Friderik Kramberger – Friđo

S pravim imenom ga ne kliče nihče, saj se ga je že v osnovni šoli prijel vzdevek Friđo. Nekdanji profesionalni rokometaš se je šolal za metalurga, a se ves čas spogledoval s frizerstvom. Za svoj uspeh v frizerstvu je v veliki meri hvaležen dolgoletnemu prijatelju Sašu Fenosu, pri kateremu je bil dolgo tudi zaposlen. Zdaj je ponosen lastnik svojega salona na Ptuju. Slogan njegovega salona – bodi drugačen – v obliki tattooja krasi njegovo roko. Friđo vsekakor je drugačen in to ga tudi dela dobrega frizerja.

Začniva na začetku. Kakšni so bili tvoji frizerski začetki? Od kje ideja, da postaneš frizer?

To vprašanje imam najraje. Nisem klasičen frizer, ki je končal frizersko šolo. Končal sem metalurgijo. Šele potem sem začel s frizerijo, ampak če se vrnem še malo nazaj, s Sašom (Sašo Fenos op. a.) sva bila sošolca od drugega razreda osnovne šole in on me je začel striči v sedmem razredu. Mislil sem si, zakaj pa ne bi tega tudi jaz poskusil. In sem se lotil, ne da bi mi kdor koli kaj pokazal. Le njega sem gledal, kako on to dela. Začel sem eksperimentirati in postrigel prijatelja. Delal sem le s škarjami, brez glavnika. Končni izdelek je bila katastrofa. Potem sem začel malo spraševati, kako se kaj naredi, in tako se je začelo. Celo srednjo šolo sem strigel prijatelje. Potem sem šel v vojsko, kjer sem dobil tudi največ grifa, saj so vsi raje hodili k meni, da jih postrižem. Ko sem prišel iz vojske, je bila malo kriza glede službe in k Sašu sem prišel z idejo, da bi bil tudi sam frizer. Tako sem začel v njegovem salonu. Frizersko šolo sem naredil po izpitih.

Priznaj, da so bile punce tiste, zaradi katerih te je »vleklo« v frizerstvo.

Mislim, da je bil to prvi vzrok. (Smeh.) Morda imam zanimanje za frizerstvo tudi malo po mami. Tudi njo je frizerstvo zanimalo, a ni bila nikoli frizerka. Ko sem bil majhen, je doma strigla mene, sestro, očeta. Po vsej verjetnosti imam to malo po njej.

Kakšna je bila pa doma reakcija, ko si se odločil za frizerstvo?

Ni bilo nasprotovanj, saj sta starša videla, da v tem uživam. Ves čas sem imel podporo. Mama je bila ves čas moj model. Sestra malo manj, ker je bila takrat toliko mlajša, oče pa ne, ker je glede las tako kot jaz. Leta 1992 je bila na Ptuju kriza in je bilo težko dobiti službo. Všeč jima je bila že ideja, da sem se podal v nekaj, kar me veseli, in tam tudi vztrajal.

Si kdaj razmišljal, kam bi te zaneslo, če se ne bi preizkusil v frizerstvu? Bi vztrajal pri metalurgiji?

Ne, ne bi. Ko sem končal metalutgijo, nisem imel želje, da bi kaj več poskusil v tej smeri. Kaj pomeni metalurgija, sem videl šele, ko sem končal šolo. Tega ne bi nikoli delal. Zdelo se mi je preveč nevarno. Tudi če ne bi bilo frizerstva, bi se poskusil usmeriti kam drugam. Najbrž bi se še naprej ukvarjal z rokometom, ki sem ga profesionalno igral. Takrat sem bil eden najbolj prespektivnih tu na Ptuju. Bil sem na razpotju. Frizerija me je takrat bolj pritegnila kot rokomet. Ključno je bilo tudi to, da smo takrat izpadli iz prve lige. Če ne bi bilo frizerstva, bi najbrž ostal v športu. Ko sem igral rokomet in tudi potem, ko sem friziral, je bila skrita želja, da bi se vpisal na Fakulteto za šport. Leta 1992 so začela propadati podjetja, oče je zgubil službo in ni bilo prijetno. Takrat sem ravno prišel iz vojske in bil sem na precepu, ali igrati rokomet, ali študirat v Ljubljani, ali frizerstvo. Nisem mogel mame prisilit, da me finančno podpira, da bi lahko v Ljubljani študiral. Izbral sem racionalno pot. Ko sem se šolal, sem nekaj časa še vsak dan treniral in delal v salonu. Bilo je naporno. Pri rokometu pride hitro do poškodbe. Napačen gib, udarec in ti poči prst ali sizlomiš roko in ti gre nekaj mesecev friziranja. To je glavni razlog, da sem se dokončno poslovil od rokometa. Poleg tega mi je frizerstvo vzelo veliko časa. Ker prej nisem hodil na frizersko šolo, sem se moral naučiti vse od navijanja do vodne, fen frizure, trajne, šestic, valov ... Tu mi je veliko pomagala Saševa mama, ki je bila frizerska mojstrica. Moraš imeti nekoga, da ti vse to pokaže. Na frizersko šolo sem šel le toliko, da sem naredil izpite. Drugega ne.

