Igor Gradišar

»S frizerji smo v vseh teh letih navezali ne samo poslovne, ampak tudi močne človeške vezi.«

Pogovarjali smo se z dolgoletnim sodelavcem podjetja Ilirija, ki je celotno delovno dobo preživel v enem podjetju. Oddelki so se menjavali, a njegova delovna knjižica je mirovala celih 41 let. Decembra lani je napočil čas za slovo. Vsaj tisto poslovno, prijateljstva, ki so se spletla v vseh teh letih, bodo gotovo še trajala.

Začniva na koncu. Slišala sem, da so vam sodelavci ob slovesu pripravili prav posebno presenečenje.

Res so me presenetili, saj sem mislil, da bom šel na koncu z ožjimi sodelavci na pijačo, kaj drugega pa ne. Zgodilo pa se je, da je prišel Boštjan Kotar, vodja profesionalne prodaje, pome domov in me odpeljal na sestanek ob koncu leta, t. i. pregled rezultatov obdobja. Malo nenavadno je bilo, ko sva zavila v prostore Subrina akademije. Ampak mislil sem si, da ima Boštjan kakšen opravek. Ko so se odprla vrata, so me tam čakali vsi, s katerimi sem v podjetju kakor koli sodeloval. Presenečenje je bilo popolno in moram priznati, da sem potreboval nekaj trenutkov, preden sem dojel, da je vse to namenjeno meni. Pripravili so film v stilu filma Rocky. Na začetku je bil film in potem so dodali moje slike. Nekatere med njimi so bile zelo stare, tudi zasebne slike s smučanja. Jaz res nisem imel pojma, kaj mi pripravljajo. Posneli so tudi intervjuje z mojimi kupci, dodali izjave mojih sodelavcev. Pripravili so mi tudi torto, na kateri je bila znamenita slika Mikija Mustra, deklica, ki čisti čevlje s kremo Ilirija. Na njej dve svečki – število let, ki sem jih preživel v podjetju, torej 41. Takšnega presenečenja ob odhodu res nisem pričakoval. Posebno darilo sem dobil tudi od generalnega direktorja, ki mi je podaril arhivsko kovinsko škatlo, staro toliko, kolikor sem bil jaz v podjetju. Ta kovinska škatla je bila včasih embalaža za šampone. Na njej je še stari logotip podjetja Vedrog, ki je bil ob mojem prihodu del imena podjetja Ilirija-Vedrog. Ta zgodovinski primerek bom seveda skrbno shranil. V knjigo s posnetki mojih trenutkov v Iliriji so mi sodelavci zapisali “Ko si enkrat naš, si naš za vedno!” Hvala moji Ilirijani, tako tudi bo.

Kako se je začelo vaše delo na Iliriji?

Iz vojske sem prišel leta 1976 in se odpravil v kadrovsko službo podjetja Ilirija-Vedrog. Tedanja vodja kadrovske službe Burnik je rekla, da imajo nekaj na Lavrici, ampak je sklepala, da me ne bo zanimalo, ker sem bil z drugega dela Ljubljane. Bil sem ravno prav mlad, da me to ni motilo, in sem rekel, zakaj pa ne. Sem moral zjutraj zelo hiteti, da ne bi zamudil avtobusa, saj smo ob 6. uri zjutraj že začenjali. Hitro so me kot mladinca vključili v organizacijo različnih zadev. Delo v tedanji zvezi mladine, sindikatu itd. Moje delo pa je bilo obračunavanje strojnih norm po polnilnih linijah. Bilo je zelo zanimivo delo in imel sem stik neposredno z ljudmi. To sem delal od leta 1976 do 1983, ko me je direktor kadrovske službe povabil, da pridem na Vič. Ponudil mi je delo v referatu za družbeni standard, ki je bil v fazi prenove. Za 1.200 ljudi, kolikor nas je bilo zaposlenih, sem skrbel za organizacijo in pripravo letovanj, izobraževanja dijakov, študentsko delo, sklepanje pogodb za počitniške enote. Teh smo imeli 33 ob jadranski obali in v Kranjski Gori. Ena uspešnejših akcij je bila Kranjska Gora, kjer smo uspeli združiti učinkovito propagandno akcijo in omogočiti našim delavcem brezplačno smučanje. Pred poletnimi sezonami sem z ekipo obiskal vse lokacije ob morju, da smo enote pripravili za uporabo. Po treh letih v kadrovski službi me je direktor marketinga povabil, da se pridružim ekipi studia Narta, saj so potrebovali nekoga, ki bi organiziral frizerski del seminarjev, prireditev in nastopov po celi Jugoslaviji. To me je zelo zanimalo, saj je zelo široko področje in vedno je nekaj novega. Tako sem šel leta 1986 v studio Narta. Skrbel sem za organizacijo seminarjev in takrat smo imeli hkrati tudi 70 ljudi iz cele Jugoslavije. Trajali so dva, tri dni. Hodili smo tudi na turneje po celi Jugoslaviji. Spoznal sem zelo veliko ljudi in z nekaterimi sem še zdaj v stiku in jim lahko rečem prijatelji. Dal sem skozi ogromno strokovnih seminarjev, kjer nikoli nisem sedel v pisarni, ampak sem v ozadju poslušal. Imel sem veliko srečo, da sem delal s Petrom Klincem, ki je bil vodja studia, in zdaj že pokojno Sašo Bernik, ki je bila dolga leta vodja razvoja. Ona je avtorica prvega in legendarnega balzama v Jugoslaviji, slavne Subrine. Če česa nisem razumel, mi je vse lepo razložila. Peter mi je tudi velikokrat povedal za kakšen dober frizerski trik in to znanje se je počasi kar nabiralo.

