Mark Hayes

»Na začetku res nisem bil dober. Vendar sem imel interes in strast do dela.«

Marka ni potrebno posebej predstavljati. Še posebej, ker je že deset let Sassoonov mednarodni kreativni direktor. Kot otrok je sanjal, da bo nogometaš. Kasneje je razmišljal o študiju arhitekture. Zdaj zase pravi, da je arhitekturni inženir las. Usoden je bil koncert Davida Bowia, kjer ga je navdušila povezava med modo in glasbo. Z njim smo se pogovarjali o frizerskih začetkih, delu z Vidalom, vrtnarjenju, otrocih in še čem. Intervju je potekal marca v New Yorku, kjer je nastopal na showu na IBS. Kot vedno je deloval preprosto. Iz njega je izžarevala umirjenost, ki je značilna za ljudi njegovega kova.

Slišala sem, da je David Bowie delno razlog, da ste postali frizer. Je to res?

Na nek način je to res. Imam tri leta starejšo sestro, in ko sem bil star 12 let, me je vzela s sabo na koncert Davida Bowia. To je bilo 1973. Najbolj me je navdušila povezava med glasbo in modo. Imidž, moda, glasba. To je bilo vse, kar me je v tistem času zelo zanimalo. Zame je bilo zelo zanimivo, da si vse to vizualiziram. Ko je prišel čas za izbiro poklica, sem si rekel, zakaj ne bi izbral nekaj, kar združuje vse to; modo, frizure, glasbo, gledališče. Ko sem začel razmišljati o tem, nisem videl nič več drugega. Vesel sem, da sem svojo kariero začel pri Sassoonu.

Je bilo v igri še kakšno drugo frizersko ime? Ali ste šli najprej k njim, so vas sprejeli in to je bilo to?

Točno tako je bilo. Star sem bil 16 let, ko sem začel delati pri Sassoonu in seveda takrat še ne veš, če boš kaj prida dober. Na začetku res nisem bil dober. Vendar sem imel interes in strast do dela. Prvo, česar sem se zavedal, je bilo, kako navdušena je bila celotna ekipa. Vse je zanimala moda, glasba, striženje ... Zame je bilo, kot da sem vstopil na zabavo. In ta zabava še kar traja.

Na odru ste omenili, da ste imeli v življenju en sam intervju za službo. Kako je vse skupaj izgledalo?

Intervju je bil zelo kratek. Spomnim se, da sem imel zelo grob naglas, ker prihajam iz Essexa. Tako sem namesto »yes« ves čas govoril »yeah«. Direktor me je popravljal, da ima beseda »yes« na koncu tudi s. In jaz sem rekel »yeahsss«. Zvenel sem kot kača. Kljub vsemu so mi na koncu dali službo. Očitno so videli potencial, da iz mene še nekaj bo. To je bilo pred 37 leti, ne letos bo že 38 let.

Ah, kdo šteje?

Tako je. Od zdaj naprej bom govoril, da sem začel delati, ko sem bil star tri leta. (smeh).

Je bilo naporno na začetku?

Pregledoval sem revije, knjige, ovitke plošč pevcev in študiral, kako narediti določeno frizuro. Nisem želel le narediti »cool look«, ampak sem se resnično poglobil vanj, v sam proces. Cel dan sem delal in ostajal v salonu še zvečer, da sem vadil na modelih. V tistem času sem bil z mislimi ves čas pri laseh.

Veliko ste na poti. Vse skupaj mora biti kar naporno.

Prejšnji teden sem bil v Bostonu, zdaj smo v New Yorku. Čaka nas še Chicago. Sledi Top hair v Dusseldorfu. Potem pa mislim, da bom imel čas za počitnice. Vendar se mi še vedno zdi, da nisem delal niti enega dneva. To rad počnem in uživam v tem. Tudi svojima otrokoma govorim, da si je treba najti nekaj, kar rad počneš in te osrečuje. Včasih seveda ne gre drugače, vendar če imaš možnost, si najdeš nekaj, v čemer uživaš. Vesel sem, da sem sam imel to možnost.

Sta otroka tudi v frizerstvu?

Ne. Sin Jamie mi je pred kratkim rekel, da bi rad počel, kar delam jaz. Bi bil rad frizer? Ne, samo po svetu bi potoval. Očitno sem naredil tak vtis, da je to tisto, kar ves čas počnem. Zelo ga zanima fotografija in si želi postati fotograf, hči Lucy pa se je pred kratkim pridružila modni agenciji, vendar želi postati igralka. Jamie je star 21, Lucy 18 let.

Kako je potekala vaša frizerska pot?