Ti je bilo kdaj žal, da nisi vztrajal v športu?

Moram priznati, da nisem nikoli obžaloval odločitve za frizerstvo. Tudi nikoli nisem šel z odporom v službo. Morda se je v vseh letih zgodilo petrkrat, da sem šel z muko v službo. Z veseljem grem v salon, premišljujem, kdo pride, kaj bom tisti dan naredil. Ves čas se menjujejo ljudje, zveš nekaj novega, se kaj novega naučiš. Dan mi hitro mine. V svojem delu resnično uživam.

Si potem že od samega začetka delal pri Sašu?

Od vsega začetka sem bil pri njemu in se spoznaval s pravimi prijemi, rezi ... Kar sem prej delal, ni bilo tako, kot bi moralo biti. Frizure so bile sicer ok, ampak ni bilo vse tako, kot zahteva frizerska stroka. Pri njemu sem ostal 13 let. V tem času sem se od njega veliko naučil, vendar sem začutil, da je čas, da naredim preskok. Odločil sem se, da grem na svoje, kar je bil spet nov izziv. Sašo me je razumel in še vedno sva prijatelja. Zdaj imam že sedem let svoj salon.

Kaj pa je bila tvoja največja frizerska napaka, ki si jo naredil na nekomu?

Moj najboljši prijatelj, še vedno, je prišel na frizuro, in ker je blondinec, je obrvi barval na malo temneje, ker so bile drugače skoraj bele. Ko sem ga strigel, je rekel, naj mu pobarvam še obrvi. Takrat nisem znal reči ne. »Ni problema. Bomo zrihtali!« V salonu sem videl, kako to drugi delajo. Kaj je tu težkega? Zmešaš barvo, namažeš in pustiš. Namesto rjave sem vzel črno barvo. Prijatelj ima malo bolj poudarjene obrvi in jaz sem mu jih namazal na debelo. Ko barvaš, se da obrvi že lepo oblikovati. Jaz se na to nisem oziral. Namesto da bi mu pustil barvo delovati pet minut ali še manj, sem pustil 20 minut in se ta čas posvetil drugi stranki. On me je vmes že vprašal, če ne bi bil že čas, da sperem barvo, a se nisem oziral nanj. Predstavljaj si blondinca z velikimi črnimi obrvmi. Poskušal sem z vsemi preparati, ki sem jih imel. Da bi se rešil, saj so me vsi v salonu gledali, sem mu predlagal, naj doma vzame pri mami odstarnjevalec ličil. Ker tudi to ni pomagalo, je poskusil še s praškom za pranje perila. Barve seveda ni spral, le od vseh preparatov je imel okoli obrvi rdečo kožo.

Kaj pa druga skrajnost? Na kaj si v svoji frizerski karieri najbolj ponosen?

Najbolj sem ponosen na zadnji Trendvison, saj sem uspel narediti vse sam. Žal mi je le, da nisem dal fotografu napotkov, na katere detajle naj bo pozoren.

Sodeluješ le z Wello?

Ne. Občasno pokličejo tudi z obrtne zbornice, ko pripravljajo izobraževanje. Odprt sem za sodelovanje z vsemi. Funkerji (Frizerska unija kreativnosti –fun(K) op. a.) smo se odločili, da med nami ne bomo delali razlik zaradi materiala, ki ga kdo uporablja. Vsak bo uporabljal, kar bo hotel, in odprti bomo za vse. S tistim, ki mu bomo zanimivi, bomo z veseljem sodelovali. Če bi delali le za enega, bi bilo težko.

Kaj se dogaja s fun(K)om? Zastavljeno je bilo zelo dobro, naredili ste kolekcijo ...

Od prvotne ekipe smo ostali štirje in vsak ima svoje obveznosti. Postavili smo si določene meje in cilje. Avgusta bomo ponovno sodelovalil na Art Ptuj. Sicer pa je kot vedno problem čas. Vsak ima svoje družinske in službene obveznosti. Našega projekta nismo dali na stran, ampak smo ga le upočasnili, ker ne želimo hiteti. Še posebej, ker se težko uskladimo. Jaz, Sašo in Tine smo sami v salonu in nimamo zamenjave. Pri fun(K) gre v prvi vrsti za druženje, šele potem za to, da skupaj tudi kaj naredimo in razvijamo ideje.

Kaj pa prosti čas? Kako izkoristiš le nekaj prostih ur in kako nekaj dni?