Kdaj ste začeli z delom na terenu pri strankah?

Leta 1989 se je tedanje vodstvo odločilo, da bomo začeli delati neposredno s frizerji. Prej je vse skupaj potekalo prek frizerskih zadrug in drogerije. V Ljubljani je bila ta na Celovški, na Židovski pa je bila frizerska trgovina. Drugo so bile frizerske zadruge po krajih, a tam ni bilo neposrednega stika s frizerji. Poleti smo šli trije testno na teren, da preverimo, če bi bilo tovrstno sodelovanje s saloni zanimivo. Po enem mesecu smo napisali poročilo. Meni se je zdela stvar zanimiva, vendar bi morali določene stvari prilagoditi. Če bi imeli isto ponudbo, kot je v trgovinah, nima smisla. Še posebej, ker je bila takrat tudi inflacija, saj bi imel jaz vedno svežo ceno, trgovina pa od meseca nazaj. Takrat je bila res nora inflacija. Predlagal sem, da naredimo primerno pakiranje za frizerje in vse skupaj povežemo z izobraževanji. Vodstvo se je odločilo, da začnemo s prodajo in tako se je začelo. Imeli smo tri vozila, ki niti niso bila primerna za to. Vse se je ročno pisalo v blok. Zjutraj sem prišel na sedež podjetja, kjer je referentka odtipkala naročilo in ga odnesla v skladišče, kjer so pripravili in jaz sem odpeljal blago do stranke. To je trajalo, ampak to so bili začetki, ko je bilo kupcev še malo. Moja prva stranka je bila na Bledu. Ko sem prodal prvih deset barv, sem šel iz salona kot pav. Bil sem tako srečen. Sčasoma smo si razdelili teren in jaz sem prevzel ves vzhodni del Slovenije, tj. Štajersko, Koroško in Prekmurje.

Ampak leta 1989 trg še ni bil tako odprt. Torej konkurenca ni bila razlog za začetek dela na terenu?

Naša sreča je bila, da smo se tega lotili še pred bumom tujih ponudnikov. Takrat je bila Zlatorogova Livija, ki je ugašala. Prevzel jih je Henkel, ki ni imel interesa iti v profesionalno frizersko stroko in so ta del ponudbe ukinili. V tem času je bila aktivna tudi Afrodita, ki pa ni imela ponudbe barv za lase. Pri barvah se je zgodila še ena velika prelomnica, ko smo prekinili dolgoletno sodelovanje z Welllo. Mi smo bili prvi, ki smo jo pripeljali v Slovenijo in tedanjo Jugoslavijo in jo navkljub nekaterim pesimističnim ugibanjem in napovedim tudi uspešno tržili. Prekinitev sodelovanja smo hitro nadomestili z lastnimi izdelki, tj. programom barv Triocolor in lastnim stylingom. S poštenim pristopom z roko v roki s profesionalnimi uporabniki smo našo ponudbo stalno posodabljali in dopolnjevali. Zaupanje v naše izdelke se je krepilo iz leta v leto. Naša prednost je bila tudi kvalitetna ekipa izobraževalnega Subrina studia in prodajna ekipa, ki se kar 20 let ni spreminjala. S frizerji smo v vseh teh letih navezali ne samo poslovne, ampak tudi močne človeške vezi. Skupaj smo se tudi izobraževali na sejmih Cosmoprof v Bologni in na naših popotovanjih po Evropi. Od prvotne ekipe ste bili na koncu na terenu le še vi. Tako je. Mirko, Bogomir in Gabrijel so iz različnih vzrokov zaključili našo skupno zgodbo. Sam pa sem nenadoma postal delček nove mlade ekipe, ki me je kljub razliki v letih vzela za svojega, tako da smo postali zgled medgeneracijskega sodelovanja. Eno je dolžno spoštovanje starejših, naš odnos pa je postal nekaj več – z dvema besedama EKIPA SUBRINA in čeprav nisem več aktiven, še vedno čutim tako.

