Mare Filipič

Mare Filipič zagotovo sodi med tiste frizerje, ki se jim je uspelo prebiti v sam vrh frizerstva. Prihaja iz družine z dolgo frizersko tradicijo, ki sega v leto 1932. Prvih korakov v frizerstvu se je priučil v dedkovi brivnici. Sedaj pa že nekaj let skupaj z najboljšimi frizerji sveta ureja pričeske manekenk, preden se podajo na modno pisto. Njegov delavnik je adrenalinski. V službo se največkrat odpravi z letalom. Sporočilo, kot je: »Pariz, torek ob 9.00«, ni zanj nič nenavadnega, tudi če ga dobi le kakšen dan pred dogodkom.

Tvoj članek Na poti med Parizom Milanom in Ljubljano se bere kot kakšen James Bond.

Tak je moj delavnik.

Imaš vsakič, ko se odpraviš v tujino, tako napet delavnik?

Poleti sem imel še bolj napeto. Začel sem v New Yorku, potem London, Pariz in Milano, pa še enkrat Pariz. V torek grem zopet. Tukaj sem le par dni na mesec.

Ali imaš svojega menedžerja, ki ti vse to koordinira?

Jaz samo grem. V Londonu imam agencijo, ki je številka ena na svetu. V Sloveniji pa mi pri koordinaciji pomaga Maša, ki je po izobrazbi menedžerka. Delo tukaj, torej v salonu, je veliko bolj konsistentno v primerjavi z delom na terenu, kjer moraš imeti na zalogi več znanja, ki ga stalno prodajaš naprej. Temu se reče »session hairdressing«.

Delo v salonu se verjetno kar precej razlikuje od session hairdressinga, kjer praktično ne potrebuješ škarij, ali pač?

Sploh jih ne nosim s seboj. To dvoje počnem, ker sem imel pri 13 letih, ko sem se učil za frizerja, kar dva mentorja. Mama me je naučila dela z glavnikom, oče pa s škarjami. Sprva sem služil s škarjami, potem pa sem nekega dne zaklenil škarje v omaro in sklenil, da bom služil le s tistim, kar me je naučila mama. Nato sem si izbral drugega mentorja in se naučil drugega jezika, francoščine. Poleg tega sem se preselil v Pariz in eno leto živel tam. Takrat sem popolnoma pozabil na škarje in služil le z glavnikom.

Kako sploh prideš zraven? Je dovolj le, da se odločiš in odideš tja?

Ta zgodba je dolga dvajset let. Traja že od leta 1992, ko sem delal pri Tony & Guyu, in sem jo vsa ta leta nadgrajeval. Ni sistema. Nujnost pa je kakšno gorivo, kot je recimo strast do frizerstva.

Je bila to že od nekdaj tvoja želja?

Ni bila želja. Bila je nadgradnja. V naši družini ta tradicija traja že 75 let, zato vedno iščem nove poti, ki hranijo mojo strast do dela.

Je bilo to naključje ali si imel že prej zastavljen cilj, pa si le iskal pot do njega?

Naključje me je pripeljalo do tega. V bistvu sem iskal kvalitetne informacije. Sprva sem želel najti dobrega mentorja, ko sem ga dobil, me je zanimalo, od kje moj mentor črpa informacije. Tako sem se seznanil s temi stvarmi in ugotovil, kaj je potrebno storiti, da nekoč tudi sam postanem mentor. Moji inštruktorji v Tony & Guyu so bili session frizerji. Želel sem si delati z njimi. Sedaj sem jih prehitel in so oni postali moji asistenti.

Kje je bilo objavljeno?

Kaj pa Vidal Sassoon? Menda ga ne ceniš tako visoko kot večina, ki ga postavlja v sam vrh. Kompatibilnost estetike. Tehnično se mi pri njih marsikaj zdi super. Vendar njihova estetika ni kompatibilna pri nas. Preprosto oblečena Slovenka in agresivne barve - enostavno ne paše skupaj. Nočem reči, da ga ne cenim, samo ne zdi se mi edini idol, ki bi ga morali vsi posnemati.

Ali se pri »Session Hairdressing« tudi uporablja kakšne tehnike ali vse skupaj bolj temelji na improvizaciji?

Imaš več ljudi. Nekateri so zelo tehnični, drugi so improvizatorji, ki ti prodajajo iluzijo in znajo to ustvariti s pomočjo »filinga«, ki ni ponovljiv. Za session je treba znati uporabljati obe tehniki, skoraj pravilo je, da prevladuješ v eni.

