Portret: Dubravko Bednjanec - Duci

Najin pogovor se je začel s smehom. Ko sem pred njega postavila snemalnik, mi je povedal, da se počuti kot na izpitu. Priznam, da sem imela malo treme tudi sama, a je ta hitro minila.

Pred najinim srečanjem, priznam, o Duciju nisem vedela veliko, pa še to sem izvedela iz pripovedovanja frizerjev, ki so omenjali predvsem njegov svojevrsten način dela. Poleg tega je nastopil na prvem Slovenskem frizerskem festivalu, ki se je zgodil leta 1999. »Nisem bil le na prvem. Bil sem tudi še na drugem. Prvo leto sem strigel na odru in naredil nekaj, kar je sponzor od mene pričakoval. Mislim, da tisto na odru niti nisem bil res jaz. Naslednje leto sem spremenil koncept in se sam niti nisem pojavil na odru, ampak so moje delo predstavljali modeli. Sam nisem showman. Videl sem, da to ni zame, sem pa morda takrat tudi sam potreboval to izkušnjo nastopa,« se spominja.

Ko ga vprašam, kdo ga je navdušil za frizerstvo, me preseneti z odgovorom, da nihče. »Po končani osnovni šoli sem v sebi čutil, da bi šel na neko smer oblikovanja česarkoli, kakršnega koli materiala, kot je glina, les, blago, steklo … Razmišljal sem o oblikovni šoli.« Starši niso bili navdušeni nad idejo in njegovo prihodnost videli v vlogi mehanika. Ker je bil še mlad, se ni upiral. Po dveh letih je ugotovil, da ta šola ni zanj in se prepisal na frizersko. Pravi, da še danes ne ve, zakaj se je takrat odločil ravno za frizersko šolo. »Čutil sem le, da tista šola ni zame in moram drugam. Nič ni bilo, kar bi me usmerilo v frizerstvo, da bi nekaj doživel ali videl. Nič. Danes se mi zdi, da sem to pot preprosto moral izbrati,« razmišlja. Kasneje ga na oblikovno šolo ni več vleklo. »Oblikovanje ves čas uporabljam kot hobi. Na en način kjer koli lahko oblikujem in sem kreativen, se lahko izražam, to izkoriščam. Vse te medije, kot so moje oblačenje, kako postavim pohištvo v stanovanju, naredim novoletno dekoracijo, če se odločim zanjo, kako si postrežem hrano na mizi, kako se gibljem skozi naravo. Zdi se mi, da to imaš v sebi in se ti tega niti ni treba učiti. Tudi kar se tiče frizerstva, se mi zdi, da se niti nikoli nisem učil. Enostavno sem ga delal. Kar sem gledal druge frizerje, sem potreboval le določeno informacijo, ali grem v pravo smer.«

Šolanje je zaključil v Zagrebu in kasneje tam tri leta delal v enem najboljših frizerskih salonov. »Imel sem okolje, kjer so spodbujali kreativnost, kamor so hodile stranke, ki so si želele to. Imel sem proste roke, vse je bilo dovoljeno, vse je bilo maksimalno, skozi tisti salon je bil prisoten stik s svetom. Vse je bilo, da boljše ne more biti, ampak jaz sem čez čas potreboval nekaj novega. Čutil sem, da bi šel nekam, kjer me nihče ne pozna.« Zgrabil je priložnost in se priključil legendarni Meti Podkrajšek, ki je takrat veljala za središče slovenskega frizerskega dogajanja. »Vladala je podobna scena kot v Zagrebu. Spet neko kreativno okolje, kamor hodijo ljudje, ki iščejo kreativnost, in ja, bilo je super.« Ponovno so minila tri leta in z njimi čas za spremembo. »Okolje se ne spreminja, ampak se ti, zato moraš izstopiti in iti naprej. Tako sem sprejel povabilo sodelavke, ki je odpirala svoj salon. Tudi pri njej sem bil približno tri leta. Potem sem začutil, da si moram sam ustvariti okolje.« Marca 1994 je na Dunajski cesti v Ljubljani odprl svoj salon, v katerem ustvarja še danes. Že pogled od zunaj te navda s prijetnimi občutki. Ko se po stopnicah spuščaš v atrij, te pozdravi zelenje, ki te popelje v Ducijev kreativni svet.

