Goran Pfeiler

Goran Pfeiler je zagotovo neke vrste fenomen med slovenskimi frizerji. Kljub temu, da njegov salon stoji v majhnem kraju z imenom Lenart, ga poznajo tudi frizerji slovenskih »velemest«, saj vsako leto poskrbi za pravo frizersko atrakcijo. Na enourni prireditvi, ki jo popestri z glasbenimi in plesnimi točkami, predstavi svoje delo in obiskovalce navduši s številnimi ekstravagantnimi frizurami.

Kakšni so bili tvoji začetki?

Začel sem pred desetimi leti. Da bom postal frizer, sem začutil nekje v tretjem razredu osnovne šole. Vedno so me zanimala malo bolj umetniška dela. Še preden sem šel na frizersko šolo v Maribor, sem doma delal poskuse na glavah sorodnikov in prijateljev. Takrat še nisem imel nekega znanja, ampak kolikor gledam po fotografijah, ni bilo tako slabo. Čeprav se velikokrat nasmejim ob teh fotografijah, mislim, da mi je šlo kar dobro od rok. Zame je bil vedno poseben dogodek, ko sem v mladih letih še z mamo obiskal frizerja. Vedno sem z zanimanjem opazoval in nisem mogel verjeti, kako lahko ženske na začetku izgledajo tako čudno, potem pa odidejo iz salona s tako dobrimi frizurami.

Si imel v mladih letih stalnega frizerja?

Da, hodil sem k lokalni frizerki, ki je strigla celotno družino. Nedolgo nazaj mi je rekla, da je že takrat vedela, da bom postal frizer. In tako se je začelo. Potem sem šel v Maribor na frizersko šolo, prakso sem opravljal pri neki frizerki v mojem kraju, potem pa sem šel v Maribor.

So te doma pri tem podpirali, glede na to, da si se za ta poklic odločal pred 15 leti?

Doma so me podpirali, čeprav smo živeli na vasi. Nekateri so mi sicer rekli, da bi bilo bolje, da bi postal električar, ker sem moški. Mama, oče in sestra pa so me pri tem zelo podpirali in so bili veseli, da sem se odločil za ta poklic.

Čeprav si z majhnega kraja kot je Lenart, še vedno vsako leto pripraviš nov dogodek. Očitno ti ne zmanjka energije.

Svojega poklica si nikoli nisem predstavljal tako, da bom delal vsak dan od osme do tretje ure in bom potem šel domov in to bo to. Ogromno svojega prostega časa preživim v salonu in uživam, ko pripravljam dogodke in svoje modne revije, ki si jih sam zamislim do potankosti. Če ne bi bil frizer, bi zagotovo pripravljal kakšne dogodke ali modne revije.

Opažam, da veliko mladih pripravi dogodek, potem pa jim zmanjka energije in zanosa, ker ni dobičkonosno. Ti pa še vedno vztrajaš in vsako leto pripraviš kaj novega.

Meni je zelo žal, da ni več takih dogodkov. Zelo rad bi kdaj šel na kakšen frizerski dogodek, ker me zanima, kako se ostali lotevajo tega. Ampak verjetno se res vse vrti okoli denarja. Če hočeš imeti zadevo dobro izpeljano, moraš v to vložiti ogromno denarja in energije. Jaz si vsako leto zastavim plan, da izpeljem ta dogodek in si dam na stran tudi določen znesek za to. Prav se mi zdi, da strankam, ki čez leto prihajajo v moj salon, enkrat na leto pokažem, kaj vse se da v tem poklicu narediti. Da pokažem, da je to zelo ustvarjalno delo. Take dogodke bi drugače rad organiziral vsaj dvakrat ali trikrat letno, ampak je vseeno treba gledati tudi na finance. Če je zadeva dobro narejena, potem te tudi malce več stane. Sploh mene, ki imam samo en salonček. Drugače je, če imaš neko verigo salonov in več ljudi stopi skupaj in ti pomaga.

Kdaj si naredil prvi šov?

