Gašper Sedminek

V zakulisju različnih oddaj, snemanj in modnih dogodkov je aktiven že nakaj let, a širši frizerski javnosti se je predstavil na frizersko-modnem dogodku Superstylish, v okviru katerega je novembra lani nastopil tudi Angelo Seminara. Gašper nas je navdušil z avandgardnimi pričeskami in takoj po njegovem nastopu je padla odločitev, da tega obetavnega mladega frizerja podrobneje predstavimo tudi bralcem revije Frizer.

Kdaj si se odločil, da boš frizer?
Kljub dobremu uspehu v šoli doma nisem čutil pritiska, da moram iti na gimnazijo. Starša sta mi rekla, naj delam, kar želim, in da me pri moji odločitvi popolnoma podpirata. Moja želja je bila tudi, da grem v Ljubljano v šolo. Tudi glede tega nisem imel težav, saj so mi doma zaupali, da ne bo težav z drogami ali alkoholom. V šestem razredu sem se odločil, da je frizerstvo tisto pravo. Takrat sem tudi prvič pomagal v salonu. Pometal sem in kuhal kavice, a dobil sem priložnost, da vidim, kako poteka delo. Mama mi je rekla naj grem poleti poskusit, saj je do konca šole še dve leti, da premislim, ali je glasba tisto pravo ali frizerstvo. Zanimivo je, da nikoli niti nisem imel frizerske družbe. Moja družba so v večini glasbeniki. Tudi v družini ni nihče frizer.

Kako to, da si šel v šolo v Ljubljano, saj si jo imel v Celju zelo blizu?
Ko greš od doma, hitreje razviješ svojo osebnost. Postaneš samostojen. Tam so različni umetniki. Ljubljana je drugačno mesto kot Celje. Že od vsega začetka se usidraš v sceno. Tudi Mahler (Gustav Mahler, skaldatelj, op. a.) se je ustavil v Ljubljani. Moraš biti tam, kjer je bil Mahler (smeh). Ljubljana ima nek utrip, dober občutek. Super je, da se tam razviješ. Sem spoznal veliko ljudi z modne scene in potem, ko sem prišel v Celje, sem še vedno veliko v Ljubljani. Tam se počutim že kot doma.

Kje si delal, ko si kočal frizersko šolo?
Ko sem kočal šolo, sem se izobraževal v Italiji, Londonu in Zagrebu, potem pa sem imel že takoj željo, da imam svoj salon. Star sem bil 19 let in odločil sem se, da kupim lokal. Moja sestra Urška je že takrat imela svoj kozmetični lokal, salon lepote Urška v Žalcu, in mi je bila v veliko oporo pri samem začetku mojih sanj.

Kdo so bili tvoji prvi modeli? Koga si prvega postrigel? Morda zastrigel?
Oče je bil navdušen nad vsako mojo stvaritvijo. Tudi ko sem zastrigel mamo je bil zelo navdušen (smeh). Še zdaj mi veliko pomaga pri avandgardnih frizurah, ker je bolj tehničen tip. Preproste stvari zna spremeniti v zelo zanimive designe. Jaz si zadevo zamislim, on pa mi da ideje, kako izpeljati, kakšne materiale uporabiti ... Za določene frizure ni dovolj, da si frizer, ampak moraš biti tudi tehnični tip.

S katero blagovno znamko delaš?
Že vsa leta delam z Joicom. Zdaj, ko sem to povedal, bom dobil popust (smeh). Z njimi sem zelo zadovoljen. Vendar pa sem delal kolekcije tudi za druge. Nisem ves čas vezan na Joico. Veliko delam na medijskem področju, kar se tiče Miss Universe, televizije, raznih oddaj, slikanje za različne slovenske in tuje revije. Naredil sem tudi nekaj kolekcij. Večinoma so objavljene na spletu, kmalu tudi na novi internetni strani www.salongath.com. Delamo novo celostno podobo in salon v Žalcu bomo temeljito prenovili. Odločil sem se, da z letošnjim letom odprem tudi salon v Ljubljani, kjer bom dal dva stola v najem, tisti, ki se zanimate, kar pokličite ali pišite na e-mail.

Imaš lokacijo že izbrano?
V centru na Kotnikovi ulici, lokal sem že kupil. Salon bo končan v letošnjem letu. Salon mi bo prišel zelo prav, saj veliko delam za različna snemanja in imam veliko strank, tako da potrebujem prostor, kjer sem lahko dvakrat ali trikrat na teden.

Kako si do zdaj reševal situacijo za snemanja, ko še nisi imel te lokacije?
Kar se tiče barvanj in striženj, smo delali vse v salonu v Žalcu. Zdaj bo veliko lažje, ker se ne bo treba voziti gor in dol.

