Aleksander Feno

Aleksandra Fenosa prav gotovo ni treba posebej predstavljati. Vsi ga poznamo predvsem kot frizerja, a to je le eno od mnogih področij, s katerimi se ukvarja. Vedno se poskuša naučiti česa novega in to uporabiti na drugem področju. Na seznamu stvari, s katerimi se ukvarja, je med drugim tudi joga, ki pomembno vpliva na njegov način življenja. Vedno je pozitiven in poln energije. Le kaj vse bi še počel, če bi imel dan 30 ur?


Kakšna je tvoja zgodba?

S frizerstvom sta se ukvarjali že mama in pred njo babica. Ona je imela salon na Ptuju in v Kranju. Po vojni so ji vse vzeli. Mama je najprej delala po različnih salonih in sčasoma odprla svoj salon. Tam sem preživel celo otroštvo, ampak ni bila osnovna ideja, da bi bil frizer. Želel sem se razvijati bolj po likovni plati. Mamin brat je bil učitelj likovne vzgoje in hitro je opazil moj talent. Ves čas sem živel z idejo, da bom šel na akademijo in postal slikar oziroma nekaj v tej smeri. Končal sem srednjo oblikovno šolo, smer modni oblikovalec. Potem sem želel naprej na likovno akademijo na slikarstvo, a me žal niso sprejeli. Poskusil sem trikrat, prišel do zadnjega kroga, potem pa me niso vzeli. Imel sem že kar izoblikovan stil dela, takšni pa na akademiji niso toliko zanimivi. Že vmes, ko sem delal oblikovno šolo, me je mama silila, da sem končal še frizerstvo. Delal sem dve šoli hkrati. Na frizerstvu sem izvajal le praktične izpite, ampak takrat mi ni bilo do tega, da bi delal zraven še eno šolo. Mama mi je vedno govorila »Moraš, moraš. Nikoli ne veš, kaj bo. Še vedno si lahko frizer.« Dejansko je potem bilo tako. Počasi je imela dovolj delovne dobe, da se je lahko upokojila. Vprašala me je, ali bom imel potem jaz salon ali bom počel kaj drugega. Takrat sem bil star 19 let in nisem še vedel, kaj točno bi. Na akademijo me niso sprejeli, kaj drugega pa nisem želel študirati. Niti likovne pedagogike, ker to ni bilo to. Tako sem enostavno prevzel mamin posel, prostor, eno delavko, ki je še ostala, in tako se je začelo. Počasi sem začel z Romanom Hlebom sodelovati na seminarjih, kjer sem delal različne stvari. Od pranja glav do fotografiranja. Tudi prevajal sem. Srečeval sem veliko zanimivih frizerjev, pridobival znanje in se tudi razvijal v tej smeri.

 

Te je v tej fazi frizerstvo že zagrabilo kot posel in način življenja ali je bil to zgolj kompromis?

Niti ne toliko kot posel, ker še vedno nisem šel toliko v posel. Toliko že, da živiš in imaš normalno življenje. Ne pa v smislu frizerskih salonov. Bolj mi je všeč ta kreativni del, zato se tudi zdaj bolj ukvarjam s seminarji in manj s samim delom v salonu. Seveda sem tudi v salonu. Bilo je tudi obdobje, ko sem imel tri zaposlene, ampak zdaj sem spet sam. Ljudje so se razvili in odšli. Zdaj sem že skoraj eno leto sam. Nisem našel zamenjave. V bistvu niti nisem iskal nekoga povprečnega, ker nisem imel energije, da bi se ukvarjal z mladimi, jih uvajal, da bodo potem šli. Zdaj imam enega, ki mi je stilsko všeč. To mi je pomembno.

 

Na seminarjih si spoznal veliko znanih frizerskih imen. Imajo ti ljudje tako energijo, kot jo ti iščeš pri ljudeh, s katerimi bi hotel sodelovati?

Imajo. Vsak ima svoj stil. Kremer je prijeten gospod s francoskim šarmom in pozitivno energijo. Rad ima ženstvenost in tudi frizure, ki to poudarjajo. Tudi Patrick Cameron mi je zelo zanimiv, da zna na odru izpostaviti toliko energije. Od vsakega od teh ljudi vzameš nek delček in poskušaš vpeljati v svoje delo. Kolikor se pač da. Patrick Cameron ima zelo dober teatralen nastop, v zasebnem življenju pa sploh ni tako energičen. Včasih je plesal jazz balet in to se mu še danes pozna pri nastopih. Na odru dejansko pleše okoli stola. Oddaja energijo, ki je na odru zelo pomembna. Tudi Antony Mascolo zna navdušiti s samim nastopom. Energija, modeli in koreografi ja te prevzamejo. Vidal Sassoon je drugačen in te pritegne po strokovnosti. Tim Hartley, ki zdaj sicer ni več pri Vidal Sassoon, nima te energije. Je legenda po znanju in strokovnosti, a na odru se še vedno trese. Sam poskušam dati pri nastopih čim več energije.

 

Ti da oder energijo ali ti potrebuješ oder?