Ko je bil še v Zagrebu, je imel tudi željo po odhodu v London, a je ni nikoli realiziral. »V tistih časih ni bilo tako enostavno priti v stik s salonom, kot je to danes. Mogoče je bilo, a sam nisem vedel. Kar sem poskušal, sem ugotovil, da ne bo izvedljivo.« V tistem času se je veliko učil prek videokaset akademij Toni & Guy in Sassoon. Kljub njuni različnosti mu je bilo vseeno, kateri od teh ekip bi se pridružil, saj ga je pri vsem skupaj najbolj mikala ideja, da bi našel okolje, kjer bi bil sprejet takšen, kot je. »V tistem času se mi je zdelo, da bi v Londonu lahko našel prostor, kjer bi lahko bil takšen, kot sem, neviden. Mislim, da je bilo to tisto in samo frizerstvo niti ni bilo tako pomembno, ker mi mogoče ni manjkalo, da ne bi mogel delati, kot čutim. Mislim, da ni bilo klientele, ki ne bi hotela ali sprejela mojega izražanja.« Danes ga v London ne vleče več. Zaveda se, da se je sam spremenil, ne ozira se toliko na mnenje okolice in ne išče potrditve drugih.

V London je šel prvič v začetku devetdesetih in tam obiskal Salon International. Da bi se udeležil izobraževanj katere od frizerskih akademij, ga ni mikalo. Zadostovala mu je literatura, kolikor mu jo je uspelo dobiti. Spominja se, da v njej ni bil nikoli predstavljen celoten postopek striženja, ampak zgolj detajli. »To mi je bila nekakšna študija, kako iz prvega koraka priti do drugega in tako do končnega videza. Kako to potem spraviti na vsako glavo in las. To mi je bil izziv. Ni me zanimal postopek od začetka do konca. To me je v bistvu na nek način odbijalo, saj bi potem zgubil svoje raziskovanje. Da moram delati tako, kot mi nekdo reče, mi nikoli ni bilo všeč,« priznava.

Za najbolj enostavno striženje si vzame eno uro, za bolj zahtevno pa do dveh ur in pol. Še posebej, če pride nekdo k njemu prvič. »Čeprav se izogibam temu izrazu, ker se mi zdi krivičen, ampak če je frizura pravilno postrižena, ji tehnično daš pravo obliko, potem ta frizura dolgo traja. Nekaj časa bo trajala točno tako, kot si jo zasnoval, in v takšni obliki. Potem pa je potrebna ena kaplja kreativnosti, da tudi ko preraste, mogoče drugače posušiš, uporabiš kanček gela. Če si kreativen, lahko ta frizura traja v neskončnost,« je prepričan. Specializiral se je za striženje. Barvanje je v salonu prevzela žena Bojana. Njuno kreativno žilico je podedovala tudi hči Jona, ki je mlada oblikovalka pletenin. »Hči nikoli ni pokazala zanimanja za frizerstvo. Od vsega začetka je bila vpletena v ta svet in je ni frizerstvo nikoli privlačilo,« pove. Pravi, da nima več potrebe po razkazovanju in mu je vseeno, kaj počnejo drugi. Zase skromno meni, da ga preveč ljudi kuje v zvezde. Sam se nima za nič posebnega. Prepričan je, da je takšnih, kot je on, še veliko. Ne izobražuje, a je pripravljen deliti znanje, če koga zanima. Pravi, da nima določenih tehnik, ampak se prilagodi posameznemu modelu oziroma stranki. Svoje znanje ves čas nadgrajuje. Ko ga vprašam, kdo so njegove stranke, mi v šali odgovori »Vse. Od čistilke do tajkunke. Prevladujejo stalne stranke.«

Tekst: Nina Nagode

Portret je delo Aleksandra Fenosa.