Kolumna: Tomaž Turk

Sreča na vrvici

Še vedno mi uspe koga nadrsati, da sem igral Matica v tem filmu, sicer se leta ne ujemajo, videz pa bi šel skozi, sreča pa tudi. Ja, sreča na vrvici, vsi bi jo imeli na vrvici okrog sebe, radi bi bili neprestano v tem stanju, pa četudi umetno. Srečo si velikokrat kupujemo preko malikov stvari, ki nam obljubljajo neskončno resničnost, ampak je ta na koncu samo končna ali začasna. Sreča je res lahko samo na vrvici, je okoli nas, lebdi, se sprehaja, včasih jo celo poteptamo, ker je preblizu in je ne vidimo. Velikokrat poskušamo priti do nje na hitro, skozi razne neumnosti, zabave, obleke, videza, duhovnosti … vse to se dogaja. Zadnje desetletje se je tudi mene dotaknilo, čeprav me zelo težko premakneš s poti. Ampak ljudje so mi začeli govoriti, moraš delati na sebi, uživati, se sprostiti, misliti nase, se najti skozi prehrano, duhovnost, se poglobiti vase, pobrskati po sebi, pri starših, po preteklosti, odkriti, od kod izvirajo tvoje tegobe, nesreče, vzorci, kje so blokade za tvojo ”srečo”, ampak res samo tvojo srečo. Veliko ljudi je zaradi iskanja sreče, svobode, sebe zapustilo partnerje, družine, službe, okolico. Ta sreča je na srečo začasna in ni prava, kot verjetno ne bi bilo fino, da bi ljudje živeli dlje, po 200 let. Potem mislim, da se nebi tako trudili, borili v življenju za napredek izvirnosti v vsakem dnevu posebej. Človek velikokrat zboli za nesrečo, depresijo, osamljenost, brez izhoda do sreče. Jaz temu rečem prehlad duše, ki je zgolj klic v sili, alarm, da smo zabredli oziroma se motili o sreči in idealu. In ko padeš, potrebuješ pomoč drugega, čeprav nenehno pravijo, da ti ne more nihče pomagati, ampak si moraš sam. Se ne strinjam. Tudi odvisnik si nemore sam pomagati. Ko zatavaš, veš, da se moraš vrniti nazaj k osnovi, od koder izhajaš, od tam, kjer si pristen ter sposoben dajati in prejemati srečo. Kdor ni padel, ne bo pobran.

Sreča ni stanje, ampak je dejanje.

Vse to, kar ste prej prebrali, je sreča, mišljena kot samostalnik, prosim vas, sreča naj bo glagol. Naj dela, naj daje, naj služi drugemu, naj pomaga, naj ljubi. Zato ni trajna, konstantna, ker je skupek dejanj, vrednot, modrosti, sočutja, ki jih daš drugemu sočloveku, ga osrečiš, pomiriš z racionalnostjo, imaš rad, tako se tvoje dejanje spremeni v srečo. Na koncu nimamo izbire, najti jo moramo. Najti … ali izgubit? To je pa že hrepenenje. Naj se hrepenenje spremeni v veselje, naj se blagor, ki se ga nadejamo, spremeni v sedanjost in naj se vaša pričakovanja spremenijo v radost. Smo pač to, kar ponavljamo iz dneva v dan. »Keep it simple.«

Amen

Tomaž Turk

 

Foto: Mimi Antolovič