Alan Austin-Smith

Kot najstnik je bil model za striženje in se zaljubil v frizerstvo. Dolgo je delal kot frizer, bil direktor za razvoj poslovanja in se na koncu odločil za ustanovitev svojega podjetja. Kot motivator izvaja seminarje za frizerje in tudi druge branže. Če ste zamudili njegov seminar v okviru Hairstyle News v Opatiji, vam priporočamo v branje katero izmed njegovih knjig - The Fantastic Hairdresser, The Fantastic Boss, The Fantastic Salon.

Začeli ste kot frizer. Kakšni so bili vaši začetki?

Ko sem bil star 16 let, sem bil model za striženje in ugotovil sem štiri stvari, ki so mi spremenile življenje. Opazil sem kreativnost poklica. Sam zase sem menil, da nisem krativen. V salonu so bili vsi kreativni, a ne v smislu risanja. Ugotovil sem, da sem lahko tudi sam kreativen. Naslednja stvar je bila strast. Moji starši in sestra so vsi sovražili svoje delo. Prepričan sem bil, da bom tudi sam, ko bom odrastel, opravljal delo, ki ga ne bom maral. V salonu pa so vsi delali z veseljem. Pri delu so uživali in se zabavali. Naslednja stvar so bila dekleta. Razumite, da sem bil star 16 let in povsod v salonu so bila lepa dekleta. In še zadnje, kar sem ugotovil, je bila zabava. Po showih smo šli na zabavo in se imeli odlično. Tako sem se odločil, da postanem frizer. Takrat je bilo v Londnu le eno dobro podjetje – Vidal Sassoon. Pri njem sem delal pet let, potem sem bil kreativni direktor v drugem podjetju v Londonu. Bilo je veliko showov, snemanj ... Spet je sledila sprememba. Pridružil sem se L'oréalu. Zanje sem delal osem let. Na koncu sem bil direktor za razvoj poslovanja. Takrat sem naredil svojo zadnjo spremembo. Zapustil sem L'oréal in ustanovil svoje podjetje The Fantastic Hairdresser.

S čim se ukvarja vaše podjetje?

Ideja je, da pomagamo salonom, da izboljšajo svoje poslovne sposobnosti. Filozofija podjetja je, da biti dober ni več dovolj. Dobro je dobro, dokler ne slišimo fantastično. Mora biti nek presežek. Želimo si biti fantastični in ne le dobri. To velja tudi za druga področja in ne le za frizerstvo. Polovica od tega, kar naredi nekoga fantastičnega pri njegovem delu, dejansko ni povezana z njegovim delom. Tu imam v mislih komunikacijo, odnos, imidž ... V frizerstvu so še vedno frizerji, ki menijo, da je vse, kar morajo storiti to, da naredijo dobro frizuro. Kot sem rekel, moramo delati dobre frizure, a le to ni dovolj. Nekomu lahko naredim neverjetno pričesko, vendar ali sem fantastičen frizer, če stranka na koncu joče? V preteklosti se je toleriralo, če ostalih 50 odstotkov ni bilo ok. Danes pa ne več. Stranke so se spremenile. To je osnova našega podjetja. Napisal sem tudi knjigo. Želel sem, da ni v knjigi le tistega, kar sam menim. Zato sem intervjuval 70 fantastičnih frizerjev. Iz intervjujev sem potegnil nekaj njihovih skupnih lastnosti – strast, zadovoljstvo, inspiracija, frizer je ambasador, nastopa, v sebi je živ in se vedno uči. Na prvem mestu je vedno strast. Vprašal sem jih, zakaj si fantastičen. Vsi so odgovorili, da delo opravljajo z veseljem. Sledi zadovoljstvo, saj ni dovolj, če stranke le servisiramo. Močno verjamem tudi v inspiracijo. Pogosto se osredotočamo le na prodajo v salonu in pozabimo, zakaj smo tam kot frizerji. Naše delo je, da se stranka počuti in izgleda fantastično. To naredim s svojimi škarjami in lepimi barvami. Prav tako z izdelki za styling. Občutek imam, da je veliko mladih frizerjev, ki se jih sili, da prodajo izdelek in storitve. Seveda potrebujemo denar, vendar menim, da je veliko mladih frizerjev demotiviranih. Hkrati tudi menim, da ne opravljajo svojega dela dobro. Trudijo se prodajati, a to ne deluje iskreno. Govorim o inspiraciji oziroma navdušenju, saj vas želim navdušiti, da imate lepe lase, in ne le prodati. Fantastični frizer je ambasador. Kako vi živite svoje življenje, in ali se to odraža na vašem salonu, podjetju, delu in industriji. Želimo si, da bi mediji bolje gledali na nas. Nismo le tisti, ki nam v šoli ni šlo najbolje. Takšno spremembo lahko naredimo le mi sami. Frizer je tudi tisti, ki ves čas nastopa. Vaš salon je vaš oder. Smo ljudje in seveda se včasih ne počutimo najbolje, smo utrujeni, težave doma ... To je normalno, vendar ko stopite v salon, ste na odru in vse te težave morajo stran, kot da se ni nič zgodilo. Fantastični frizer je v sebi živ. Tu gre za samomotivacijo. Če želiš biti vse, kar sem prej naštel, moraš biti tudi živ na ven in to si lahko le, če si živ tudi na noter. In še zadnje – fantastičen frizer se ves čas uči. Ni pomembno, na kateri stopnji delujete, vedno se lahko naučite nekaj več. Včasih ima kdo občutek, da se mu ni treba več učiti. Moja predavanaja sta med drugim obiskala tudi Trevor Sorbie in Antony Mascolo. Danes sta tam, kjer sta, ker razumeta, da se fantastični frizer vedno uči.

