Emiliano Vitale

"Prvi in zadnji v saloni vedno dobi priložnost."

Emiliano je lastnik é salona, nadvse uspešnega in že večkrat nagrajenega salona v Sidneyu v Avstraliji. Njegove kolekcije redno objavljamo na straneh Frizerja. Je velik ljubitelj živali in ima v svojem stanovanju kar dve mački in tri pse, za katere pravi, da so njegovi otroci. Po rodu je italijan. Najin pogovor je potekal oktobra lani v Londonu.

Pravkar ste se vrnili iz Italije.

Salon International je za nas konec dvotedenske turneje. Bil sem v Španiji na podelitvi nagrad figaro, kjer sem bi sodnik. Od tam smo šli v Italijo. Tam smo bili en teden. Imeli smo nekaj izobraževanj z Johnom Santinillijem.

Kako je potekala vaša poklicna pot?

Začelo se je pri mojem očetu, ki je tudi frizer. Star sem bil 11 let. Ob četrtkih zvečer in sobotah sem delal z njim. On me je izučil za frizerja. Že pri sedemnajstih sem zmagal na nacionalnem tekmovanju.
Prvi seminar, ki sem ga obiskal, je bil Sanrizzo. Vodila sta ga Tony in Ozzie Rizzo. Spremenila sta mi življenje. Videl sem Tonya na odru in način, kako govori, Ozzia, kako je spreten z rokami. Vse to je naredilo name velik vtis. Leta 1992 in 1993 sem delal pri Sanrizzu. Ko sem se vrnil nazaj v Avstralijo, sem v Sidneyu odprl svoj salon, leta 2000 smo ustanovili nov salon in ga poimenovali é salon. Imam srečo, da imam po vsem svetu veliko prijateljev. Jamie Brooks iz Brooks&Brooks, Tony Rizzo in Rodney Cutler iz New Yorka. Veliko so mi pomagali pri razvoju kariere. Seveda ne bi šlo brez podpore mednarodnih medijev. Danes sem nastopal na istem odru kot Tony&Guy, Sassoon, Mahogany in to je zame uresničitev velikih sanj.

Imate en salon v Sidneyu.

Tako je. Le enega. Zaposlenih imamo 18 ljudi. Moj oče še vedno dela tam dva dni na teden. Jaz sem v salonu pet dni na teden, če seveda ne potujem po svetu in imam nastope. Salon je kar velik. Ima 26 delovnih mest. Razmišljali smo že o širitvi, ampak glede na trenutno ekonomijo smo se odločili, da je bolje, če imamo en močan salon. Morda bomo v prihodnje še kakšnega dodali. Sam bi rad preživel več časa v Evropi. Za leto 2013 načrtujem, da bom vsega skupaj v Evropi tri mesece. Torej tri potovanja po en mesec. Februarja bom en mesec v Londonu. Potem bom tudi v New Yorku za čas tamkajšnjega tedna mode, kjer bom delal kot del ekipe Rodneya Cutlerja. Potem se spet vrnem v London, kjer bom delal na novih kolekcijah. Sodeloval bom tudi pri nekaj
projektih za L’Oreal Professionnel.

Delate le za L’Oreal Professionnel?

Tako je. V Avstraliji delam le z njimi. Naše sodelovanje se je okrepilo šele v zadnjih letih. Prej smo bili vedno neodvisni. Po svetu delamo z različnimi blagovnimi znamkami, v Avstraliji pa le z L’Oreal Professionnel in seveda Kerastase.

Tu v Londonu na Salonu International ste imeli tudi seminar.

Ja, imeli smo kar štiri seminarje. Bilo je neverjetno. Pred nastopom si seveda ves nervozen, kako bo. Ko si pa na odru in te polna dvorana frizerjev posluša, ugotoviš, da smo vsi skupaj ena skupnost. Ni pomembo od kod si, povsod rastejo lasje. Nastop je bil resnično izpolnitev mojih velikih želja.