Dve leti in pol sem bil pripravnik. Vsak večer sem ostajal dolgo v salonu. Takrat sem se učil predvsem discipline. Po dveh letih in pol sem uspešno opravil kreativni test. Kot stilist sem začel delati v salonu na Sloane Sqare v Londonu in bil tam približno eno leto. Potem sem dve leti in pol učil na akademiji. Potem sem bil štiri leta v Manchestru, kjer sem bil kreativni direktor. Leta 1986 sem se vrnil v London. Delal sem s Christopherjem Brookerjem, Timom Hartleyem in Anny Humphreys, ki so bili v tistih časih najpomembnejši člani Sassoonove ekipe. Leta 2005 sem napredoval v mednarodnega kreativnega direktorja. Do zdaj je bilo vse skupaj čudovito potovanje. Veliko sem potoval po svetu in delal na različnih showih.

Kaj ste kot otrok sanjali, da boste nekoč postali?

Nogometaš. Nisem bil kaj prida dober, ampak se mi je vseeno zdelo, da bi to lahko počel. Ko sem bil malo starejši, sem želel, da bi delal nekaj kreativnega. Nekaj časa sem celo razmišljal o študiju arhitekture, vendar se je kasneje izkazalo, da mi ni všeč. Bilo je preveč fizike in matematike. Ni bilo tako kreativno, kot sem upal, da bo. Na koncu sem postal arhitekturni inženir las.

Kaj bi izpostavili kot svoj največji dosežek?

Vsekakor nominacija za British Hairdressing Awards. Gre za veliko čast, da cenijo tvoje delo tudi drugi v industriji. Pa seveda tudi, da sem postal mednarodni kreativni direktor pri Sassoonu. Richard Thompson je bil po Vidalu prvi, potem Tim Hartley in potem semže jaz. Gre za neverjetno priložnost in hkrati tudi odgovornost. Iskreno pa mi dajeta največje zadovoljstvo dve stvari: druženje s frizerji v ekipi – vsem nam gre za eno in isto stvar, to so lasje. Drugo pa je, da delam za to blagovno znamko. 60 let je velik dosežek za lepotno industrijo. Zelo sem počaščen, da jo vodim.

Kako je bilo delati z Vidalom?

Neverjetno. Na začetku sem bil seveda zelo živčen. Bil je zelo vljuden, tih, ni bil zelo demonstrativen. Preden sem se pridružil ekipi, ga nisem nikoli videl striči las. Bil sem na turneji po Avstraliji in Novi Zelandiji, ko sem prvič delal z njim. Skupaj smo bili tri tedne in v tem času smo se dodobra spoznali med sabo. Veliko je imel dela tudi z mediji. Bilo je prav neverjetno. Kadarkoli so ga spraševali o njegovem delu v 60-ih, Mary Quant in podobno, in o tem so spraševali zelo pogosto, vedno je odgovoril, kot da prvič odgovarja na to vprašanje. Na odru je bil preprosto genij. Danes se ta izraz uporablja zelo pogosto, vendar on je bil resnično genij. Imel je vizijo in tudi pogum, da vse skupaj izpelje. Takrat ni nihče drug delal tako kot on. Spomnim se, ko sem ga prvič srečal. Bil sem asistent. On je prišel, da bi se pogovoril z vsemi asistenti, ki smo delali v Londonu. Zanj so postavili manjši oder, ko pa je prišel v prostor, je rekel, da noče odra, in se je usedel med nas. Bilo nas je kakšnih 40 in on je rekel: »No, zdaj se bom pa pogovoril s pomembnimi ljudmi.« Ko ti to reče nekdo, kot je on, se občutka ne da opisati. Takrat sem bil asistent šele nekaj mesecev. Ko je prišel v salon, si je vedno vzel čas in se pogovoril z asistenti, saj se je zavedal, da so oni prihodnost.

Sama sem ga imela priložnost srečati le enkrat, vendar spomnim se, da je imel neko posebno energijo, ki me je motivirala še mesece.

Res je. Ko grem v službo, si vedno rečem, da predstavljam znamko Sassoon in vseh 60 let njene zapuščine, upanj in karierne sanje ljudi. Zelo se zavedam svoje odgovornosti. Vsak dan razmišljam, kaj bi še lahko naredili.

Je mogoče kaj, po čemer bi želeli, da bi se vas zapomnili?

Mislim, da samo to, da sem fer in iskrena oseba. Seveda se pri delu trudim, da dam čim več od sebe, ampak kaj mi bo to, če pri tem ne uživam, kar se odseva tudi skozi tvoje delo. Saj smo konec koncev vsi tu le omejen čas. Včasih je naporno, veliko delaš, vendar če v vsem skupaj najdeš neko zabavo in užitek, je veliko lažje. Pa tudi zadovoljstvo, ko na koncu pogledaš, kaj si naredil. Modeli, frizerji in vsi si prizadevamo za isto.

Kako bi primerjali modo v Londonu in New Yorku?