Koliko pa si poznan med dizajnerji?

Sem asistent človeka, za katerega menim, da je številka ena na svetu. To je Eugene. Na eni modni reviji ima lahko po 12 asistentov, ki so prva liga sveta. Med njimi Angelo Seminara, ki je bil lani frizer leta kot vodja ekipe Trevor Sorbie. Zelo enostavno je priti v tujino, bolj zakomplicirano je kaj narediti. Težava je v tem, da Slovenija nima zgodovine. Jaz sem prvi. Ne spomnim se, da bi še kdo drug z Balkana prišel tako daleč, zato so zaradi tega bolj previdni, saj s časom lahko dobivaš moč vplivanja na modo. Jaz sem tisti, ki orje.

Potem pravi, da že sama zgodovina dežele odloči, kako daleč lahko prideš v tem poslu?

V torek grem delat v Pariz. Mojemu plačilu bo dodana še cena hotela in prevoza, za razliko od Francoza, ki prihaja iz dežele z zgodovino. Poleg tega njemu ne bo potrebno kriti stroškov prevoza in prenočišča, ker živi tam. Kar pomeni, da se moram jaz boriti proti njemu. Moji naročniki morajo verjeti, da bom jaz delo opravil bolje kot nekdo iz njihovega ozemlja. Nobeden od mentorjev mi še ni omenil, da bi poznal kogarkoli iz tega okolja, ki bi v New Yorku, Parizu ali Londonu prodajal znanje. Poznajo pa mnogo Angležev. Če samo omeniš, da si Anglež, ti ni težko dobiti dela. Če si preživel v tistem območju, potem menijo, da obvladaš svoj posel.

Ti si torej prvi. To pomeni, da bodo drugi, ki pridejo za teboj, imeli lažjo pot?

Ne vem, če bo ravno lažja, ker bom postavil nek standard dela, ki ga bodo morali doseči. Vidal Sassoon prihaja iz Londona, ampak ni vsak, ki prihaja iz Londona, Vidal Sassoon. On samo postavlja neke standarde dela.

Ali delaš svoje kolekcije oz. imaš željo?

Delati kolekcijo pomeni izdelati pet frizur. Nastaviš pet različnih dolžin, vse ljudi pobarvaš na isto barvo in pri vseh uporabiš isto tehniko. Mi ubiramo težjo pot. Stranke k nam prihajajo zaradi zaupanja, saj so slišali, da tu delamo dobro. Pokažejo nam fotografijo, s katere moramo razbrati tehniko, da lahko stranki pojasnimo, ali je to sploh možno, in potem seveda, da znamo to tehniko tudi narediti. Tako stranki narediš imidž, ki si ga ona želi. S kolekcijo pa uniformiraš ljudi – mi se skušamo distancirati od tega. V Sloveniji je to zadnje čase kar moderno, ker tega pred tem ni bilo. Ampak s tem se ustvarja nek čredni nagon in uniformiranost, kar se mi zdi banalno. Kot »session« frizer si tega ne morem privoščiti. Pri nas velja samo eno pravilo – nikoli ne moreš ene stvari prodati dvakrat.

Ali naročnik, ki te najame za revijo, pove, kakšno idejo ima in kakšno frizuro želi? Je vse že v naprej odločeno?

Mogoče si lahko svetovalec glede estetike ali pa pomagaš in izdelaš kakšno tehniko. Nisi pa šef, da bi odločal tam.

Potem ni veliko prostora za kreativnost?

Ravno v tem je hec. Če ti dajo malo prostora, moraš biti še bolj kreativen, da pokažeš svoje sposobnosti. Če si dober, se boš znašel tudi na zelo majhnem, limitiranem prostoru. Jaz ločim pojma znan in dober, vmes je svetlobna razlika. Pri nas bo znan, ne pa dober frizer postavil človeku koruzo na glavo in rekel, da je naredil nekaj kreativnega. To ni kreativno. To je njegova moč, ki si jo je pridobil. Človek, ki nima estetske vrednosti, se potem čudi temu. Ne zato, ker bi bilo lepo, ampak ker je nenavadno. Ljudje so tu premalo samokritični. Zadeva je zanimiva za okolico, dejansko pa nima nobene estetske vrednosti.

To pomeni, da publika ni dovolj zahtevna?

