Na mladih svet stoji

Odločitev, ki sem jo sprejela kot vodja projekta dobrodelne prireditve, je bila zame velik izziv. Preplavila so me močna čustva, efekt, ki z roko v roki šviga skozi različne misli, preplavlja me po celem telesu ves čas, dokler ne prevlada močno bitje srca. Pozorno prisluhnem, nežno se umirja ... Nemir se ustavi, sledi trenutek čiste prezence, iz katere sledi uvid, zgradi se temelj. Dobrodelna prireditev dobi ime Utrip srca.

Jasen cilj se postavi, me popelje na pot k skupnemu združevanju, sodelovanju s številčnimi dijaki, mentorji, kolegi. Z ozaveščenim občutkom empatije do socialno šibkih dijakov sem začutila prepričanje, da lahko vsi skupaj z lastnim trudom ter izvirnimi kreacijami pridobimo sredstva s strani donatorjev in obiskovalcev prireditve, ki bodo tovrstnim dijakom omogočili lažji jutri. Nakup potrebnih frizerskih pripomočkov, udeležba na skupnih izletih, frizerskih prireditvah ... Dejstvo je, da živimo v družbi, kjer se take situacije pogosto dogajajo in lahko doleti kogarkoli od nas. Ni v moji domeni fokus usmerjati v pomanjkanje. Zavedno fokus usmerjam k združevanja ter skupnemu sodelovanju z ljudmi, ki z lastno kreativnostjo stremijo k svojim ciljem ter z njeno pomočjo gradijo svojo lastno vrednost, skozi avtentičnost, pogum in resnico.

Občutki radosti so se začeli zunanje projicirati v množičnih prijavah k sodelovanju pri dobrodelnosti. Vsi dijaki 1., 2. in 3. letnika so imeli možnost sodelovanja. Prijavilo se je 34 avtorjev kolekcij ter pomočnikov, 67 modelov, 15 dijakov za izvedbo kulturno-zabavnega dela ter 7 dijakov za interno tehnično izvedbo.

Mentorji že uspešno sestavljajo 14 kolekcij, ostali kolegi že načrtujejo izvedbo srečelova, pripravljajo koreografijo posamične kolekcije, sestavljajo vabila, lektorirajo, oglašujejo ... Iz večnamenskega prostora se že sliši Bachova sonata, ki jo tankočutno igrata, vadita dijaka na klavirju. Hkrati večina učilnic buhti v kreativnem duhu naših dijakov. Vsi istočasno postavljamo svoje koščke v mozaik harmonije, v mozaik dobrodelnosti.

Napočil je čas odhoda, pred šolo že čakajo avtobusi. 125 dijakov v polni pripravljenosti se pelje v Festivalno dvorano.

Dvorana s široko odprtimi vrati že pričakuje dijake. Množično vstopajo, sliši se stopicanje čeveljcev, žvenketanje frizerskih kovčkov. Videti je, kako s široko odprtimi očmi zrejo iz znanega v neznano in slišati je bučno navdušenje. Zahtevam mir in fokus! Generalka se prične. V dvorani se s tehnično pomočjo prižigajo luči, reflektorji, glasba odmeva, se prilagaja kolekcijam. Modeli, glasbeniki, plesalci, pevci, napovedovalci še zadnjič pred nastopom pilijo svoje veščine.

S kolegico istočasno zajameva globok vdih ter s pogledom iz oči v oči si pritrdiva. Iz nizkega štarta postaviva še zadnje koordinate. Ura odbije šest, vrata se ponovno široko odprejo; tokrat donatorjem, staršem dijakov, delodajalcem, prijateljem ter ostalim povabljenim gostom. Zagledam dijaka Naceta, mojo desno roko pri tehnični izvedbi, ustvarjanju videa, glasbenega ozadja ter še drugih tehničnih detajlov. Nace s širokim nasmehom sporoča, da je vse z njegove strani pripravljeno. Skupaj vstopiva v tehnični prostor in skozi okno zajameva pogled na množico obiskovalcev. Zadnja minuta, v dvorani se ugasnejo luči, nastane popolna tišina, zvok utripa srca se prelevi in zajame celo dvorano ter vse skupaj popelje v vrtinec radosti in lastne izpolnjenosti. S skupno močjo smo prišli do svojega cilja in uspešno zaključili sedmo zaporedno tradicionalno dobrodelno prireditev Srednje frizerske šole Ljubljana.

»Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.«
Antoine de Saint-Exupéry

Lidia Čerpnjak, Srednja frizerska šola Ljubljana