Kaj menite, kateri je najbolj kritični faktor za uspeh salona? Kaj naredi salon fantastičen?

Ključni faktor je ekipa, ki pa mora imeti dobrega vodjo. Ekipa mora biti složna. Ko frizer postane vodja, mora narediti mentalni preskok, da ni le frizer, ampak tudi vodja. Če vodja še vedno razmišlja kot frizer, ki je tudi vodja, ni prevzel odgovornosti za svoje delo. To ni enostavo, saj je dolgo razmišljal kot frizer. Podjetje me je prosilo, da se srečam z njihovimi najbolj in najmanj uspešnimi saloni, da ugotovim, zakaj so eni uspešni in drugi ne. Pri uspešnih so vsi govorili v stilu moj salon, moja ekipa, moje stranke. Manj uspešni pa so govorili nekako tako »jaz vodim ta salon za njih«. Ko kot vodnja predaš ekipi neko informacijo, s katero se ne strinjaš, kako to izvedeš? Najuspešnejši so rekli, da so kljub temu, da se ne strinjajo, imeli priložnost predstaviti svojo vizijo, »… a moje delo je, da predam informacijo v salonu tudi, če ne verjamem vanjo.« Manj uspešni pa so rekli, da »so oni na sestanku rekli, da moramo tako delati. Jaz se s tem ne strinjam, a kaj naj naredim?« Najuspešnejši so prevzeli odgovornost, da predajo informacijo naprej svoji ekipi. To imam v mislih, ko govorim o odgovornosti.

Kaj naredi dobrega vodjo?

