Franci Hvala

Tokrat smo na pogovor povabili Franca Hvalo, še enega legendarnega slovenskega mojstra, ki je počel v življenju že marsikaj. Imel je svoj salon in bil demonstrator v Narti. Zdaj na frizerski šoli v Ljubljani uči bodoče frizerje. Z njim smo se pogovarjali o začetkih, izkušnjah, modi zdaj in nekoč, šolskem sistemu ter še čem.

 


Kako ste se znašli v frizerstvu? Kakšni so bili vaši začetki?Prihajam iz Idrije. Tam sem leta 1957 začel z delom v frizerskem salonu pri Kolakoviču. Tam sem se veliko naučil. Idrija je bila pod Italijo in to je bil zelo »nobel« salon. @e v tistih časih so imeli vse kromirano, sterilizator itd.

 

V frizerskem salonu ste delali, še preden ste šli v frizersko šolo?

Tako je. Najprej sem delal v salonu, potem pa sem šel v šolo v Kamnik. Domov sem hodil samo za vse svete. To so bila lepa leta. Salon je bil zraven avtobusne postaje. Takoj so me opazili in sem šel najprej v salon, potem pa šele domov. Po eni strani so bili strogi, po drugi pa zelo človeški. Nikoli me niso pustili lačnega. Ko sem prvi dan delal, še nisem vedel, kaj je to napitnina. Pomočnica mi je rekla, da je to denar zame, ker je stranka zadovoljna in se ji moraš zahvaliti. Prihajam iz velike rudarske družine. Bili smo prej revni kot ne. Oče ni hodil po gostilnah, mama je bila doma in skrbela za nas. Nikoli mi ni nihče omenil napitnine. Kasneje sem se znal zahvaliti. Vedno sem si govoril, da bom šel v slaščičarno, ko bom sam služil. Pa nisem šel. Naslednji dan, ko se je že nabralo nekaj drobiža, sem kupil mami nekaj navijačev. Vedno je nosila ruto in prej se ni nikoli navijala. Sestra mi je šla zelo na roko. Vsak večer sem jo navijal. To sem z veseljem počel, da sem si nabiral prakso. Ne moreš se v salonu učiti na stranki. Tam ti dajo pomožna dela. Opazuješ, podajaš, poslušaš komunikacijo itd.

 

Kasneje ste odprli svoj salon.

Ko sem bil v prvem salonu, so me stranke pogosto nagovarjale, naj odprem svoj salon. V času komunizma družba ni bila naklonjena temu, da bi imel »privat«. Bil sem mlad, prijazen, dobro sem delal in ljudje so mi pomagali, da sem prišel do svojega salona. In sem šel. Salon sem imel od leta 1960 do 1974. @elel sem si v mesto. Ne zaradi Idrije, kjer mi ni bilo nič slabega.

 

Ste že vmes hodili v Ljubljano?

Zelo rad sem zahajal v Ljubljano. Večkrat sem bil model. Tudi drugače sem se hodil strič v Ljubljano, da sem videl in se naučil še kaj novega. V Idriji sem pogrešal tudi več kulturnega dogajanja. Ko sem dal salon v najem, sem šel v Narto, kjer sem bil demonstrator. To so bila spet lepa leta. Veliko je bilo potovanj na vzhod. Narta je skrbela tudi za naša izpopolnjevanja v Rimu, Londonu, Nemčiji. Bili smo ves čas na poti in učili frizerje, kako se dela s produkti, kakšen rezultat se doseže. V Narti sem bil do leta leta 1982. Obiskovali smo tudi šole in enkrat so mi učiteljice predlagale, da bi prišel k njim poučevat.


Počasi odhajate v pokoj. Kaj boste počeli?

Imam hišo v Radencih. Tam so ljudje zelo prijazni in me hitro povabijo na kosilo. Prosijo, naj jih pobarvam in z veseljem jim ustrežem. Seveda jim ne računam. Zavedam se, da ti preprosti ljudje nikoli ne ostanejo dolžni. Rad imam tudi zemljo, rože in ničesar ne bom pogrešal. Včasih so bile drugačne frizure. Današnja frizerska moda je zame preveč enostavna.

 

Kaj menite, da bo v prihodnje moderno?

Vsa moda je v enem kovčku. Enkrat je obrnjen tako, drugič drugače. Trajna se bo vrnila. Trenutno je »frizeraj« v krizi in to prav zaradi trajne. Računal sem, da je pustila povprečna stranka letno pri frizerju 100.000 tolarjev. Zdaj pa ne več. Zdaj je vseeno, če se stranka tri mesece ne postriže. Pri trajni si tega ni mogla privoščiti.