V zadnjem času se je zaradi digitalnega razvoja vse spremenilo. Trendi krožijo veliko hitreje. V smislu mode gre v New Yorku za minimalizem luksuza. Spuščeni lasje, lepe tkanine. Gre za sproščen luksuz, ki ga Donna Karan, Calvin Klein in drugi ameriški oblikovalci obvladajo. Ne bi rekel, da gre za resno, ampak za bolj odraslo modo. London je ravno nasproten. Je ekscentričen, eksperimentalen in ima svojevrstno energijo. Tudi sam prihajam iz Londona, ki je zaradi prisotne kreativnosti zelo pomemben center. Ima tudi zelo močno ulično modo. Gre za izražanje skozi to, kako izgledaš. Tu so Vivienne Westwood, John Galliano, Alexander McQueen. Imamo zelo dobre šole. Royal Colledge of Art, Royal Society of Artists, Saint Martin School of Art … Ti so kot talilni lonec kreativnosti. In vsi ti ljudje potem ustvarjajo modo po različnih krajih po svetu in to je super.

Še vedno najdete čas za delo s strankami?

Seveda. Ne uspe mi ravno pogosto, ampak ja. V Londonu imam stranke, ki včasih čakajo mesece, da jih postrižem. Začel sem z delom v salonu in še vedno sem rad v stiku s strankami. Da jih transformiraš, vidiš njihovo reakcijo, se z njimi pogovarjaš …

Si želite, da bi imeli še kakšen talent?

Rad bi govoril še kakšen jezik. Govorim le angleško. Kamor koli grem, seveda vsi govorijo angleško in nisem bil nikoli prisiljen, da bi se lotil učenja še kakšnega drugega jezika. Rad bi tudi znal igrati kakšen glasbeni inštrument.

Kakšen določen inštrument?

Ko sem bil mlajši, sem si želel igrati saksofon, saj ga seveda igra tudi David Bowie. (smeh) Moja hči zelo lepo igra pianino, in ko pridem utrujen domov, se usedem na kavč, si natočim kozarec vina in jo prosim, da mi kaj zaigra. Zelo me pomirja. Želim si, da bi tudi sam znal igrati.

Ste imeli kdaj priložnost, da se osebno srečate z Bowiem?

Ne. Tisti koncert je bil najino edino srečanje.

Kaj bi svetovali (mladim) frizerjem?

Predvsem bi jim svetoval, naj pri vsem skupaj uživajo, saj bo še prehitro vsega konec. Prav tako naj se obkrožijo z ljudmi, ki jih inspirirajo. Ni treba, da je to ravno Sassoon, saj so povsod po svetu dobri frizerji, vendar naj bo to okolje, v katerem bodo lahko napredovali. Naj ne pozabijo na izobraževanje, saj to ni nikoli zares končano. Tudi sam se še vedno učim. Po 38 letih. In še veliko bi se rad naučil. Nikoli nisi zares »master of hairdressing«. Vedno je nekaj novega. Vsak las je drugačen.

Kateri del frizerskega poklica vam je najljubši?

Brez dvoma interakcija z ljudmi. Tudi potovanja so super. Če bi me vprašala, katera država mi je najbolj všeč, bi bila to Japonska. Kreativnost in design, estetika je tako neverjetna. Vse to so razvili ljudje. Tako je tudi pri laseh.

Kaj najraje počnete v prostem času?

Rad obiskujem umetnostne galerije. So odlična inspiracija, pa tudi zato, ker je v galerijah mir. Ni gneče, nihče se ne pogovarja na glas. Tam velikokrat v miru premislim določene stvari. Pred kratkim sem se lotil tudi vrtnarjenja, za katerega sem ugotovil, da je zelo terapevtsko. To je nekaj, kar lahko počneš, ne da bi pri tem veliko mislil. Tako kot v galeriji, ti tudi tu misli preprosto odplavajo. Rad imam tudi origami. Že od malega sem rad prepogibal papir. Za božič sem dobil bonsai in tako se zdaj ukvarjam tudi s tem. Preprosto rad sem kreativen in ustvarjam stvari.

Kaj menite, da nam prinaša prihodnost za frizerstvo?

Kaj takšnega je težko predvideti. Tehnologija se spreminja in vse to vpliva tudi na modo. Danes je popularno nekaj, jutri drugo. Sam mislim, da se bo vrnilo obrtništvo, »craftsman«. Naj bo to striženje, barvanje, vrnile se bodo klasične tehnike, ki bodo dvignile standard. Tako kot je Vidal dvignil standard. Osebno bi tudi rad, da bi bolj resno jemali frizersko industrijo. Tako kot recimo v Parizu modno industrijo. Žal je še vedno tako, da marsikdo misli, da gre nekdo za frizerja zato, ker ni bil sposoben za nič drugega. Škoda. Saj je v tem poslu toliko zanimivih ljudi. Biti moraš dober v delu z ljudmi, dober poslovnež, biti moraš tudi tehničen tip. Gre za veliko več kot le delo z lasmi.

Tekst: Nina Nagode
Foto: Sassoon