Imam ga malo, ampak ga poskušam maksimalno izkoristiti. Prosti čas posvečam hčerki, ki bo zdaj stara 13 let. Navdušujem jo za frizerstvo. Sicer je še premlada, a je že pokazala zanimanje. Bomo videli. Sicer pa šport in druženje. Glede na to, da sem bil profesionalni športnik, ne morem iz svoje kože. Trenutno sem najbolj v kajakaštvu. Kajak na Soči, če je časa več. Med tednom pa tenis. Če hočeš delati cel dan, moraš vzdrževati kondicijo. Ne ukvarjam se le z enim športom, ampak menjavam. Tek, kolo. Vse poskusim.

Če bi imel priliko, da bi si izbral kogarkoli, da bi prišel v tvoj salon, kdo bi to bil?

Ne toliko, da bi bila ta oseba znana, ampak da bi prišla v salon in rekla, naj naredim, kakršna je moja vizija. Ne glede na obliko ali barvo. To je velik izziv. Včasih pride kakšna taka stranka, ampak jo moraš še vedno jemati z rezervo, saj ima vseeno določena pričakovanja. Pomembna oseba ali ne, to ne igra vloge. Bolj je pomembno, da naredim nekaj, kar mi je všeč in izpade kot je treba. To je za dušo.

Kaj pogrešaš pri strankah?

Moje stranke so zelo različnih starosti. Pri določenih strankah najbolj pogrešam odprtost za frizure. Težko jih je prepričati za kaj bolj modernega. Saj se jih da prepričati, ampak potrebujem za to kar nekaj časa. Opazil sem, da je pri strankah prisoten šok, ko jih malo bolj postrižeš. Stranke so premalo drzne. Morda pa sem tudi jaz tisti, ki premalo pritiskam. Vendar pa tudi nočem preveč vsiljevati, saj stranka na koncu ni zadovoljna. Največje nezadovoljstvo pa mi je, ko gredo stranke iz salona z mešanimi občutki.

Kaj opažaš, da so najpogostejše napake strank pri negi las doma?

Na trgu je veliko izdelkov za styling ali pa nego las in večina strank si kupuje cenene izdelke. Zato potem rezultat seveda ne more biti dober. Opažam tudi, da si stranke ne znajo nanesti balzama. Premalo zaupajo frizerjem in izdelkom, ki jim jih mi ponujamo v frizerskih salonih. V večini primerov je problem cena. Mi je pa všeč, da pridejo in mi povedo, da si frizure niso mogle same narediti, in potem skušam ugotoviti, zakaj je prišlo do tega. Je problem v striženju ali so krivi izdelki. Vsem se mudi in stranka ne naredi doma za svoje lase skoraj nič.

Kaj po tvojem mnenju naredi dobrega frizerja?

Na prvem mestu je pomembno, da si želiš biti frizer. Na drugem je potrpežljivost. Biti moraš nadarjen. Malo moraš imeti tudi smisla za oblikovanje. Pomembna je tudi natančnost. Če ima frizer, ki se uči, vsaj malo takšnih lastnosti v sebi, se lahko zgodi, da bo zelo dober frizer. Odvisno je tudi, kje bo izvajal prakso in kje si bo našel salon. To je po šolanju najbolj pomembno. Če samo pogledamo Miča (Mič Styling op. a.), koliko se je tu skalilo dobrih frizerjev. Tudi pri Stevu jih je kar nekaj, ki dobro delajo. Prav tako pri Maretu (Mare Filipič op. a.). Sam Sašu veliku dolgujem. Če ne bi poznal njega, ne vem, če bi prišel tako daleč. Zalagal me je z znanjem, izkušnjami. Tudi zdaj, ko ne delava več v istem salonu, sodelujeva ... Kapo dol. Hvaležen sem mu za vse to. Spodbujal me je, da sem vztrajal.

Lahko dijaki pri tebi opravljajo prakso?

Ne. Da bi lahko poučeval dijake, bi moral imeti narejen pedagoško-andragoški izpit, vendar si tega ne želim, ker je to zelo nehvaležno delo. Pri Sašu sem imel možnost, da jih tudi sam malo učim. Vlagaš veliko truda in časa, ki bi ga lahko porabil kako drugače, in on ti na koncu reče, da ne bo frizer. Ko to nekajkrat doživiš, si misliš, kaj je meni tega treba. Trudil si se, da bi on napredoval, bil boljši ... Po možnosti dobi tudi ponudbo za službo. Ugotovil sem, da ni učinka, le ti si na zgubi s časom.

Načrti za naprej?

Načrti so vedno. Ne morem biti na mestu in stagnirati. Rad imam vedno kaj novega. Kot vsi si tudi jaz želim večji salon. Zdaj delam na tem, da najdem novo lokacijo, saj se hiša, v kateri sem zdaj, prodaja. Iščem opcije za večji salon, tudi da bi še koga zaposlil. Znanje, ki ga imam, bi rad prenesel tudi na druge. Tiho upam, da bo hči nadaljevala moje delo. Prav tako si želim izvajati večje seminarje. Ko si starejši, si želiš salonski del malo prepustiti drugim, ti pa se usmeriš v seminarje.

Tekst: Nina Nagode