Kako bi opisali kolekcije, ki ste jih predstavili na odru?

Na odru smo predstavljali zadnje kolekcije Cinemathique, Force, Neo Linear in Fifty50. Za Cinemathique je bila inspisarcija italijanska neorealistična kinematografija. Želeli smo predstaviti elegantne lase, malo s pridihom revščine, saj se je Italija v tistem obdobju spopadala z revščino. Kljub temu je bilo vse romantično. Ljudje so se znašli na svoj način. Hkrati me je inspirirala tudi Coco Chanel. 1923 je rekla: »Simplicity is the keynote of all true elegance.« (Preprostost je ključ do prave elegance.) Ideja te kolekcije je eleganca in lepota, hkrati pa ne smemo pozabiti na revščino neorealizma. Pokazali smo tudi kolekciji Neo in Force, pri katerih gre za kreativnost, avantgardo. Navdih nam je bila Afrika. Šli smo tudi naprej do kolekcije Fifty50, za katero je bil navdih leto 1950. Lani sem bil v Ameriki in sem se navdušil nad baseball karticami. Želel sem ustvariti takratno vzdušje. Kolekcija Neo mi je najbližja, saj je zelo močna in gre predvsem za striženje. Navdih sem našel pri arhitektih Franku Lloydu Iceu in Harryju Seidlerju. Ona dva sta oblikovala zgradbe tako, da sta jih vkomponirala v naravo in nista toliko motila okolice. Zgradbe so postale eno z okolico. Celotna ideja pričesk je bila narediti močno pričesko, linije pričeske so zgradbe, narava pa poteze modela. Ustvarili smo obliko z naravo. Pri tem pa smo upoštevali filozofijo teh dveh arhitektov.

Kako bi opisali é salon? Kakšna je njegova filozofija?

Ideja, ki jo skušamo širiti, je ljubezen. Radi imamo svoje delo. Rad imam frizerske skupnosti. Rad imam ženske, moške, kratke lase, dolge lase ... Rad imam vsak vidik las. To je tisti element, ki ga skušamo komunicirati tudi na odru. Vsi smo enaki. Delamo z lasmi, delamo v salonu. Rad delam, kar delam, in imam veliko srečo, da imam po vrhu vsega še priložnost, da potujem po svetu. Enako srečen sem tudi, ko pridem domov k svojim trem psom in potem strižem svoje stranke. Salon je postal hitro uspešen. Hitro smo veliko dosegli, vendar pa je nastopil čas za spremembo in naša nova filozofija je uvajanje sprememb. Ne v smislu, da se mora svet spremeniti, ampak da dobi nekdo, ki je obiskal naš seminar, idejo, kako bi lahko sam spremenil življenje. S takšnim pristopom se lotevamo las strank in modelov. Love and inspire change.

Katero je vaše najljubše frizersko opravilo?

Ko stopim na oder, se počutim tako, kot se počuti večina, ko vstopi v svoj dom. Ko sem na odru, je kot »oh, nazaj sem«, za to sem ustvarjen in to rad delam. Da lahko to opravljam, je zame velika čast in privilegij. Ljudje plačajo, da vidijo moj nastop na odru in v tistem trenutku se počutim bolj živega kot kdajkoli. Najbolj občutim, da sem povezan s tem svetom, takrat, ko s škarjami v rokah stojim na odru. Temu sledi občutek, ko delam s strankami. Vem, da veliko računam za striženje. 200 avstralskih dolarjev (155 EUR) za prvo striženje, naslednje je cenejše. Všeč mi je, ko se stranka usede na stol in nima visokih pričakovanj glede friziranja. Najprej se malo pogovarjava, kaj bi lahko spremenila, asistentka opere lase in masira glavo, stranko povabimo v svoj svet. Usede se in mi ji spremenimo videz. Na koncu je kot roža, ki oživi, in vidiš nasmeh na njenem obrazu. Ko daš stranki takšno izkušnjo, me prevzemajo podobni občutki kot takrat, ko nastopam na odru. Konec koncev lahko potuješ po svetu, delaš lepe fotografije, ampak imaš možnost, da pridejo ljudje v tvoj salon, in ob tem se morda počutim še bolj živega kot na odru. Pri slednjem se bolj počutim kot človek, saj delam ljudi lepe, poudarjam njihovo naravno lepoto ...
Ko sem doma, delam v salonu pet dni na teden. Dejansko pa delam sedem dni na teden, saj so tu še sestanki, izobraževanja ...