 

Kaj menite o našem šolskem sistemu? Je bilo včasih boljše?

Začela se je hiperprodukcija. V Sevnici, Kopru in Kranju prej ni bilo frizerske šole. Odprli so frizerski oddelek, da so rešili profesorje pred brezposelnostjo. Vpišejo vsakogar, selekcije ni in pomembno je, da je šola polna, saj dobivamo denar glede na število učencev. Včasih so hodili mladi delat v tovarne, ker teh ni več toliko, želijo imeti vseeno mladino nekje spravljeno, da ni na cesti.

 

Kaj pa programi 3+2?

Za pridne je tri leta dovolj in potem je še veliko priložnosti za izobraževanje. Največ zanimanja za ta program je pri tistih, ki nočejo v službo in tudi v šoli nočejo delati vaj. Sem proti temu. Ko končajo program, navadno ugotovijo, da niso za to delo. S tem programom naj bi omogočili, da bodo imeli možnost iti naprej na fakulteto. Saj lahko grejo že zdaj, če so pridni. Zanje je sicer malo težje, da naredijo maturitetni tečaj, vendar kdor si želi in ima voljo do učenja, mu bo uspelo.

 

V katerem obdobju ste najbolj uživali? Kdaj so bila vaša najboljša leta?

Jaz ves čas uživam. Finančno nisem milijarder, ampak imam toliko, kot potrebujem. Nisem zahteven. Prišel sem do svojega stanovanja, avtomobila. Ves čas uživam v delu. Lepo je bilo, ko sem bil vajenec, privatnik, v studiu in tudi zdaj v šoli.

 

VBi lahko dali za vse, ki zdaj končujejo šolo, kakšen praktičen nasvet?

Kako naj uspejo, če želijo postati dober frizer? Velikokrat se pritožujejo, da v salonu le pometajo in se nič ne naučijo. To pa ni res. Tudi jaz sem tako začel. Avstrijci imajo še vedno ta sistem, da te prvo leto ne pustijo veliko delati s stranko. Najprej se morajo naučiti komunikacije s stranko in asistirati.

 

Zdaj so se časi malo spremenili in je vpisanih več moških. Je kakšna razlika med moškimi in ženskimi frizerji?

Mislim, da te razlike ni več. Dejstvo pa je, da moški drugače gledamo na žensko. Ne bom pozabil pomočnice v mojem salonu. Prosila me je, naj jaz operem stranki glavo. Bila ji je tako neprijetna, da ji niti glave ni mogla oprati. Meni se kaj podobnega ni nikoli zgodilo.

 

Kako vidite na učencu, da bo nekaj iz njega?

Ni recepta. Talent ni dovolj. Eni ga imajo, ampak se jim na vajah ne da delati. Brez volje in delavnosti ne gre. Na drugi strani so zdravstvene težave, ki lahko preprečijo nadalnje delo.

 

Kaj se pa z modo dogaja?

Pramena. Ni več enotne barve. Zdaj je zmazek. Presenečen sem, ko na ulici zagledam staro gospo, ki ima na blond pobarvane lase, potem pa še enega ali dva roza pramena. Po moje to ni za nikamor ali sem pa že prestar.

 

Vas ni nikoli zamikalo, da bi šli delati v tujino?

Takrat se ni dalo. [el bi v Italijo. Poznal sem nekaj ljudi, tudi jezik ne bi bil težava.

 

Kdo so bili v vaši generaciji v Narti?

V takratni ekipi so bili Beograjčanka Milica, ki je bila zelo sposobna, Peter Klinc, ki je še vedno tam, Marko Pliverič, Bojan Lavrinšek, Tomaž Kastelic, Hajrudin iz Tuzle. Z razpadom Jugoslavije se je trg zaprl in prišli so novi demonstratorji.

 

Je bil kdo od teh frizerjev vaš vzor in ste ga še posebej cenili?

Od vsakega sem se nekaj naučil. Ne bom pozabil Slavice Majhen. Videla je, da je nekaj v meni, in mi tudi dovolila, da sem ji delal trajno. Kot učiteljico sem jo imel za vzor. Iz las je naredila takratni slovenski grb.

 

Besedilo: FrizerKa, Gregor Nagode
Foto:
osebni arhiv