Pri dobrem vodji gre predvsem za menedžiranje salona z misijo, pripravo sistemov in standardov, da je vsem jasno, kaj je cilj. Jasno komunicira z ekipo, da ji pomaga te cilje doseči, jih motivirati in inspirirati, da je čim boljša. Motivacija je enostavna. Ko to rečem, me običajno vsi čudno pogledajo. Če bi se srečali z mojo ekipo, bi me razumeli. Motivacija je enostavna, ko motivirate ljudi s stvarmi, ki jih motivirajo. Ko pa jih poskušate motivirati s stvarmi, ki jih ne motivirajo, je to zelo težko. Recimo, da ima nekdo rad nogomet in bi rad videl tekmo določene ekipe. Če bi bil jaz njegov šef, bi mu rekel: »Rad bi, da narediš nekaj, kar ne bo enostavno. Vložiti bo treba veliko energije, tudi nekaj časa zunaj delovnika. Ne morem ti dodatno plačati, imam pa dve VIP karti za nogometno tekmo.« Tak način motivacije je lahek. Samo treba je motivirati s pravo stvarjo. Kaj motivira frizerje? Morda je lažje začeti s tem, kaj jih ne motivira. Vsak od nas je drugačen, zato je treba poznati svojo ekipo in kaj jih motivira. Ko nekoga vprašate, kaj ga motivira, se pogosto zgodi, da ti povedo tisto, za kar menijo, da vi želite slišati, in ne tisto, kar jih resnično motivira. Če prosiš, naj ti povedo o situaciji, ko so bili motivirani, dobiš pravi odgovor. Če ljudi tako nekajkrat vprašaš, ugotoviš področje, saj so si situacije podobne. Za nekoga je lahko motivacija samo pohvala, za druge materialne stvari, kot je denar, za tretje družina ... Kljub temu obstaja nekaj, kar motivira velik del frizerjev. Nihče ne more garantirati za vse, ampak po mojih izkušnjah v večini primerov deluje. Želijo si biti fantastični frizerji. Gre za strast te idustrije, da delaš nekaj dobro. Zato si večina tudi želi biti frizer. Velikokrat kdo reče, da je bil razlog, da ni imel druge izbire. Tudi to se zgodi. Prvi dve leti sta težki. Nimaš denarja, veliko delaš ... Potem pa se zaljubliš v to delo. Naša motivacija so zadovoljne stranke. To je krovna motivacija, kljub temu da vsakega posebej motivira kaj drugega. Ena največjih napak, ki jo vsi, vključno z mano, delamo, ko motiviramo, je, da jih motiviramo s tistim, kar motivira vas. Če motivira vas, še ne pomeni, da bo tudi druge.

Kaj bi predlagali vodji, katerega ekipa ni predana delu?

To se pogosto dogaja, ko cilj ni jasen oziroma ga pozna le vodja in ne tudi ekipa. Pogosto se tudi dogaja, da ga ne pozna niti vodja salona. Če ne veš, kam greš, boš težko dosegel cilj. Podobno je pri osebnih ciljih. Nekdo bo rekel, da želi prenehati kaditi. Zakaj? Ne bi smel kaditi. Ne bo delovalo. Razlog ni dovolj dober. Ampak če bi šel k zdravniku in bi mi on rekel, da moram nehati kaditi, saj bom sicer resno zbolel, v tem primeru je »zakaj« zelo močan. Ko je jasen zakaj, je veliko lažje doseči cilj.

Kar koli že delate, tvoja ekipa mora vedeti, kaj je cilj. Ekipa vam mora biti predana. Če ni ničesar, čemur bi bili lahko predani, ne moreš biti predan. Identificirajte svoj cilj, poiščite razloge, zakaj ga želite doseči, in ga začnite komunicirati s svojo ekipo, ki pa ga mora vzeti za svojega.

Kako bi motivirali ekipo v času recesije?

V času recesije je v ekipi prisotnega več strahu. Ključni faktor uspešnega salona je ekipa. Pomagal bi ji, da bi se počutila pomembna za ta posel. Na skupnih sestankih bi se trudil, da vsak pove svoje mnenje, z njimi bi se pogovarjal tudi individualno, spodbujal bi njihove ideje in, kar je najpomembnejše, zastavil bi jasen cilj, jim dajal smernice, kako se bomo skupaj prebili čez krizo.

Kako naj vodja rešuje problem enega člana in pri tem ne demotivira cele ekipe?

Dober vodja mora že v osnovi postaviti jasna pravila, s katerimi se ostali strinjajo. Če jih nekdo ne upošteva, je naloga vodje, da ustrezno ukrepa. Če ne, škoduje celotni ekipi. Naloga vodje je, da nadzoruje ekipo in efektivno rešuje probleme. Če ekipa razume ukrepe in kako le-ti posledično vplivajo na poslovanje, bo to gotovo zmanjšalo demotivacijo.

Katere so po vašem mnenju najpogostejše napake nadrejenih?