Takoj prvo leto, ko sem začel. Posnetek prvega šova še vedno rad pogledam, saj se mi zdi, da sem pridobil veliko izkušenj. Scena je bila takrat katastrofalna. Kupil sem dve beli luči, ki sta svetili na oder, kjer so bile postavljene neke kulise. Potem pa sem imel seveda vedno višje cilje.

Koliko let je minilo od prvega šova?

Pet.

Je vsako leto lažje narediti šov ali si postaviš toliko višje cilje, da je vedno težje?

Vsako leto si rečem, da ne bom mogel preseči zadnjega šova, ker je to bilo maksimum, ampak potem vedno znova ugotovim, da se še vedno da doseči več. Mogoče imam vedno večje breme, ker vsi verjamejo, da bom naredil dobro kot vedno. Težko je narediti tako zadevo. Moj zadnji dogodek je trajal tri četrt ure in ves ta čas sem držal tempo, da so bili ljudje navdušeni. Na koncu so me spraševali, zakaj ni trajalo dlje. Mislim, da je tri četrt ure ravno prav. Začetek je udaren, potem zadevo malce umirim in končam udarno. Če bi trajalo dlje, bi lahko bilo preveč razvlečeno.

Kaj pa izobraževanja. Si kaj razmišljal, da bi vodil seminarje?

Vsekakor me tudi to zanima in se vidim v tem, da bi delal kot demonstrator. Ampak za zdaj ne morem vsega, ker bi vseeno še rad delal s strankami in se jim posvečal. Tako bi mi ostalo premalo časa za vse, v vsem na enkrat pa tudi ne moreš biti dober.

Kako to, da si eden od redkih, če ne celo edini frizer, ki ni zbežal v veliko mesto? Te je strah?

Ne, ni me strah. Mislim, da imam še veliko rezerve, ker sem še mlad in je še vse pred mano. Priznam pa, da si ne predstavljam, da bom do upokojitve frizer v Lenartu, to pa niti pod razno. To je bila moja prva odskočna deska, umaknil sem se v malo manjši kraj. Drugače pa imam malo večje načrte. Si pa ne predstavljam, da bi imel petdeset salonov. Želim si mogoče še en salonček v večjem mestu in to je to. Ne želim nečesa masovnega, nisem industrijski tip.

Od kje pa ideja za vsakoletno modno revijo?

Pride kakšen dan, ko sem zelo ustvarjalno razpoložen, takrat sem lahko v salonu tudi do treh zjutraj in si samo zapisujem različne ideje. Včasih dobim nek »flash« v glavo in ga lahko celo noč razvijam. Ni nekega recepta, gre za trenutni navdih. Zadnjič sem v frizuro vpletal malo večje klobuke in je tako moje stanovanje ostalo brez lestencev, ker sem jih porabil za dekoracijo na glavi. Delam bolj na šovu, zato tudi gledam, da so frizure bolj ekstravagantne. Na dogodke vabim predvsem svoje stranke in ne frizerje, zato se mi zdi popolnoma OK, da nisem preveč strokoven glede razlage. Nima smisla, da bi jim razlagal, pod kakšnim kotom sem postrigel določen model.

Že imaš družino?

Ne, ne. Pri takih stvareh družina ostane v ozadju. Zveza je razpadla zaradi mojega dela, ker sem bil vedno odsoten.

Težko je kombinirati vse skupaj.

Res je. Sicer se da nekako uskladiti. Ampak jaz sem prevelik sanjač in uživač.

Ko si se odločal za frizerstvo, si imel kakšnega vzornika, po katerem si se zgledoval?

