Portret: Friderik Kramberger - Friđo

Friderik Kramberger oziroma Friđo, saj ga s pravim imenom nihče ne kliče, si šteje v čast, da je Aleksander Fenos lani prav njega prvega upodobil v svojem portretnem opusu Legende mojega časa. To je bilo tudi darilo ob okroglem jubileju. Bil je seveda zelo presenečen in počaščen. Še posebej, ker je poleg njega na portretu tudi njegova psička. »Oba je zadel v nulo,« pravi in nadaljuje: »Ni malo odstopanja, da se človek ne bi prepoznal, saj je dobesedno, kot bi se gledal v ogledalo.« Portret je zdaj na častem mestu na steni njegove dnevne sobe, ni pa to edino Fenosovo delo, ki ga ima doma. Portret je pa vsekakor prvi. Fenosovo ustvarjanje ga zelo zanima. Sašo vsako svoje delo poslika in Friđo je pogosto eden prvih, ki vidi, kaj je ustvaril, saj si delita frizerski salon. Tako vsako delo malo predebatirata.

Njuno prijateljstvo traja že od drugega razreda osnovne šole in Friđo odkrito pove, da mu gredo vse zasluge, da je tudi sam postal frizer. Sašo ga je prvič postrigel v sedmem razredu in Friđo ga je ves čas pridno opazoval pri delu. Ko se je sam odločil za eksperiment in postrigel prijatelja, je bil po njegovih besedah rezultat katastrofalen, se spominja, a to ga ni odvrnilo od novih podvigov, vendar si je vseeno najprej pridobil nekaj znanja. Sam sicer ni obiskoval frizerske šole, saj se je vpisal na metalurgijo. Kasneje je frizersko šolo končal po izpitih. Prijatelje je strigel skozi celo srednjo šolo in tudi med služenjem vojaškega roka so sotrpini na striženje najraje prišli k njemu, kar je bila odlična priložnost za pridobivanje izkušenj. »Ko sem prišel iz vojske, je bila malo kriza glede službe in k Sašu sem prišel z idejo, da bi bil tudi sam frizer. Tako sem začel v njegovem salonu,« pravi. Pri njemu je bil zaposlen približno deset let, potem je poskusil, kako je biti sam svoj šef. »Med nama ni bilo nikakršnih sporov ali zamer. Še naprej sva prijatelja in se druživa. Pred 9 leti sva se spet združila v njegovem salonu, a tokrat ima vsak svoj s. p. in stranke. Frizerji vemo, da je po eni strani dobro delati sam, po drugi pa je vsaj meni dobro, da je več ljudi v salonu, da je bolj živahno. Lažje si tudi med sabo izmenjuješ informacije, nasvete,« je prepričan Friđo.

Bil je tudi eden od Fun(k)erjev, ekipe frizerjev, ki jo je pred dobrim desetletjem združil Aleksander Fenos. »To je zelo lepa zgodba. Vsaj meni. Z vsemi smo še vedno v stikih. Zelo rad sem v družbi, kjer se dogaja, ko se deli zanje in to je bil tudi naš namen. Priprave na nastope so bile zelo zanimive in polne smeha,« se spominja. Upa, da se jim uspe še kdaj združiti za kakšen seminar, saj je prepričan, da se njihova skupna zgodba še ni zaključila.

Kot že omenjeno, pozna Fenosa od osnovne šole in skupaj sta preživela veliko zanimivih dogodivščin. Friđu je iz frizerskega vidika najbolj ostal v spominu prvi skupni obisk Londona. To je bilo na prelomu tisočletja, ko je bil Fenos še njegov delodajalec. Pravi, da mu je Sašo odprl oči in dal frizersko vizijo. Prizna, da je bil najprej malo razočaran, ker so se po centru Londona sprehajali ljudje s povsem običajnimi frizurami, a ga je Sašo hitro pomiril, da bo na sejmu Salon International vse drugače in res je bilo tako.

»Sašu moram dati …. Bi bilo premalo, kar bi mu dal. On je tisti, ki me je od začetka spodbujal in me še vedno. Dajal mi je potrditev, me učil. Na nek način ves čas bdi nad mano,« ne skriva hvaležnosti, da se lahko v njegovi bližini nenehno izobražuje in raste. Kar samo se postavlja vprašanje, kaj bi počel, če ga Sašo ne bi navdušil za frizerstvo. »Najbrž bi ostal v športu, saj sem profesionalno igral rokomet. To je bilo v času, ko je Sašo odpiral svoj salon. Takrat sem jaz že začel pri njem malo delati in se od njega učiti. Potem je šla moja športna kariera tako daleč, da sem se moral odločiti, kaj bom. Športna pot je zelo težka, ni prostih dni in hitro pride do poškodb. Napačen gib, udarec in ti poči prst ali si zlomiš roko in ti gre nekaj mescev friziranja. Če ne bi bil frizer, bi najbrž opravljal kakšno delo, ki zahteva natančnost.« Tako ne čudi dejstvo, da je znotraj frizerstva pristaš Vidala Sassoona in njegovih preciznih linij.

Kot nekdanji profesionalni športnik velik del prostega časa nameni različnim športom. Trenutno ga najbolj navdušuje kajak na divjih vodah. »Vsako leto grem za vsaj dva tedna v Bovec, kjer je polno brzic, in takrat si napolnim baterije. Cele dneve sem v naravi ob Soči in to me najbolj sprošča. Seveda ne smem pozabiti naše lepe Drave, ki nam teče skozi mesto. Ni takšnih brzic kot v Bovcu, se da pa vseeno malo povaditi,« z navdušenjem pripoveduje Ptujčan.

Poleg psičke Nim, ki je upodobljena na portretu, mu doma dela družbo še en štirinožec Tay pasme jack russell. Hči trenira agility in skupaj so prepotovali dobršen del Evrope. Med drugim so bili na treh evropskih prvenstvih za mladince. Njegova vloga je predvsem logistika, hči pa tekmuje. Ko sva se pred dobrim desetletjem pogovarjala za intervju, je povedal, da se hči zanima za frizerstvo. »Povabil sem jo v salon, da babici umije lase ali postriže nečaka. Ko sem opazoval njene gibe, kako umiva lase, drži strojček, sem bil navdušen,« se spominja. »Kasneje sem jo še spodbujal, a ni več pokazala zanimanja. Siliti je seveda nisem želel. Moraš pustiti otroku svojo pot in vizijo,« še dodaja.

Zanj je največji uspeh, da je prišel tako daleč, da se je lahko s svojim znanjem predstavil javnosti, navduševal druge s pogledom na frizerstvo in jim dal navdih za ustvarjanje. Zasebno pa mu predstavlja največji uspeh zagotovo njegova hči. »Da svojega otroka pripelješ tako daleč, da je samostojen. Prav tako, da mu tudi pustiš proste roke, da se sam odloči, kaj bo počel v življenju. Ponosen sem, ko jo vidim, da hodi z veseljem v službo in tudi da si jo je našla čisto sama.« Frizerstvo ga ni nikoli dolgočasilo. »Moraš najti pravo ravnotežje med prostim časom in delom, da ni ves čas vse povezano le z delom,« zaključuje.

Tekst: Nina Nagode
Portret je delo Aleksandra Fenosa.