Politična izraznost las

V sredini 60. let dvajsetega stoletja so med garažnimi bandi iz predmestij velikih industrijskih mest začeli nastajati prvi zametki novega glasbenega stila – »punk rock« ali krajše samo »punk«, ki je v sedemdesetih letih predstavljal celo revolucijo v glasbi in kulturi nasploh. Glasba je bila trda, brezkompromisna, besedila pesmi direktna in brez olepševanja usmerjana proti kakršnimkoli institucijam, ki so ljudi silile v konformizem, uklanjanje družbenim normam in establishmentu zahodne družbe. S punk glasbo so se počasi na novo definirale ideje anarhizma, svobode, sprejemanja drugačnosti in upiranja vsakršnemu predalčkanju svobodnih oseb. V Veliki Britaniji je bil čas sedemdesetih let obdobje velikih socialnih nemirov, velike brezposelnosti in družbene otopelosti delavskega razreda. Mladi so čutili, da za njih ni svetle prihodnosti. Kot odgovor temu se je rodilo glasbeno gibanje, katerega prvi znani predstavniki so bile skupne Ramones, Sex Pistols, The Clash, Siouxsie and the Banshees, The Slits.

Glasbeniki so svoja načela in ideje izražali tako skozi glasbo kot tudi skozi obleko. Raztrgane kavbojke, varnostne sponke, črna barva, bulerji in veliko nakita so pripovedovali zgodbo upora, nekonformizma, direktnega nasprotovanja vsem družbenim normam in zapovedim. Britanska modna oblikovalka Viviene Westwood je bila v samem srcu gibanja in se je uveljavila ravno z modo tega gibanja. Taka oblačila so več kot odlično dopolnjevala pričeske mohawk/irokeza, po možnosti še v pisanih barvah. Pričeske so si mladi v punk sceni izdelovali v večini sami, sami so se tudi postrigli, obrili, kjer je bilo to potrebno, in oblikovali visoke in trdne irokeze za večerne žure. V pomanjkanju primernih izdelkov so za utrjevanje uporabljali vse od škroba, piva, milnice, velike količine laka za lase in raznih kombinacij vsega naštetega. Zgodovina te pričeske je dolga, vsaj 2.000 let nazaj so nekateri narodi že nosili take frizure, saj so na mumiji moškega, najdenega na Irskem, po ocenah iz let nekje od 392 do 201 pr. n. št, našli lase oblikovane na ta način. Tako pričesko v mislih najbolj povezujemo s prvotnimi prebivalci Amerike, s plemenom Mohawk ljudstva Iroquois (od tod sodobno ime) ter plemenom Pawnee. Take pričeske so nosili tudi ukrajinski Kozaki, svobodno in nevarno ljudstvo, ki je plenilo po Evropi. Vsa ta ljudstva so bila svobodna, z dobro organizirano družbeno strukturo pa vendarle z ohlapnim vplivom »države« ali močnega centraliziranega vodstva. Od tod izvira simbolika upora, svobode in idej anarhizma in zato je ta pričeska postala jasen simbol te ideologije.

Precejšnjo politično izraznost je imelo tudi gibanje hipijev, ki se je razvilo v času ameriško-vietnamske vojne, kot odgovor mladih na izsiljeno vojno, politične spletke in ogromno število padlih mladih Američanov. Ideja hippy gibanja – »make love not war« (ljubi se, namesto bojuj) – je postala mantra za vse ljubitelje svobode, ljubezni in tudi seksualne svobode, zanikanja družbenih norm na miren, ljubeč način in ne z ostro glasbo in grobimi besedili. »Flower – power« gibanje je prineslo ideje o naravi in naravnemu načinu življenja kot največji vrednoti, zato so bili člani tega velikokrat nudisti, pustili so si rasti dolge lase, ki so jih spletali v kite, jih krasili s cvetjem in niso nosili klasičnih pričesk, ki jih je zahtevala moda sredi šestdesetih let. Tako ženske kot moški so nosili dolge lase, kar je bilo za takratno družbo, ki je od moških zahtevala čiste linije pričesk, od žensk pa vsakodnevno lepo navite lase, oblikovane v klasične pričeske, velik upor.

