizer leta. Kaj ti pomeni ta naslov?
Naziv Frizer Leta mi ne pomeni prav dosti, ker je vprašanje, kakšno težo ima ta nagrada pri nas v Sloveniji. Drugače je z British Hairdresser Awards.

Zakaj si se pa potem prijavil?
Sploh se nisem sam prijavil. Moja fotografinja Maja Slavec mi je rekla, naj naredim nekaj za frizerja leta za revijo Eva, potem pa se je izkazalo, da gre za revijo Obrazi. No, navsezadnje sem vesel, da sem frizer leta. Na nek način mi prija malo več medijske pozornosti. Do sedaj sem imel zaradi tega že 20 intervjujev, kar je super. Lahko izražam svoje mnenje in imam nekoga, da posluša. Absolutno je pa naziv Frizer leta 2008 ena od referenc, ki so mi dale pečat za vse življenje.

Foto: Gregor Nagode
Tekst: Andreja Svete, Gregor Nagode