Od kje sploh ideja za Superstylish? Zdaj je potekal že drugič.
Z Dejanom Tamšetom sediva na obali v Portorožu in pijeva kavico, Dejan pravi, kaj če narediva oddajo, kako si narediti frizuro in make up doma. Meni se je zdela huda ideja, zakaj pa ne. Potrebovala sva ime, pa naj bo Superstylish, je rekel Dejan. V oddaji smo kazali zakulisje zvezdnikov. Želeli smo pokazati, kako ti ljudje tudi sicer živijo, kako so sproščeni, ko se dela make-up. Oddajo smo želeli prodajati naprej, poiskati sponzorje itd. Oddaja bi bila podobna kot je o Jamieu Olivierju. Sproščeno, za mlade ... da vidijo, kako vse skupaj poteka in morda tudi sami poskusijo kaj podobnega narediti. Šli smo na lokalne televizije, a se jim je zdel naš koncept nezanimiv, ker se nismo kregali in kritizirali med sabo, tipično slovensko (smeh). Kljub temu, da je bila oddaja že narejena od začetka do konca, kvalitetno zmontirana. Prvo oddajo smo snemali na Radio Fantasy v Celju. Kasneje smo se lotili organizacije modne revije. Na vsaki naslednji je bilo več obiskovalcev. Ko smo prišli do 600 obiskovalcev, smo si rekli, da je čas, da naredimo eno dobrodelno revijo za otroke. Razprodali smo cel Celjski dom. Prišlo je več kot 600 ljudi. Modna revija je trajala 45 minut. Naredil sem veliko komercialnih frizur in jih začinil s tremi frizurami visoke mode. Zbrani denar je šel za nakup osnovnošolskih potrebščin za otroke. Ko smo začeli s pripravami na Superstylish, sem kontaktiral frizersko šolo v Ljubljano. Ponudili smo jim možnost, da se mladi frizerji brezplačno predstavijo na odru, ne samo dijaki srednje frizerske šole Ljubljana, ampak en frizer iz vsake šole iz Slovenije, da naredijo svoj šov. Mlajšim frizerjem smo bili pripravljeni kriti tudi potne stroške, saj je bila to moja želja, da se predstavijo. Ko sem bil sam dijak, sem takšne priložnosti zelo pogrešal. Razočaran sem bil nad odzivom šole. Ravnatelj v Ljubljani je kritiziral moje delo in ni videl nobene koristi v tem, da se dijaki predstavijo na odru. Tako učenci niso imeli priložnosti, da se pokažejo in družijo z Angelom Seminaro, zato nisem ideje predstavljal še na ostalih šolah, saj me je ljubljanski ravnatelj na hitro odslovil in rekel, naj ga pokličem septembra. Na tem področju se žal ne da v Sloveniji nič prestaviti. Šolstvo je zelo negativno nastrojeno. Šola se še vedno drži starega izobraževalnega sistema in ne ponuja možnosti za kaj novega, drugačnega. Meni je bilo zelo žal, da šole niso nastopile.

Na Superstylishu si se predstavil predvsem z avandgardnimi pričeskam.
Te frizure sem naredil, ker sem jih lahko končal v najkrajšem možnem času. Zaposlen sem bil s samo organizacijo prireditve in glavni organizator, Dejan Tamše, me je kar pošteno sprehodil (smeh). Hvala, Dejan, še enkrat in hvala vsem, ki ste ustvarjali dan Superstylish! Znam narediti še veliko boljše in zahtevnejše frizure, a mi čas ni dopuščal. Za pripravo sem imel le dobra dva tedna. Mislim, da smo si po komercialni plati frizerji bolj ali manj enaki. Avandgarda je pa tisto odstopanje, kjer se pokaže umetniška plat. Meni tega ni težko delati. Morda enim je. Meni je pa na primer težko narediti trajno. Na koncu se stvari zbalansirajo in smo si vsi enaki. Delam tudi povsem komercialne stvari. Vse mi odgovarja. Tu pač rad izražam svojo umetniško plat. Zraven pa seveda za preživetje delam komercialne stvari.

Kako to, da si se začel ukvarjati z modnimi dogodki in revijami?
Zdi se mi, da je krog zelo zaprt, in ni mi preostalo drugega, kot da začnem sam delati stvari in pokažem, da sem sposoben, in sam sebe promoviram. Dejan Tamše je moj največji organizator, brez njega mi ne bi uspelo. Vložiti je bilo treba kar nekaj energije, a se mi je obrestovalo. Ljudje me imajo še naprej za preprostega, dostopnega človeka. Dolgoročno imajo ljudje to radi. Če delaš sam vse od začetka do konca, nimaš časa za napuh. Preveč si obremenjen z drugimi stvarmi. To te ohranja bolj naravnega.