Če pogledamo še malce nazaj v zgodovino, lahko opazujemo en zanimiv fenomen. Kot smo že pisali, so v afriški kulturi pričeske predstavljale močan identifikacijski element, s katerim je oseba izražala svoj socialni status, materialno moč, položaj v družbi. Prav zato so temnopolte ljudi, ki so jih v Afriki ujeli in prodali v suženjstvo, pred vkrcanjem na čezoceanske ladje najprej obrili. Razlog za to ni bil samo higienske narave, ampak predvsem popolna deidentifikacija osebe, odvzem identitete. Gre za najtežjo kršitev osnovnih načel humanosti – postati brezimen suženj, ki nima več svojega imena in ne pravice upravljati z lastnim življenjem. Dolga stoletja, ko je suženjstvo predstavljalo normalen del družbe, so temnopolte prebivalce zahodnih držav (Amerike, Velike Britanije …) indoktrinirali v prepričanja, da so njihovi lasje grdi in neestetski, saj so veljala estetska načela belih žensk, dolgi, ravni ali rahlo valoviti lasje, porcelanasta polt … Temnopolte ženske in moški so se enako trudili svojo podobo prilagoditi estetskim standardom belih ljudi, kar je bilo pravzaprav nemogoče doseči. Močno skodrani lasje Afričanov nikoli ne morejo postati svetleče ravni in padajoči. Ljudje so si v iskanju vsiljenih standardov lepote belili polt z raznimi pripravki ter ravnali lase z vročimi železi, strupenimi kemičnimi spojinami ali domačimi pripravki, pogosto brez pravega uspeha.

V času začetkov boja za pravice temnopoltih v sredini petdesetih let dvajsetega stoletja so bili eden glavnih elementov ponovne vzpostavitve rasne identitete prav lasje. S sloganom »black is beautiful«, »back to black« in pričeskami, ki so dopustile naravno formo skodranih las (afro pričeska), so vplivneži gibanja želeli sporočiti ljudem, da naj bodo ponosni na svojo raso in na svoj izgled. Bil je kot simbol zanikanja in nepodleganja zahodnjaškim estetskim standardom, kot odvrženje vseh okov in prisile mučnega oblikovanja črnskih las in simbol pretrganih spon segregacije. Pojav te pričeske je bil nezaslišan šok za belo prebivalstvo, podoba marginaliziranega temnopoltega človeka z neurejeno pričesko je vzbujala strah in odpor, še posebej pa je bila nepredstavljiva ideja, da so temnopolti dovolj »drzni«, da tako javno izražajo svoja stališča. Precej podobno pa je ta pričeska izzvala zelo burne reakcije znotraj temnopolte skupnosti. Starejši in tudi politično bolj zadržani ljudje so jo sprejeli z odporom, saj simbolika afriške tradicije predstavljala vse, kar naj človek ne bi bil – neurejen, zanemarjen in nepodložen. To pričesko so najprej začeli nositi prav aktivisti (Jesse Jackson), ki so s svojim videzom spodbujali ljudi, naj vendar sprejmejo svojo tradicionalno kulturo, estetske standarde in svojo tradicijo. Počasi je afro postal tudi del mainstream modne industrije, tisoče belih žensk je drvelo k frizerjem, da so jim naredili hladno trajno ondulacijo in oblikovali pričesko v stilu afra. Tako je nekaj afriškega prvič v zgodovini postalo modni trend med belci. Podobno se je zgodilo tudi s pričesko s spletenimi vrstami kit – »cornrow«, ki jo je kot prva belka na filmskem platnu imela ameriška igralka Bo Derek. Ta pričeska je med mladimi popularna še danes. Prav skozi pričeske se je počasi, korak za korakom nazaj izgrajevala rasna zavest in ponos. Poleg samega identifikacijskega in ideološkega vpliva pa se je zgodilo še nekaj zanimivega. Ker afriški las zahteva posebno nego in posebne izdelke, ki lase bolj hidrirajo in mehčajo, se je med potomci sužnjev v Ameriki še v devetnajstem stoletju in kasneje v začetku dvajsetega začelo dogajati, da so predvsem ženske, ki niso imele zaposlitve, začele doma pripravljati negovalne izdelke za lase in jih potem prodajale od vrat do vrat. Ena izmed njih je Madame C. J. Walker. O njej si lahko pogledamo tudi zanimivo serijo. S svojo prodornostjo, iznajdljivostjo in podjetnostjo je uspela zaslužiti ogromno denarja s prodajo izdelkov za nego las, kasneje pa je odprla tudi prvo frizersko šolo za temnopolta dekleta in jim s tem omogočila možnost zaposlitve, samostojnost, neodvisnost in finančno varnost. Poznamo še kar nekaj podobnih zgodb o uspehu, vse pa povezuje dejstvo, da so vsi vlagali nazaj v družbo in s svojim premoženjem odpirali šole, celo prvo univerzo za temnopolte, vzpodbujali tudi druge člane skupnosti, da so se lotevali podjetništva in tako pozitivno vplivali na celotno družbo. Vse te zgodbe so posredno ali neposredno pisali lasje in njihova moč.

Romana Marolt, SFŠ Ljubljana