Glavna je ta, da na sestankih pozabi motivirati. Vzemimo primer nogometašev. Ekipa se želi uvrstiti v finale. Manager sedi na sestankih uprave, kjer se pogovarjajo, da morajo povečati število gledalcev na tribunah, od tega bo večja prodaja kart, več si jih bo želelo kupiti majice, kupovali si bodo pijačo in hrano ... Ko pride manager s sestanka v garderobo, ekipi ne bo razlagal, kakšne cilje si je zadala uprava, ampak o nogometu. Nogometaše potrebuje, da igrajo dobro in dobijo več tekem. Rezultat tega bodo tudi povečanje prodaje kart in vsega ostalega. Podobno je tudi v frizerstvu. Ekipo je treba izučiti, jo motivirati in voditi, da so fantastični frizerji. Tako bomo dobili več strank, več jih bo kupovalo idelke za nego, se barvalo, nas priporočilo prijateljem ... Tako boste dobili rezultate, ki jih lahko predstavite na sestankih uprave. Ne pravim, da to, kar se dogaja na sestankih uprave, ni nepomembno. Je zelo pomembno, a mora tam tudi ostati. Ko smo v salonu z ekipo, govorimo drug jezik.

Kaj je ključ do uspeha?

Uspešni ljudje niso bolj inteligentni. Nimajo večjih možganov, ne začnejo z več denarja. Druge stvari so pomembne. Gre za odnos, samozavest, motivacijo, energijo ... To kar delajo, delajo z veseljem in ob tem neizmerno uživajo. Ljudje pogosto lovijo nekaj, kar ni nujno tisto, kar si želijo. Vsi si želimo biti uspešni pri svojem delu. Nekaj ljudi mi je povedalo, da si ne želijo tega. Sčasoma sem ugotovil, da gre za eno samo razliko – kako si ljudje predstavljajo uspeh? Tisti, ki pravijo, da si ne želijo uspeha, si ga predstavljajo v obliki denarja, avtomobilov, velikih napredovanj itd. Za druge pa je uspeh to, da so dober starš, zabaven prijatelj, da v službi uživajo ne glede na denar. Kdo ima prav? Oba. Uspeh je preprosto to, da dosežemo, kar si želimo doseči in potem v tem tudi uživamo. Opazujte uspešne ljudi in se naučite njihovo skrivnost do uspeha. Verjemite, ne počnejo nič takega, kar ne bi mogli narediti tudi vi. Poglejte okoli sebe v salonu. Tisti, ki dosegajo rezultate, kaj delajo drugače kot vi? Si želite, da bi se vaše stranke bolj barvale, pa ne veste, kako to doseči? Pojdite do osebe, ki ima največ barvanj, in poslušajte, kako se oni pogovarjajo s stranko.

V tem poslu ste že zelo dolgo. Kaj je tisto, kar vas motivira, da vztrajate?

Pogosto sprašujejo, zakaj sem še vedno v tem poslu. Ko sem delal pri L'oréalu, sem začel razmišljati o frizerstvu na drugačen način. Kot frizerji imamo velik potencial. Ugotovil sem, zakaj izgubljamo posel in ne privlačimo kvalitetnih ljudi za delo. V zadnjih 15 letih je bilo veliko narejenega v frizerski industriji in vesel sem, ko vidim, da so se določene spremembe zgodile tudi po moji zaslugi. Z leti se je tudi moje podjetje razvijalo in začel sem se vključevati tudi v druge branže, ne le v frizerstvo. To mi je razširilo obzorje. Odličnost je potovanje. Ne moreš se nehati učiti in še naprej rasti v svetu, kakršen je danes. Vse se spreminja tako hitro. Če se obotavljaš, zaostaneš. To je razlog, da še vedno delam v tem poslu. Kot prvo, delo imam zelo rad, je zabavno, kreativno in polno odličnih ljudi. Kot drugo pa vidim, da moje delo v tej industriji še ni končano. Še vedno ni doseglo potenciala, ki ga ima. Menim tudi, da moramo seči naprej.

Kakšna je bila mamina reakcija, ko si se odločil za frizerski poklic?