Takrat sem že malo spremljal sceno. Mič in Stevo sta bila takrat že kar visoko na vrhu, zato sem se malce zgledoval po njima. Onadva sta takrat večkrat prirejala šove in nastopala v Cankarjevem domu, zato sta mi bila od frizerjev največji vzor. Poleg tega pa sem občudoval tudi svojega prvega delodajalca Marka Matjaža, pri katerem sem začel delati leta 1999. Takrat sem kot »pubec« iz vasi prišel delat v mesto (op.p. Maribor) in se mi je odprl povsem nov svet. Spomnim se, da sem želel delati enako kot on, tudi oblačil sem se tako kot on. Takrat je bil zame car in sem si želel, da bi bil tudi jaz enkrat tak.

Kaj pa tujina? Vsi zelo opevajo London …

Tudi meni se London zdi Meka za frizerje. Zelo se mi dopade, ker mi je všeč »underground« scena, kot jo imajo v Londonu. Do sedaj sem bil dvakrat tudi že v Parizu, kjer imajo super način dela, ampak je v primerjavi z Londonom že malo bolj glamurozen - lepše linije, bolj začesano. Vseeno imam raje »undergorund« sceno, kot je v Londonu - malo razmršeno in asimetrične linije. Mislim, da bi moral vsak frizer vsaj enkrat iti na Salon International v London, da vidi to sceno.

Ko si že omenil »undreground« sceno, slovenski frizerji pogosto tarnajo, da nimajo strank, na katerih bi lahko izživeli svojo kreativnost. Kako pa ti, kot frizer v majhnem kraju, gledaš na to? Je dovolj drznih strank, ki se ti prepustijo?

Ko sem prišel iz Maribora delat v Lenart, nisem nič zaostal za Mariborom. Pogosto me je kdo ustavil in rekel, zdaj, ko si v Lenartu, pa verjetno delaš samo trajne. Zakaj, sem ga vprašal. V Lenartu živi ogromno mladih ljudi in tistih, ki so se preselili ven iz Maribora, ko je avtocesta povezala Maribor in Lenart. Tam lahko delam normalno, kot bi delal v Mariboru ali v Ljubljani. Prav tako imam populacijo strank, ki so malo mlajše in si več upajo, tako da lahko normalno ustvarjam.

Pa čutiš kakšno pomanjkanje takih strank?

Mogoče jih je res malo manj. Ampak sem si ustvaril krog ljudi, za katere vem, kako daleč lahko grem. Prav se mi zdi, da imam stranke, ki so totalno ekstravagantne, ene malo manj, kot tudi take, ki prisegajo na totalno klasiko. Tako delam vse in se mi ni treba osredotočiti le na nekaj. Imam zelo mešano populacijo strank, tudi starejše, ki si marsikaj drznejo in so prave »freakice«.

Če bi imel možnost, da si izbereš stranko med znanimi ljudmi. Koga bi izbral in kaj bi mu naredil?

Pred časom sem v nekem intervjuju dejal, da bi postrigel Adija Smolarja, ker mi njegova frizura nikakor ni bila všeč. Pred kratkim sem ga videl in opazil, da je zdaj že malce izboljšal svojo frizuro. Sedaj pa bi definitivno izbral Magnifica. On se mi zdi tak »car«. Že dolgo nisem imel neke velike treme, ampak pred njim bi jo zagotovo imel.

Kakšno frizuro pa bi mu naredil?

Verjetno bi ga pobarval, naredil kakšno asimetrijo. Mislim, da bi njegovemu karakterju marsikaj pristajalo.

Si v preteklosti dobil kakšen nasvet od koga, ki te je zaznamoval?

Mislim, da ne. Velikokrat imam to v svoji glavi in sam sebe malo motiviram. Zdi se mi, da je treba zaupati vase in trdno stati za svojimi cilji pa ti bo zagotovo uspelo. Kdor ima sanje, cilj in je navajen tudi malo bolj trdo delati, mu lahko uspe narediti, kar si želi. Ampak za to se moraš moraš tudi marsičemu odpovedati. Če si nečesa zelo močno želiš, ti bo zagotovo uspelo.

Preden si začel, si spremljal Miča in Steva. Še vedno spremljaš slovensko frizersko sceno?