Kako dolga je vaša čakalna vrsta?

Vrsta niti ni tako dolga. Bolj je odvisno od tega, če sem takrat v Sidneyu. Ko se bom zdaj vrnil domov, bom imel že kar dolgo čakalno vrsto. Mislim, da bi bila zdaj na vrsti čez dober mesec. Vedno se najde tudi kakšna odpoved in lahko bi prišla na vrsto že prej. Pri strankah, ki jih že poznam, jih le postrižem, posuši jih kdo drug iz moje ekipe. Strižem tudi nekaj otrok, ki so moje redne stranke in jih imam na nek način za svoje. Običajno gre za otroke mojih prijateljev, bivših deklet.

Prvi obisk pri vas stane 200 avstralskih dolarjev. Koliko pa računate za drugi obisk?

150 avstralskih dolarjev (115 EUR). Verjamem, da smo na nek način kot zdravniki. Prav zato si za prvi obisk novih strank v našem salonu vzamemo nekaj več časa, da se pogovorimo s stranko, jo spoznamo ... Ta koncept sem razvil že pred kakšnimi petnajstimi leti. Imel sem težavo z nogo in šel sem k specialistu. Za prvo uro mi je računal 100 dolarjev, naslednji teden pa le 75 dolerjev. Vprašal sem ga, zakaj je bilo prvič dražje, saj je imel pri drugem obisku bistveno več dela. Ah, prvič je bilo posvetovanje. Podoben koncept sem razvil tudi pri delu v salonu. To je dobro tudi za delo samega salona. Ni treba, da je tako drago, če je redna cena 50, je lahko prvi obisk 70. Ko pride stranka prvič v salon, ne ve, kaj pričakovati, in naša naloga je, da se maksimalno izkažemo.

Kaj bi svetoval mladim frizerjem?

Tri stvari. Prva, bodi iskren do sebe in ljudi okoli tebe. Druga, sanjaj velike sanje, saj je vse mogoče, če si le dovolj želiš in verjameš v svoje sanje. Okoli svojih sanj zgradi trdnjavo. Skozi vrata lahko vanjo gledajo le ljudje, ki verjamejo vate in ti pomagajo te sanje uresničiti. Veliko je ljubosumja in zavisti. Ljudje ti bodo metali polena pod noge. Ljudje, ki pa živijo tvoje sanje, ti bodo pomagali. Saj je za vse dovolj. Pomagamo le tistim, ki so iskreni. Najbolj pomembno pa je, da prideš prvi na delo in tudi zadnji zapustiš salon. Vedno! To sem se naučil že pri očetu, pri Tonyju Rizzu. Prvi in zadnji v salonu vedno dobi priložnost. Včasih je treba čakati zelo dolgo, včasih pa ta priložnost pride zelo hitro. Jaz dobro vem, kdo je pri meni prvi in zadnji v salonu in ti dobijo pri meni vedno priložnost.

Kdaj odprete?

8:45, zapremo pa med 18:00 in 21:00. Odvisno od dneva. Pri meni delata dekle in fant, ki sta z mano v salonu 95 % časa, ko sem tam. Seveda sta z mano tudi tu v Londonu. To sta Lisa Muscat in Manson Fahim.

Kakšna bi bila vaša popolna stranka?