Kdo so bili tvoji mentorji? Ti je kateri še posebej ostal v spominu?
Nisem imel nobenega mentorja. Niti vzornika. Imel sem le glasbene vzornike. Gledal sem predvsem modo svetovnega kova različnih oblikovalcev, glasbenikov. Za nobenega ne morem reči, da je vplival name, ampak cenim delo vsakega, se pa prilagajam sebi in strankam.

Kaj pa glasbeni vzorniki?
Predvsem cenim slovensko glasbo. Nekateri so zelo dobri. Od tujih mi je Eric Clapton zelo zanimiv, Coldplay. Všeč so mi različne zvrsti jazza. Slovenska skupina Stop, Jan Plestenjak in Nina Pušlar (smeh), ja, ne bi rad delal krivice slovenskim glasbenikom. Majhni smo, vsi se trudimo in iz Slovenije ne bi rad kritiziral nikogar! Poslušam zelo različne zvrsti. Mladi do dvajsetega leta se vedno strižejo na osnovi svojega glasbenega stila. Mislim, da jih kar dobro poznam. Mladi se nikoli ne ravnajo po modi dizajnerjev, ampak po glasbi. Zdi se mi zelo pomembno, da frizer pozna glasbene stile.

Rekel si, da si igral v glasbeni skupini. V kakšni znani?
Igral sem v različnih bandih. Ko je postalo vse skupaj malo bolj resno, se je začelo za res tudi v frizerstvu. Moral sem se odločiti, komu se bolj posvetim. Mislim, da bom čez dvajset let brezvezen ostarel moški in bom začel nazaj igrati kitaro po barih. Potem bom spet postal zanimiv za ženske. Tako imam rezervo, ko mi bo pri frizerstvu padla popularnost (smeh). Tako mi ženska publika še vedno ostane.

Kdo so tvoje stranke v salonu?
Moje stranke so zelo različne. Razlikujejo se le po poklicih. Vesel sem, da imam tak način življenja, da ko potrebujem električarja, zobozdravnika, slikopleskarja, mehanika, odvetnika, pokličem stranko, če imam kaj za popravit, enostavno pokličem stranko (smeh). Všeč mi je, da so mi stranke pri roki, ko urejam stvari. Imam vse od najbolj preprostega do najbolj zahtevnega. Vsi zahtevajo dobre frizure, vesel sem, da jih lahko pokličem tudi zato, da uredim svoje zasebno življenje.

Veliko delaš s slavnimi. Kako je delati z njimi?
Do zdaj nisem imel nobene slabe izkušnje. Paziti moraš, da sam ne izgubiš kompasa (smeh). Na moje magnetno valovanje ženske hitro vplivajo (smeh). Na tem področju sem bil vedno pozitivno presenečen. Te punce, ki se ukvarjajo z modo, veliko bolj zaupajo frizerjem. Zdi se mi, da si lahko bolj kreativen kot pri kakšni običajni punci, saj so veliko bolj zaupljive.

Tvoj predstavitveni film za Superstylish je bil ponset na morju. Si bolj morski tip?
Morje je super, ker me pomirja. Tam bi bil brez težav dva ali tri mesece. Tja bi se lahko tudi preselil. Slovenska obala bi mi zaradi dela povsem ustrezala, ker je blizu Ljubljane. Na dopust grem zelo rad v Dalmacijo. Delal pa tam ne bi, saj zna biti kar težko. Vsako leto grem na Pag in tam poznam že kar veliko punc. Zaradi te reklame, ki smo jo snemali, so me tam kar dobro izkoristili. Za snemanje sem imel s seboj svoje škarje in cela ekipa je s snemalno opremo zbudila veliko pozornosti. Takoj so začele padati ponudbe za striženje. S seboj sem imel le škarje, a se je hitro našel lokalni salon, kjer sem lahko strigel. Najprej naj bi postrigel le eno punco, ampak kmalu so iz ene nastale kar tri. Presenečen sem bil nad načinom striženja frizerke v salonu. Lasje so kar leteli. Ko bom letos na Pagu, ga bom gotovo spet obiskal. Všeč mi je bilo sproščeno vzdušje v salonu. Tam so stari saloni. Nihče se ne sekira, če omet pada, ni vse pospravljeno. Sproščena komunikacija, zabava.