Ne, da ga potrebujem, da ti feedback, ko vidiš, da lahko množico malo obrneš v neko smer, jo navdušiš, kjub temu, da si le en mali frizerček iz Ptuja. Občutek, da lahko narediš nekaj ne glede na svojo majhnost. Vsak lahko, vendar ni tako enostavno. V frizerstvu opažam, da bi vsi nekaj delali, ampak ko enkrat pride do tega, da je treba nekaj dejansko narediti in navdušiti, sem imel pa velikokrat slabe izkušnje. Zdaj grem na oder le še sam. Občutljiv sem na te stvari in ni mi vseeno, kako bo izpadlo na odru. Ko sem bil mlajši, smo imeli plesno skupino. Plesali smo electric boogie in šli tudi na nekaj tekmovanj. Že takrat sem vedel, da moram na odru oddajati energijo.


Bi vključil v nastope tudi ples?

To sem že nekajkrat naredil in je dobro izpadlo. Vloženega je bilo kar nekaj truda, a bilo je drugače od ostalih nastopov.

Se še ukvarjaš s plesom?

Ne, zdaj sem se obrnil v drugo gibanje. Že deset let treniram aikido. Ukvarjam se tudi z jogo. V skupini nismo imeli inštruktorja, ki bi vodil, in videl sem izziv, da vse skupaj malo bolj spoznam in si seveda pridobim izkušnje. To je ozadje, od koder spet nekaj malega vzamem in povežem z drugim. Ukvarjam se z več področji. Včasih kar preveč za čas, ki ga imam. Še vedno skačem iz ene stvari v drugo, kar se mi ne zdi slabo. Le malo obremenjujoče je. Imam dan, ko bi narisal sliko, naslednji fotografi ral, spet naslednji bi že kar naredil novo kolekcijo, ampak to ne gre tako hitro. Moraš imeti koncept, pripraviti stvari itd. Preživljam se s frizerstvom, vse ostalo pa se nekako povezuje. Končni rezultat so malo drugačni izdelki, ki niso obremenjeni s tem, da se morajo prodajati, ampak so za dušo.

 

Spoznal si mnoga znana svetovna frizerska imena. Te je kdo tako navdušil, da te je usmeril v popolnoma novo smer?

Na začetku je bil Vidal Sassoon tisti, ki me je bolj vlekel. Pri njemu mi je všeč grafi čnost, ki spominja na likovnost. Potem so se začeli seminarji in TIGI, kjer mi je bila všeč drugačna kultura. Mladostno gibanje in biti drugačen. Po drugi strani pa je bil del mene še vedno pri Vidalu Sassoonu zaradi njegove dovršenosti in estetske. On mi je bližje po umetniški plati. Pri TIGI-ju se tehnike bolj ali manj ponavljajo, vendar je drugačna personalizacija. Pri Vidalu Sassoonu pa se tehnike spreminjajo. Vedno se iščejo neki novi prijemi, ki so tako drugačni, da večini niso sprejemljivi. Likovno so zelo dodelani in inovativni, vendar ne toliko uporabni. To je bil preobrat, ko sem imel priložnost srečati prve ljudi Vidala Sassoona. če bi moral koga izpostaviti, bi bila to Antony Mascolo in Mark Hayes, ki dela za Vidala Sasoona. Gledati njega na odru je poezija. Njegova preciznost dela je fascinantna.

 

Pogosto slišimo, da je v Sloveniji težko delati, ker je majhna. Tudi tebe to omejuje?

Ne. Ko včasih pogledam, kaj sem naredil do zdaj, čeprav se mi ne zdi ne vem kaj velikega, po drugi strani pa sem vseeno iz nič naredil neko kulturo dogajanja, ki ima ozadje. Kljub temu, da delam sam, so stvari solidne. Vrhunske niso, saj bi lahko bile vedno boljše. Majhnost se mi zdi slab izgovor. Ni treba narediti nekaj velikega. Smisel je treba iskati v majhnih stvareh. Je to, da imaš salone po celem svetu ali da si frizer z dušo in telesom pri stvari in imaš notranjo zadovoljitev? Sam sem za preprosto življenje, saj ničesar ne odneseš s sabo.

 

Gotovo imaš skrito željo, da boš enkrat nastopal na velikem odru?

Gotovo ne bi imel nič proti. Ne ravno, da si želim biti na Salon International na odru s TIGI. Svet se vedno bolj manjša. To, da delaš nekje na odru, ni merilo. Vsaj meni ne. Nimam nič proti, a v življenju so druge stvari, ki jih je bolj smiselno doseči, kot pa to, da si daš za smisel to, da se enkrat izpostaviš na velikem odru.

 

Kako ti vidiš slovensko frizerstvo? Kakšno je tvoje mnenje o slovenskih frizerjih?