Če bi zdaj zavrteli čas nazaj, v kateri del službe bi šli?

Zadnji. Vsak je bil po svoje zanimiv, a ta je bil največji izziv, ker je to tako živa stvar. Dnevno ne veš, kaj bo. Ne mislim v smislu realizacije. Pridejo izzivi, vprašanja, stranke imajo raznorazne želje, potrebe … in poskušaš rešiti, pomagati, svetovati. Naš program se je vedno dopolnjeval z novimi linijami in izdelki. Vse novosti je bilo treba spoznati in jih predstaviti bodočim uporabnikom. Najlepši občutek pa je bil vedno klic zadovoljnih uporabnikov, kadar sem jim lahko pomagal z nasvetom.

Gotovo ste skozi leta opazili spremembe pri frizerjih, v odnosih.

Ko smo začenjali, so bolj delovale strogo določene zbornice. Prek njih so bile močnejše povezave. Frizerji so se udeleževali sestankov. Vse je bilo bolj povezano. Imel sem salone, ki so bili sosedni drugemu salonu, a se frizerki nista prav nič grdo gledali. Lepo sta se pogovarjali, saj sta imeli vsaka svoje stranke. Zdi se mi, da je danes te cehovske pripadnosti premalo. Za dobrega frizerja ni problem sosednji salon, ampak ta lahko samo spodbuja h kvalitetnemu delu. Samo pravila igre morajo biti določena, stranka pa bo sama izbrala svojega frizerja. Sam sem imel tudi do predstavnikov drugih podjetij spoštljiv odnos. Vedno smo se lepo pozdravili, če smo se srečali v salonu, si dali roko, srečno se vozi in lepo bodi. Zakaj bi ga grdo gledal, ker zastopa neko drugo podjetje?

Kaj ste po izobrazbi?

Delo v zaprtem pisarniškem okolju me ni nikoli veselilo, vendar pa mi je ekonomska smer dala osnove za delo v trženju. Vsa nadaljnja izobraževanja s področja aktivne prodaje, komuniciranja s kupci pa so mi omogočila, da sem delo res opravljal z veseljem, zato pa je tako hitro minilo 41 let.

Zanimivo zgodbo imate tudi o Burnikih.

Res je zanimiva. Ob prihodu v Ilirijo me je sprejela gospa Milka Burnik. Ko sem čez nekaj let menjal področje dela, je bil moj direktor gospod Bojan Burnik in ob mojem odhodu v pokoj me je pospremila gospa Suzana Burnik. Zanimivo je, da se med seboj sploh ne poznajo, a očitno je moje delovno obdobje imelo dve stalnici, priimek Burnik in Ilirija oziroma Subrina.

Kaj počnete v prostem času?

Vedno sem se rad ukvarjal s športom. Že kot otrok sem treniral vse od odbojke, košarke, nogometa. Odbojko sem treniral še do odhoda v vojsko. Zdaj igram s svojimi vnučki, ki so stari 13, 7 in leto in pol. Ko pridejo, imamo športne igre.

Kako je zdaj, ko je približno mesec od vaše upokojitve?

Ko se zjutraj zbudim, premišljujem, v kateri salon bom šel, potem pa se spomnim, da ta program ni več aktiven. Naslednja misel pa je: Srečno in uspešno še naprej, moj Subrina team.

Tekst: Nina Nagode
Foto: osebni arhiv