Bila je vesela. Doma me ni nihče nikoli silil v frizerstvo, je bilo pa tiho upanje.Glede na to, da je imela mama salon, si ji že zgodaj pomagal? Ja, sedmi in osmi razred sem za vikende v salonu pral glave. Njen salon je bil tudi odlična šola za dobro fen frizuro in trajno.

Koga si prvega postrigel?

V prvem letniku sem postrigel dva prijatelja. Prej sploh nisem strigel. Frizura je bila klasična. Še danes mislim, da je bil rezultat dober. Dolgo sem čakal, saj sem želel dober rezultat.

Si delal v maminem salonu tudi v času šolanja?

Kolikor sem lahko. Sobote so bile dominantne in so še vedno. Gre za frizeraj na deželi in takrat sem vse sobote pomagal mami. Salon še vedno obratuje po klasičnem principu. Stranke se ne nenaročajo, akcija, gužva ...

Svoj čas si bil tudi ti del ekipe Narta Studia.

V času šolanja sem pri njih opravljal prakso. Bil sem v eksperimetalnem studiu, kjer sem testiral novosti. Takrat so me za delo navdušili Zoran Gajič, Mitja Tavčar, Matjaž Bavdek in Uroš Žvab. Tudi sam sem si želel, da bi delal kaj podobnega kot oni. Takrat je bila Narta idealna priložnost, ker je bila to slovenska znamka in tudi ekipa je bila dobra. Prišlo je do zamenjave vodstva in mesto za pripravništvo so dodelili drugi osebi. Iskal sem nove poti in Mič me je takoj povabil v svojo ekipo. Z njim sem zelo dobro sodeloval. Od njega sem se tudi veliko naučil. Dal mi je priložnost, da pri njem dobim službo, če se po vojski ne odločim drugače. Na Mič Styling imam lepe spomine. V takratni ekipi so bili še Matej Prinčič, Borut Novak, Tomaž Turk in Matjaž Okorn. Delal sem v salonu na Viču. Ko je bila gneča v salonu na Kongresnem trgu, so me poklicali in s skuterjem sem odhitel v center. »Dej ga porufi!« Tako sem dobil ime Rufi.

Ko je imel Mič predstavitev za Avtrijce, sem prevajal v nemšino. Kasneje so mi zaradi tega rekli, da sem kot Stojan Auer, le da imam lepši suknjič.

Po opravljenem pripravništvu sem se javil za opravljanje vojaškega roka. Želel sem ga čim prej opraviti, saj nisem želel, da bi kasneje zaradi vojaščine trpela moja kariera. Mič mi je pustil odprta vrata. Pomagal mi je tudi, da sem kasneje dobil službo pri L'Oréalu.

Kaj se je zgodilo po opravljenem vojaškem roku?

Ko sem bil še v vojski, je pršel Vojo Djuran, ki je takrat še delal za L'Oréal, do moje mame, da potrebuje fanta, kot sem jaz. Nepopisan list, ki ga lahko izučijo. Meni je bilo zanimivo in pri njih sem ostal štiri leta. Najprej sem se na Dunaju osem mesecev šolal. Kasneje sem bil kot demonstrator zadolžen za predstavitve v Sloveniji in Avstriji. Naučil sem se tekoče nemško in bil sem kompatibilen za ostale seminarje. Ko sem pri njih zaključil sodelovanje, sem dve leti delal pri mami v salonu.

Za zabo si imel že kar nekaj izkušenj. Koliko je bila mama oprta za spremembe v salonu?

Veliko smo spremenili. Dvignil se je starndard in tudi njene storitve. Dominanca so bile še vedno njene stranke, ki so navajene na klasiko. Ugotovil sem, da se salon do določene meje lahko spremeni. Čez to mejo pa ni šlo, saj je bilo v nasprotju z njenim razmišljanjem in tipom strank. Te so čisto drugačne. Jaz sem moral svoje stranke obvezno naročiti, ker sem potreboval čas, da sem nanesel barvo, postrigel na nivo kot sem želel ... Stranke tega niso bile navajene. Ugotovili smo, da je bolje, da odprem svoj salon, če želim svoje znanje in svoj način dela postaviti na višji nivo. Tako sem pred šestimi leti odprl svoj salon.