Mislim, da je frizerstvo v Sloveniji na zelo visoki ravni glede na majhnost. Takih talentov, kot so v Sloveniji, je v vsaki državi nekaj. Povprečno gledano pa menim, da smo na visoki ravni. Delajo se dobre stvari. Razvijajo se ideje. Kar se tiče dela, kapo dol. Vsak ima pluse in minuse. Tudi velika imena niso popolna v vseh pogledih. Vsak dela po svojih zmožnostih in tisto, kar meni, da je prav. Nesmiselno je govoriti, kaj je narobe. Po drugi strani pa ne maram prepotentnosti znotraj te naše majhnosti. Pomembnost, ignoranca in takšne stvari. To mi ni všeč, ampak se ne obremenjujem s tem. Vedno se postavim zase, ampak brez agresije. Po drugi strani je pa prijeten občutek, da te ljudje poznajo in je tvoje delo razpoznavno. Je dober občutek, ampak ni občutek, za katerim bi šel. Slava je preveč obremenjujoča.

 

Zdaj so se časi malo spremenili in je vpisanih več moških. Je kakšna razlika med moškimi in ženskimi frizerji?

Mislim, da te razlike ni več. Dejstvo pa je, da moški drugače gledamo na žensko. Ne bom pozabil pomočnice v mojem salonu. Prosila me je, naj jaz operem stranki glavo. Bila ji je tako neprijetna, da ji niti glave ni mogla oprati. Meni se kaj podobnega ni nikoli zgodilo.

 

Bi lahko med slovenskimi frizerji koga izpostavil?

Vsak je po svoje ok. Kristjan je faca, ker ga najbolj poznam od vseh. Skupaj sva začela. Poznam ga kot prijatelja. Šel je svojo pot in zato ga tudi cenim. Mi je najbolj blizu, ker ni kot kolega nikoli zatajil. Z ostalimi nisem imel nikoli velikega stika. Prisotna je ignoranca, včasih tudi zavist, ki je nepotrebna. Saj smo vsi samo frizerji. Škoda se mi zdi, da se ne dajo stvari bolj organizirati v prijateljskem duhu. Včasih berem angleške časopise in ti ljudje se družijo. Skupaj organizirajo dogodke, tudi dobrodelne. Sassoon, Mahogany, Antony, Rizzo ipd. Seveda imajo nekaj koristi od tega, vendar delujejo za neke višje motive. Vsaj tako deluje, ker ne poznam ozadja. Tudi v Sloveniji bi lahko to počeli, ampak očitno še nismo dovolj zreli ali se nikomur ne da, smo obremenjeni z majhnostjo. Zdaj imamo drugačno energijo, kot smo jo imeli pred petimi leti in jo bomo imeli čez naslednjih pet ali deset let. Vsak dela zase. Lahko pa bi naredili skupaj kaj dobrega.

 

Znani so radi v ospredju in kot skupina bi bolj težko delovali.

To kar sem prej govoril, da ne bi šel z drugim na oder, ni mišljeno v smislu, da se imam za nekaj več. Motita me nestrokovnost in zaviranje.

 

Sodeluješ pri kolekcijah in na nastopih s kakšnim kreatorjem?

Pri oblačilih ne sodelujem s kakšnim posebnim kreatorjem. Vedno uporabimo kar ulični slog. Sodelujem pa z dvema mladima kreatorkama nakita s Ptuja. Nuša in Lea izdelujeta svoj unikaten nakit New LIFE. Všeč mi je njuna energija.

 

Kakšno je tvoje mnenje o naših frizerskih šolah? Vsi se pritožujejo, da po končani šoli ne znajo nič.

Sam se v to nisem poglabljal. Spoznal sem veliko ljudi v modi, ki v osnovi niti niso frizerji. Ravno ti, ki niso bili toliko natrenirani v šolski smeri, so veliko bolj odprti do določenih stvari. Nimajo ozadja, ki jih omejuje. To so podzavestne stvari, ki se jih niti ne zavedaš. Preveč je frizerskih šol in tudi frizerskih salonov.

 

Kako pa globalizacija vpliva na kvaliteto frizerjev?

V salonu imaš na voljo pol ure, da s svojim znanjem narediš, kar najbolj moreš. Ne moreš narediti res kvalitetnega izdelka. Tega je zmožen le velik mojster. Verige salonov se širijo in očitno je potreba po tem. Sam nikoli ne bi imel frizerskega salona v supermarketu. To meni idejno ne gre. Konceptualno je zgrešeno. Ne morem delati v vsakršen okolju. Potrebujem nekakšen atelje, kjer lahko normalno ustavarjam in je prisotna pozitivna atmosfera. Frizerski salon ni za v izložbo. Všeč mi je pristop kreativnih timov, ki si vzamejo čas in naredijo. Vendar pa tako ni lahko živeti. Ljudje pričakujejo, da boš ves čas kreativen. Ravno zato delam malo drugače. Sodelujem na seminarjih, fotografi ram ... Zdaj sem tudi ambasador za TIGI v Sloveniji. Ne bi rad do upokojitve delal vsak dan po deset ur v salonu. Tega si ne želim.

 

Bi pa do upokojitve predaval na odru?

Tudi tega nisem rekel, da si želim. Stvari se spreminjajo in lahko, da si že čez pet let želiš nečesa drugega. Povezati materialni svet in duhovno življenje. Največja umetost življenja se mi zdi združitev vseh tek aspektov, s katerimi se ukvarjam. Nimam izdelanega recepta, zato se prepuščam toku.

 

Foto: Gregor Nagode in osebni arhiv