V bistvu imam popolno stranko. Prvič sem jo strigel pred približno petimi meseci. Je zelo lepa ženska in k meni je prišla z zelo staromodno pričesko. Ne vem, zakaj, a že takoj, ko sem jo srečal, je nastala med nama neka posebna vez. Nujno je potrebovala spremembo. Popolnoma se nam je prepustila. Postrigli smo jo in pobarvali. Bila je čudovita. Tisti večer je šla na zabavo in nihče je ni prepoznal. Njen mož se je ponovno zaljubil vanjo. Tudi on je zdaj naša stranka, in ko je prvič prišel, se mi je zahvalil, da sem mu tako polepšal ženo. Gre za to, kako vidiš ljudi. Kakor koli obrneš, vsi smo lepi. Ljudje, ki mi zaupajo in se mi prepustijo, da najdem njihovo lepoto – to je zame popolna stranka.

Morda kaj pogrešate pri strankah?

Mislim, da je pri strankah največja težava, da so lahko ženske zelo negotove, ko pride do zunanjega videza. Preveč žensk si želi skriti svoj obraz in telo. Bog nas je naredil popolne. Pa naj bomo suhi ali pa nekoliko močnejši. Če bi nam stranke bolj zaupale kot strokovnjakom, ki lahko poudarimo njihove najlepše poteze in naredimo njihov obraz lep. To bi spremenil. Vendar mora priti tudi do pravega ujemanja med stranko in frizerjem. Tudi sam se s kakšno stranko preprosto ne ujamem in zanjo sem slab frizer.

Kaj je za vas uspeh?

To je pa dobro vprašanje. Mislim, da je najbolj pomembno to, da se lahko na koncu dneva pogledam v ogledalo in si rečem, da je za mano iskren dan in sem bil zvest samemu sebi. To je zame uspeh. Moram priznati, da ni vedno lahko. Na tem svetu si včasih lahko malo zgubljen.

Kje se vidite čez pet pet?

V tem času bi rad postavil šolo v Evropi, naj bo to Italija ali pa Velika Britanija. Ne vem še točno kje, a rad bi imel manjšo šolo. Veliko se osredotočam na mlade frizerje in prihodnost frizerstva, ne le v Avstraliji, ampak tudi mednarodno. Pripravljamo tekmovanje, ki bo potekalo v različnih državah. Namenjeno bo posebej mladim frizerjem. Rad bi, da bi potekalo tekmovanje v približno petindvajsetih državah. V petih letih bi rad predvsem naredil spremembo za mlade frizerje. Konec koncev ne gre le za nastopanje na odru ali friziranje na tednu mode. Frizerstvo ponuja toliko priložnosti: lahko delaš kot novinar, v salonu, v zaodrju, na filmu, televiziji, gledališču, na tednu mode, pri revijah, na odru, v šoli, pri razvijanju novih lasnih izdelkov ... Vsi smo ena družina in to idejo bi rad širil med mladimi frizerji. Naš prispevek je lahko zelo velik. Če pogledamo samo Tonyja Rizza, ki je naredil tudi zelo veliko na področju dobrodelnosti. Poskušal bom živeti tako, kot sta me učila oče in Tony, da si iskren in pošten in slediš svojemu srcu.

Kaj bi počeli, če bi imel prost dan, in kaj, če bi imel prost teden?

Vsak dan rad začnem s kavo. Ekspreso iz kafetiere, in da imam ob sebi svoje pse. To je zame začetek popolnega dneva. Potem malo meditiram in se osredotočim na dan pred sabo. Če imam prost dan, se s svojim Harley Davidsonom in svojim dekletom zadaj odpeljem na plažo. Popoln prost teden bi bil na obali Amlafi v južni Italiji. To je čudovita obala, ki mi jemlje dih. Popoln mesec bi bil, če bi bil na Siciliji, od koder je tudi moj oče. Rojen je bil v Palermu. Če bi lahko šel nekam za en mesec in mi tam ne bi bilo treba nič delati, bi si za destinacijo izbral Sicilijo.

Foto: Salon International, e salon, NN
Tekst: Nina Nagode