Kako si postal ambasador in kasneje demonstrator za Sahwarzkopf Professional?

Do njih sem prišel sam, ker sem si želel spremembe. Ponovno sem šel na izobraževanje na Dunaj, tokrat v sosednjo ulico k Schwarzkopfu. Začel sem kot demonstrator, kasneje predstavnik še za druge države. Sčasoma sem dobil priložnost, da postanem ambasador, kar pomeni, da pokrivam 28 držav Centralne in Vzhodne Evrope za trženje in učenje osnovnih standardov Schwarzkopf Professional. Jaz sem tista roka, ki mora držati standarde, da vsi demonstratorji po drugih državah delajo kot Schwarzkopf Professional.

28 držav je kar zalogaj.

V sezoni obiščem od 10 do 15 držav. Določene države se dogovorijo, da naredijo seminarje skupaj. Npr. Essential Looks, ki ga delamo zdaj, je bil v Roterdamu za vse države skupaj. Potem so tu še interna šolanja. Essensity, Bondeme na Slovaškem sem imel jaz prvo predstavitev. Država odloča o tem, ali bo povabila mene ali druge ambasadorje.

V čem se teh 28 držav najbolj razlikuje od Slovenije?

Slovenci smo zelo zahteven narod. Od vseh držav, ki jih pokrivam, zahtevamo največ. Tudi pri drugih storitvah. Standard frizerstva je mnogo višji kot v tujini. Za samo kvaliteto, ki jo dobijo stranke v Sloveniji, pa kljub temu plačajo premalo.

Kaj naredi dobrega frizerja?

Zame je dober frizer v prvi vrsti tisti, ki je rad frizer. Poslu moraš biti predan. Stranko moraš videti kot celoto. Kako se oblači, ličenje, kakšno službo ima ... Poznati moraš njen način življenja in z njo se moraš tudi pogovarjati, da približno veš, kaj dela. Le tako lahko daš največ od sebe.

Opažaš kakšne bistvene razlike med frizerstvom, ko si začel in zdaj?

Opažam, da so pri strankah zahteve vedno višje. Stranki moraš narediti veliko več kot takrat, ko sem začel. Zahtevajo visoko kvaliteto materiala. Veliko je bilo tudi takšnih salonov, ki so imeli lepe embalaže, v njih pa izdelek, ki ni bil dober. Danes stranke tega ne dovoljujejo več. Glede tega so zelo striktne. Za svoj denar želijo veliko več kot so v preteklosti. Vsaj če primerjam, kako je bilo pred šestimi leti, ko sem sam odpiral salon. Stranke vidijo ali nekdo zna ali ne zna. To se je precej spremenilo. Kar se tiče materiala, ne čutim pritiska trga. Frizerji pravijo, da je ponudbe ogromno. Trgovski potniki jih nadlegujejo. Sam tega ne občutim. Morda, ker vedo, da sem ekskluziva za Schwarzkopf, mene niti ne obiskujejo. Pri materialu v Sloveniji je velik problem, ker uvozniki preveč enostavno razmišljajo, »bom pripeljal dve tubi in bom zmagovalec«. To zbija nam kot Schawarzkopfu izhodiščno ceno in hkrati tudi kvaliteto. Težje se je boriti, ampak tudi frizerji niso tako naivni.

Kakšna pa je primerjava glede strank zdaj in pred leti, ko si ti začel? So bolj drzne?

Stranke si drznejo toliko, kot si ti drzneš. Če si frizer ne bo, si tudi stranka ne bo. Mi smo tam zato, da stranko pripravimo do tega, da si drzne. Največ strank imam v segmentu okoli 40 let. Vsi so jih gledali v stilu, »ti si že starejša generacija in ni več prostora za novosti«. Jaz sem jih vzel kot stranke in jim delam spremembe. Imam stranko, ki je stara 50 let in je tudi najbolj odštekana, kar jih imam. Kljub letom še ni dvakrat odšla iz salona z enako pričesko. Če je frizer za ektreme, bodo takšne tudi stranke. Takoj se ustvari določen krog strank. Mi želimo biti urejeno elegantni. Še vedno smo salon za poslovne ženske z modernim pridihom. Nismo pa za odštekane. Če stranka to želi, ji seveda ne bomo oporekali in ji bomo z veseljem ustregli. Takšnih strank je v našem salonu zelo malo.