Publika je zahtevna, samo nima dovolj informacij, da bi bila dovolj samokritična in bi si upala kdaj tudi kaj kritizirati. Obstaja nek rob estetike. Lahko delaš nad tem robom estetike in ljudem daješ več, kot so sami zmožni presoditi, lahko pa se držiš roba. Pri nas je bolj moderno, da je vse nad robom … čez gre. Zato potrebuješ tudi več znanja. Star sem 38 let in imam še vedno mentorja. Poznam pa ljudi, ki so prišli iz šole, stari so 17 let in ne rabijo mentorja, ker oni to »že znajo« … eno tehniko … okroglo-stopničasto. So samozadostni. Tak način pri nas obstaja, to pa zato, ker ljudje nimajo nobene estetske vrednosti, da bi rekli »vsaj toliko hočem«. V končni fazi pa se ti podpisuješ s svojim podpisom, pisatelj se na papir, ti pa na glavo. Večina ljudi očita šolskemu sistemu, da ne naredi nič v zvezi s tem. Mislim, da težava ni v šolskem sistemu, ampak v družbi. Problem je v kulturi ljudi. Pri nas je tako, da so tisti, ki so najvišji, tudi najslabši. Družba je narejena tako, da nova oblast naredi tam, kje je belo, črno in ne sivo. Bili so saloni, v katerih so znali zelo dobro navijati, potem so prišli saloni, v katerih so znali samo striči. Zdaj prevladujejo moderni saloni z lepimi stoli in stenami, ki so naredili preobrat tistega, kar je bilo prej kultura in kvaliteta. Novi saloni ne poznajo nobenega znanja česanja. Zdaj obstaja samo likanje, revno frizerstvo. Ljudje so začeli hoditi, ker je bilo nekaj novega in jim je bilo všeč, niso pa bili toliko samokritični, da bi rekli »ok, to je samo nekaj novega, ne pa še dobrega«.

Kaj bi svetoval mlademu frizerju, ki je pravkar končal s šolanjem in še nima svojega mentorja? Naj začne z navijanjem v starejšem salonu ali z likanjem v novejšem salonu?

Ne vem. Jaz bi rad znal vse. Začel sem v brivnici, ker je bil moj ded brivec. Mladim je potrebno dajati neko dozo svežine, da jih zastrupi. Občasno pa je potrebno dozirati tudi kaj bolj zahtevnega, kot je na primer navijanje in česanje. Če pa bo mogel nekdo po cele dneve navijati trajno, mu verjetno ne bo več do tega poklica, saj to ni najbolj seksi del tega poklica.

Imaš kakšno anekdoto z revij?

Neka manekenka je nekoč na revijo prišla z otrokom. Otrok jo je porinil v škatlo s stopljeno plastiko, ki se je prijela njenih las. Uro in pol sem rabil, da sem odstranil plastiko z njenih las. To je bilo v Parizu za Kenzo.

So manekenke kaj muhaste?

Niso. Vsaj do mene ne. Imajo samo nek standard estetike. Za slabe frizerje imajo vedno muhe, za dobre pa ne.

Britvico še kaj uporabljaš, glede na to, da si začel z njo?

Včasih jo uporabljam za striženje, drugače pa ne. Je pa to orodje, s katerim je zelo zanimivo delat, ker je lahko zelo nevarno.

Zdaj delaš kot asistent najboljšega frizerja na svojem področju. Je njegov položaj nemogoče zasesti?

Vsi so mislili tudi, da Schumacher ne bo nikoli nehal voziti Ferrarija, pa ga je. Jaz sem trenutno testni šofer Ferrarija. Z asistiranjem se uvajaš, potem pa vidiš, kako se situacija razplete. Je možnost. Ampak, če želim to doseči, se moram preseliti v London, New York, saj naše območje nima svoje zgodovine, potovanja pa so predraga in preveč zakomplicirana. To pa ni odvisno samo od mene, ampak tudi od moje punce..

Imaš v svoji ekipi asistentov kakšnega Slovenca?

Nimam nikogar, ki bi govoril jugoslovansko, češko, rusko ali katerikoli slovanski jezik. Obstajajo angleški, japonski in francoski. še Italijani niso tako visoko, spadajo nekje v spodnjo sredino. Razen seveda mojih sodelavcev Nataše, Nejca, Domna in Sebastjana, ki so že vsi imeli priložnost sodelovati in deliti izkušnje z najboljšimi frizerji. A to je samo preizkušanje. Manjka jim izkušenj.

Besedilo: Gregor Nagode in Andreja Svete
Foto: Gregor Nagode