Te dni vlada v Sloveniji loterijska evforija. Bi še friziral, če bi zadel sedmico?
Ravno pred kratkim sem razmišljal, da bi bil zelo nesrečen, če bi zadel sedmico. Zame bi bilo 200.000 evrov povsem dovolj (smeh). Tam nekje do milijona še nekako veš, kaj bi s tem naredil. Problem je, če imaš kar naenkrat štiri milijone in ne veš, kaj bi z njimi naredil. Če nimaš plana, denar zelo hitro odteka. Po mojem bi ga zapravil za ženske (smeh).

Recimo, da bi na loteriji dobil teh 200.000 evrov. Kaj bi naredil z njimi?
Vsekakor bi bil še naprej frizer, saj tudi ni taka vsota, da mi ne bi bilo več treba delati. V tem primeru bi še naprej nekaj delal. Že v šoli sem bil priden učenec in vsi so mislili, da bom šel na gimnazijo. Igral sem kitaro in nekaj časa sem mislil, da se bom celo življenje ukvarjal z glasbo. Igral sem v bandu in bil sem 95 % prepričan, da bom glasbenik. Moja druga ljubezen je bila frizerstvo. Kitaro še vedno igram.
Kar se tiče ostale promocije se je bilo kar težko prebiti. Lani sem končno le dobil povabilo, da sem šel v Italijo v Bolonijo. Nastop si je ogledalo ogromno ljudi. Bil sem v zakulisju, kjer so bili tudi Mark Hayes, Angelo Seminara, Anthony Mascolo ... Z njimi sem se tudi osebno spoznal. Tega nisem nikoli obešal na velik zvon, čeprav sem eden redkih iz Slovenije, ki je bil povabljen osebno. Tudi sam sem bil presenečen nad vabilom.

Kako to, da si dobil vabilo?
V tujino sem poslal vse svoje kolekcije. Na slovenskem trgu sem poskušal, vendar ni bilo odziva. Iz vsega skupaj nisem želel delati nič pompoznega. Jaz sem v zakulisju. To je bila zelo dobra priložnost. Z vodilnimi avandgardnimi frizerji sem prišel kar hitro v kontakt. Ko vidijo tvoje delo in ocenijo, da si sposoben, so stvari kar zanimive. Dobil sem podlago in videl, da je možnost zaposlitve v tujini. V tem primeru bi moral tu vse pustiti. Tega pa nisem želel. Vem, da bi mogoče bil uspešen, a ne želim zamuditi družine in s tem lepše plati življenja. Delo ni najlepša plat življenja. Je umetniška, je zanimiva, jaz pa mislim, da je družina najbolj pomembna. Rad bi imel življenje, da sem malo na morju, malo z družino, a ne preveč daleč, ker ne potujem rad. Južni del Evrope je tako lep, da nimam razlogov, da bi šel kam dlje. Razen, če bi mi nekdo vse spakiral in prestavil tja. Jaz bi se že odpeljal (smeh). Odločil sem se za bolj družinsko življenje, ne pa da prideš nazaj in imaš denar, da si lahko vse privoščiš, vendar si pa star in beden. Ugotovil sem, da je realnost drugačna, kot jo nekateri frizerji kažejo navzven. Nisem kritik do publike. Hočem biti odkrit do samega sebe. Ne moreš preko sebe. Treba si je zadati ene meje, do katerih greš. Poleg frizerstva se ukvarjam še s toliko različnimi stvarmi, ki me veselijo, da ne vidim celotnega smisla le v tem. Potrebuješ čas za družino. To je stvar, ki jo moraš ves čas negovati. Na koncu si star 70 let in si sam. Nimaš otrok, nihče te ne pogleda, ljudi pa ne moreš kupiti z denarjem.

Kaj počneš v prostem času?
Običajno sedim s kakšnim prijateljem. Najraje grem kar domov, mama mi kaj dobrega skuha. Običajno prideta še sestra Urška in Dejan z njunima otrokoma. Potem smo vsi skupaj in se imamo fino. Se smejemo, kregamo. Rad grem tudi na kakšen sprehod. Zelo rad hodim po trgovinah. Ena je še posebej vesela tega, mislim več jih je veselih tega. (smeh)

Na kaj si v svoji poklicni karieri do zdaj najbolj ponosen?
Težko vprašanje. Na sebe niti ne, sem pa na ljudi, ki me v mojem ozkem krogu dopolnjujejo z ljubeznijo, besedo in moje življenjske težave spirajo kot dež iz mene. Ampak sem ponosen na to, da ti nekdo reče, da si dober človek. Verjetno so starši tisti, ki so bolj ponosni? Enostavno ne vem odgovora. Sem preveč preprost za tole vprašanje. Hvala, Nina in reviji Frizer, super ekipa ste!

Tekst: Nina Nagode
Foto: osebni arhiv