Vsekakor. Velikokrat se tudi udeležim kakšnega seminarja naših frizerjev, saj jih cenim in spoštujem. Mislim, da imamo Slovenci ogromno dobrih frizerjev, čeprav smo majhni. Vedno si z veseljem ogledam našo frizersko sceno in njihove nastope v tujini. Mič in Stevo sta še vedno moja idola, ki sta veliko naredila in bosta za vedno zaznamovala frizersko sceno.

Kaj pa pogrešaš pri slovenskih frizerjih?

Zakaj niso bolj kreativni in ustvarjalni? Vsi bi morali narediti kakšne šove. Lahko bi se zmenili in skupaj organizirali dogodek, kjer bi se potem vsak salon posebej predstavil. Cankarjev dom je neka taka zadeva, ampak mogoče bi lahko tudi mlajša ekipa, ki je pred kratim prišla na sceno, organizirala nekaj in se bolje predstavila. Kaj drugega pa ne pogrešam. Nikoli še nisem in tudi nikoli ne bom pokritiziral striženja ostalih frizerjev, ker se mi zdi brez veze. Vsak ima svoj stil in svojo vizijo v glavi in tako je tudi prav. Lahko bi se edino malo bolj pokazali in prišli na plano.

Kakšen nasvet pa bi dal nekomu, ki trenutno obiskuje frizersko šolo?

Šola mi je dala ogromno znanja, mnogo stvari se še zdaj spomnim. Sploh kar se tiče teh malo bolj strokovni predmetov, kot so tehnologija, praksa ...

Je bila za to zaslužna tudi kakšna posebna oseba na šoli, ki te je znala motivirati?

Kar precej jih je bilo. Na primer Dragica Gomboc, Bojana Galič in Suzana Vidic, ki tudi sedaj prihajajo na moje revije. Ko sem jih videl na svojem dogodku, nisem mogel, da jih ne bi pozdravil. Zdelo se mi je zelo lepo, da se ljudje, ki so te nekoč učili, udeležijo tvojega dogodka, so nad njim navdušeni in ti čestitajo za uspeh. Šola mi je dala ogromno znanja. Pri mladih pa opažam, da je poklic frizer postal zelo trendi in vsi pričakujejo, da bodo potem pravi »carji«. Občutek imam, da imajo prevelika krila in se sploh ne zavedajo, kaj vse moraš narediti, da lahko začneš delati na strankah. Pri vajencih opažam, da so generacije iz leta v leto manj zainteresirane. Morda bi v šolah morali več delati na motivaciji.

Celotna družba je postala bolj usmerjena k denarju. Gledajo samo, kaj se splača in kaj ne, na stran pa se postavlja kreativnost

Ni možno, da takoj po končanem tretji letniku frizerske šole postaneš dober frizer. Rabiš še ogromno kilometrov. Šele potem, ko začneš delati na prvi stranki, vidiš kako je. Spomnim se, da sem prvo stranko strigel tako dolgo, da je njo že vse bolelo, jaz pa sem bil zraven popolnoma moker. Zdaj pa jim že v prvem letniku ponudijo sodelovanje na modni reviji pa se jim zdi vse brez veze.

Kaj pa tvoj prosti čas. Imaš kakšne hobije?

Če lahko med hobije štejem žuranje, potem je to definitivno moj prvi hobi. Drugače sem pa glede športa bolj len. Ker sem vedno bolj zaposlen in pogosto pod stresom, kdaj pa kdaj obiščem kakšen fitnes ali pa grem teč, da se malo sprostim. Ampak bom moral še veliko narediti, da se pripravim do tega, ker sem bolj lene sorte.

Se veseliš novega leta?

Da, ker imam že neke podvige za vnaprej. To leto je bilo dobro, ampak drugo leto bo še boljše. Vedno se veselim novega leta, ker me vedno čaka cel kup novih dogodivščin.

Kako bi se opisal v enem stavku?

Včasih malo nor, zelo iskren in ustvarjalen.

Besedilo: Andreja Svete in Gregor Nagode

Foto: Gregor Nagode