Kaj pogrešaš pri strankah?

Pogrešam, da velikokrat nehote zgubijo občutek, kaj je dobro in kaj ni. Ne razmišljajo, kaj dobijo za določen denar. Če je kdaj cena malo višja, pade opazka, da stane to drugje manj. Pri avtomobilih je takoj jasno, zakaj je ena znamka dražja od druge. Pri frizerju ne razmišljajo na tak način. Pri nekaterih je bolj kot sama storitev pomembna cena. Običajno komplicirajo stanke pri katerih že po oblačenju vidiš, da si privoščijo najboljše. Pri sebi varčujejo, ko je to najmanj treba.

Omenjal si, da so tvoje stranke stare okoli 40 let. Je to krog strank, ki jih imaš že od začetka?

Frizer sem že 12 let in imam tudi stranke, ki k meni zahajajo že od začetka. Stremim k temu, da odide stranka iz našega salona spremenjena. Da ne hodi drugam, da doživi spremembo. Ves čas se držimo tega načela in tudi strankam je tako všeč. Zanimivo je, da pri nas v večini primerov mama pripelje v salon še svojo hčer in ne obratno.

Svojih kolekcij ne delaš?

Ne, svojih kolekcij ne delam, ker sem se povezal s Schwarzkopfom, ki dela globalno zelo dobro. V profesionalnem biznisu je edini, ki dela barve in modo, ki jo pelje neposredno iz modnih pist v frizersko realnost. Imenuje se Essential Looks. Povezan sem z njim in njegovo modo tudi naprej tržim. Nima smisla, da bi delal kolekcije tudi sam.

Kdo so bili tvoji vzorniki, ko si bil na začetku frizerske kariere?

Matjaž Bavdek iz Narta Studia. Glede na to, kaj je naredil v slovenskem prostoru je glavni vzornik Mič. On in cela njegova generacija je postavila frizerstvo na višji nivo.

Kaj bi svetoval frizerjem ki zdaj končujejo šolo?

Svetoval bi jim, da si izberejo dobrega mentorja. Frizerski salon, za katerega vedo, da se bodo tam dobro naučili. Naj ne gledajo na prvi zaslužek, ki ga lahko zaslužijo tudi v bifeju. To je glavni problem frizerstva. Takoj gledajo vse skozi denar. V razredu nas je bilo 32 in le pet nas je frizerjev. Da se dobro delati, zaslužiti in tudi videti svet.

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Rad bi povečal salon, ki ga imam. Želim si večji prostor, kjer bi lahko ponudil še več. Boljšo kvaliteto same storitve. Ne nameravam pa se širiti na več salonov. Sem perfekcionist in težko bi vodil vse skupaj.

Kje se vididš šez deset let?

Še naprej bi rad delal seminarje, a le še pomembnejše. Dva dni bi delal seminar, potem dva dni v salonu in tri dni prosto. Ustrezalo bi mi, da še vedno prenašam znanje, ostanem v stiku s strankami, kar je za ambasadorje najbolj pomembno. Tako veš, s kakšnimi težavami se srečujejo frizerji. Samoumevno se mi zdi, da ostanem še naprej povezan s Schwarzkopfom. Ne razmišljam o zamenjavi. Vesel sem, da so me vzeli kot partnerja. Če imaš za sabo dobrega partnerja, ki ti šola kader, nudi podporo ... Pripravljamo seminar za osnove. Opažam, da frizerji ne vedo, koliko šampona je treba uporabiti, kam se nanaša balzam, kateri proizvod uporabiti za določen finiš ... Frizerji delajo rutinsko in zaspijo. Odziv je bil neverjeten. Seminar je bil takoj poln.