Goran Trifoni

Frizer v Avstraliji

Zadnje čase je veliko govora o odhajanju Slovencev v tujino. Je tam res lažje uspeti? Ljubljanski frizer Goran Trifoni se je za štiri mesece odpravil v daljno Avstralijo. Iz prve roke smo izvedeli, kako se lotiti iskanja dela, urejanja ustreznih papirjev in tudi, kako je potekalo samo delo.

Kako je prišlo do tega, da ste odšli v Avstralijo?

Prijatelj in žena sta se preselila v Avstralijo. Večkrat smo se pogovarjali, da bi prišel, ampak je vedno kaj prišlo vmes. Lani sem si zaželel spremembo in začel z iskanjem službe. Šel sem na www.jobseeker.com, kjer dnevno objavljajo nova delovna mesta. Napisal sem, da potrebujem sponzorstvo. Ni bilo tri dni in že sem dobil prvi odgovor.

Kaj pomeni sponzorstvo?

To pomeni, da si pri delodajalcu najmanj dve leti. Mora ti omogočiti minimalen osebni dohodek, kar je približno 56.000 avstralskih dolarjev. Iskati moraš priznane in velike frizerske hiše z veliko zaposlenimi. Podjetje mora imeti plačane davke in urejene vse papirje, da lahko zaposli nekoga iz tujine. Oni imajo še dodatne omejitve in potrebujejo potrdilo od države, da so sploh lahko sponzorji. Ne more biti vsak.

Je bilo težko dobiti delo?

Takšni frizerji, kot sem jaz, so zelo iskani. Torej starejši frizerji, ki nimajo svojega salona. Tam ni težko odpreti svoj salon. Človek z izkušnjami je zelo iskan in tudi bolje plačan. Pri prošnjah jih šola sploh ne zanima. Frizerske šole nimajo, ampak imajo volunterski sistem. Najprej si najdeš salon in se šolaš v salonu. Največ jim pomeni, kaj napišeš pod reference. Dokazati se moraš tudi na modelu. Od šestih razgovorov sem dobil pet ponudb za delo. Od frizerja se zahteva poznavanje jezika. Kdor koli se odpravlja, mu svetujem, da že tu opravi IELTS test. Jaz sem ga opravljal v Avstraliji, kjer je hkrati v razredu tudi 300 študentov s celega sveta. Pred vstopom ti vzamejo prstne odtise, na mizi je tvoja slika in ves čas te nadzorujejo. Ni prijetno. Testi so zelo naporni, a mi je uspelo. Moraš imeti vsaj oceno 6 iz vseh štirih komponent: govor, pisanje, branje, poslušanje.

Kako je bilo z vizumom?

Dol sem šel kot turist, ker nisem vedel, ali bom službo sploh sprejel. Ker greš lahko v Avstralijo kot turist, sem si nameraval delovni vizum urediti šele naknadno. Po vseh zakonih ne bi smel niti na razgovor. Če potuješ kot turist, ne smeš imeti v kovčku nič povezanega z delom. Če bi imel pri sebi škarje, bi bil že sumljiv. So zelo neizprosni in te pošljejo s prvim letalom domov. Temeljito ti pregledajo prtljago in te zaslišijo, kam greš. Lahko se dogovoriš za delo tudi, če imaš vizum le za tri mesece. V Sydneyu je polno agentov, ki ti pomagajo urediti vse papirje. Agent pa je lahko vsak, ki ima volilno pravico, in vredno je dobro premisliti, koga najameš. Da ti agent vse uredi, stane 1.500 avstralskih dolarjev. Lahko sicer vse skupaj urediš tudi elektronsko, ampak je zelo komplicirano. Če bi urejal iz Slovenije, bi lahko trajalo tudi eno leto. Prek agenta lahko vse urediš v enem mesecu. Večina priseljencev, ki sem jih spoznal, je prišla v Avstralijo turistično in si naknadno uredila delovno vizo.

Kako je potekalo delo?

Najprej sem bil v Canberri, kasneje v Sydneju. V Canberri sem delal v salonu Kundalini, kjer je bilo delo zelo zanimivo. Med strankami je bilo veliko politikov. Tam so res ljudje s celega sveta. Spoznal sem ministrico za zdravstvo, ki je Slovenka. Moda je zelo evropska. Običajno se povsod dela do 17. ure. En dan na teden se podaljša. Ob nedeljah je vse zaprto. V salonu smo delali dopoldan in popoldan. Salon je bil odprt do 20. ure. Kasneje sem v Sydneyu v salonu MG’s hair and beauty delal vsak dan od 9. do 17. ure, en dan na teden pa od 9. do 21. ure. Pogodbo sem imel za 38 ur na teden in dodatne ure so bile dodatno plačane. Na splošno je način plačila zelo pošten. Do 17. ure je ena tarifa. Kasneje je višja. Prosti čas je zelo cenjen. Imaš na voljo tudi, da delaš le ob petkih in vikendih, ko so ure dobro plačane, med tednom pa si prost. Če si surfar, je to idealno.
Vsak senior in premium stilist ima svojega asistenta, ki hkrati opravlja šolo. To je zanj šolanje. Imeli smo veliko strank. Vsake pol ure eno. Ko je stranka vstopila, sem jo sprejel in ji predlagal, kakšno pričesko bi naredili. Predal sem jo asistentu, da ji je umil lase in jo pobarval. Med tem me je na stolu z mokrimi lasmi že čakala druga stranka, da jo postrižem. Če sem imel čas, sem jo posušil jaz, drugače jo je asistent. Tako lahko na dan narediš tudi 15 strank. Zanimiv je bil sistem naročanja. Salon je imel recepcijo, in ko se je stranka naročila, je zazvonil zvonček. Ko si imel čas, si si lahko v sprejemnici ogledal svoj seznam. Piše se, kdaj je stranka prišla v salon. Tako ima receptor nadzor, da stranka ni predolgo v salonu. V prvem salonu v Canberri je bilo 15 delovnih mest, v drugem, v Sydneyu, pa 30. Pri tako velikem salonu je nujno, da nekdo skrbi, da se sistem ne zruši. Kadi nobeden. Pavza za cigareto je zelo nezaželena. Imel sem pol ure pavze za kosilo, ki sem jo maksimalno izkoristil.

Kaj vam je bilo pri delu najbolj všeč?

Všeč mi je bilo, da je vse delovalo kot švicarska ura. Tudi to, da ljudje veliko bolj skrbijo za svoje lase. Da so sfrizirani, je standard, kot to, da imajo pri nas oprane lase. Pri ženskah je zelo malo narastka. Ko pridejo, se že naročijo za naslednji termin. To je vsaj enkrat na mesec.

Bi se še vrnili v Avstralijo?

Bi, če bi bila družina za.

Kje zdaj delate?

Zdaj imam v Ljubljani na Tržaški salon, ki si ga delim s studiem za geliranje nohtov Estrada.

Tekst: Nina Nagode
Foto: osebni arhiv Goran Trifoni