Ponovno odprtje brivnice v Postojni

Ob vožnji po stari cesti skozi Postojno proti Ljubljani je na desni strani vedno zbudila pozornost vogalna hiša z napisom FRIZER. Pred leti sem se skušala z upokojenim Jankom Ozbičem, ki je še vedno vihtel britev, dogovoriti za intervju, a žal neuspešno. Ker je dal v tistem času kar nekaj intervjujev, je imel novinarjev vrh glave. Kmalu je salon zaprl. Ko se je začelo govoriti o njegovi prenovi, je bilo moje veselje še toliko večje, da bom lahko končno prestopila prag te famozne brivnice, za katero pravijo, da se je v njej čas ustavil v njenih zlatih časih, med obema vojnama. Salon je prvič odprl svoja vrata leta 1924, ko je bil njegov lastnik Viktor Ozbič. Kasneje je delo prevzel njegov sin Janko. V vsej zgodovini je bil salon nepretrgoma odprt do leta 2015. V vmesnem času je bil zaprt le dvakrat – leta 1948 dva tedna zaradi razsajanja tifusa in 2014 en teden zaradi žledoloma, ki se ga vsi še zelo dobro spomnimo. Zdelo se je, da Janka nič ne ustavi, saj je kljub upokojitvi leta 1986 nadaljeval z delom do leta 2015, ko so uvedli davčne blagajne. Poleg tega mu je grozila tudi zamrznitev pokojnine. Janko se je tako pri 89 letih dokončno zares upokojil.

Ni bilo vedno lahko

Salon je doživel edino večjo spremembo leta 1936, ko je Viktor Ozbič kupil za tisti čas vrhunsko opremo. Med drugim tudi moderne stole iz Parme, ki so takrat stali celo bogastvo in bili v salonu v uporabi vse do konca. To velja tudi za stol v obliki konjička, na katerem so kot otroci sedeli mnogi Postojnčani, in še mnogo starinskih dragocenosti. Janko je v času svojega delovanja ostal zvest tradiciji in salon je doživel le manjše spremembe kot npr. menjavo umivalnikov.

Janko je nadaljeval družinski posel, ki sta ga postavila njegova starša. Profesionalno je začel delati po končani trgovski šoli in po koncu vojne. Z obrtjo se je spoznal že kot 13-letnik, ko je začel ob popoldnevih pomagati v salonu. Posel je prvič prevzel že leta 1939, ko je moral oče na orožne vaje, in ponovno leta 1941, ko je odšel v internacijo. Takrat so imeli deset zaposlenih in poleg brivnice še ženski salon. Janko je moral poskrbeti, da je posel nemoteno tekel. Kmalu je moral v vojsko tudi on in salon je prevzela mama, ki je bila frizerka. Kot vojaka ga je pot zanesla v Marseille na jug Francije, kjer je imel med vojno tudi salon.

Leta 1945 je bila situacija doma zelo negotova. Zlati časi salona so minili. Vladalo je pomanjkanje, delo je upadlo in zaposleni v salonu so odšli. Tudi materiala se ni dalo nabaviti. Za stranke sta zdaj skrbela Viktor in Janko. Oblasti so izvajale pritisk na obrtnike in kmete. Leta 1955 se je situacija izboljšala, a stare slave niso nikoli več doživeli. Razlog za to je tudi izum britvic in britje doma. Kasneje so svoj del prispevali še električni brivniki za domačo uporabo.

Moški in ženski salon sta imela ločena vhoda, kot je bilo takrat pravilo, saj ženske niso smele v brivnico. Ženski salon so dali sčasoma v najem, kasneje pa zaprli. Janko je zadnjih 20 let v brivnici delal sam, saj dnevno ni imel veliko strank in pomoči ni potreboval. Pa tudi sicer je imel zadnja leta vrata brivnice odprta le v dopoldanskem času. Njegove stranke so bili predvsem starejši gospodje. Kljub letom mu vid pri delu ni delal težav. Prav tako ni imel težav z mirno roko, ki je ključna pri britju.

Jankovi potomci so se odločili za druge poklice, tako ni bilo naslednikov, ki bi nadaljevali, in leta 2015, ko so uvedli davčne blagajne, se je kljub ljubezni do opravljanja poklica odločil zaključiti svojo več kot 70 let dolgo poklicno pot. Dodatni razlog je bila tudi nova zakonodaja, po kateri bi ostal brez pokojnine.

Tudi po zaprtju se je o nekdanji brivnici in delu Ozbičev veliko govorilo. V okviru cikla Stari Postojnčani je leta 2016 nastal dokumentarni film z naslovom Zgodbe iz vogalne hiše. Leta 2019 pa je bila krajši čas na ogled razstava V Postojni ima britje dolgo brado, v okviru katere je bil v ospredju brivsko-frizerski salon Ozbič.

Iskanje novega najemnika

Hiša bo po nekajletnem zaprtju ponovno zaživela. Njen potencial je prepoznala občina Postojna, ki je leta 2017 najela salon. Naslednje leto so prejeli evropska sredstva za njegovo obnovo in oživitev. Aprila letos so objavili razpis za novega najemnika in želijo si, da bi prenovljeni salon čim prej zaživel.

Prenovljen prostor bo razdeljen na dva dela. Prvi bo namenjen brivsko-frizerski dejavnosti, drugega, kjer je bil nekoč ženski salon in v njem ni ohranjene opreme, pa so poimenovali družabni prostor. V njem bo stalna razstava o salonu Ozbič ter brivstvu in frizerstvu na slovenskem. Čeprav je včasih veljalo, da je ženskam vstop v brivnice prepovedan, bodo tu z veseljem poskrbeli tudi za njihove pričeske.

Ideja ni le oživiti salon, ampak mu dati tudi dodano vrednost. Kot so se izrazili na Zavodu Znanje Postojna, iščejo frizerja s srcem in dušo, ki bo stopil v čevlje Ozbiča in nadaljeval tradicijo frizerstva in brivstva, saj gre za edinstven prostor s še bolj edinstveno zgodbo. Najemnik bo dobil poleg samega salona podroben marketinški načrt in poslovni načrt, da bo lahko salon čim prej zaživel in se na trgu čim bolje pozicioniral. Kot zanimivost naj omenim, da bodo v salonu v uporabi restavrirani originalni frizerski stoli, ki jih je Viktor Ozbič kupil leta 1936, prav tako slavni konjiček, vendar brez skrbi, britve, škarje in ostali pripomočki za delo bodo sodobni in v skladu z brivskofrizerskimi standardi sodobnega časa.

Ker gre za kulturno dediščino, so seveda določene omejitve, ki jih bo moral novi najemnik upoštevati. Prostor bo lahko opremil po svoje, vendar v skladu z duhom časa. Torej v njem nikakor ne bo pohištva visokega sijaja. Predvidena je tudi določena razporeditev delovnih mest. Glede na svojo bogato zgodovino prostor vsekakor omogoča ogromno priložnosti za kreativnost in izražanje. Tu pa najemnik ne bo omejen in bo lahko nadaljeval svojo zgodbo. Vabljeni torej v vogalno hišo na Ljubljanski cesti v Postojni!

Tekst: Nina Nagode
Foto: Boštjan Martinjak, Andrej Rijavec; Vse črno-bele fotografije so iz arhiva družine Ozbič.