Kolumna: Tomaž Turk

nepopolnost


Išče se popolnost oziroma, ne, zahteva se, ne, v bistvu se že kar pričakuje, da si popoln. Naj bi se rodil tak, naj bi se privzgojil popolnosti, če ne, se greš pa malo popravit k mojstru. Družba in okolica od nas vsakodnevno pričakujejo, da si popoln, ti se vse pogosteje počutiš krivega, kot da te nekdo vsakodnevno kamenja, in tudi ko si izpolnil že vsa pričakovanja, ni dovolj. Nepopolnost človeka je nekaj najlepšega, v bistvu zanimivega, ki traja in ostaja nerazrešeno. Praktični primer: vaše stranke vsak dan želijo, da je fru fru v isti višini postrižen, pa si res ravno ostrigel, pa ne izgleda ravno. Zakaj? Ker obrvi niso v isti višini, ker je na eni strani vrtinec itd. Naš obraz je popoln primer nepopolnosti. Leva in desna stran nista simetrični, ljudje zelo hitro odkrijejo na sebi, katera polovica obraza jim je bolj všeč. Pa so retuš mojstri to tudi naredili, da so na računalniku preslikali lepo polovico obraza na drugo stran, pa si ljudje tudi takrat niso bili všeč. Ali pa ko so pretiravali z retušo, se je tudi takoj videlo, da nenaravno ni realno. Zakaj? Ker res pogrešamo to nepopolnost, pristnost, v kateri se vsak človek prepozna. Pri striženju je še vedno višek popolnosti geometrija, ki ne funkcionira vedno, zato ker mi nismo krojeni s šestilom in geotrikotnikom. V preprostem vsakodnevnem življenju frizura ni funkcionirala in izgledala kot geometrična popolnost. Začel sem raziskovati sam, s striženji, ki sem jih poimenoval Gravitacijska striženja, iz katerih izhajam, jih tudi inovatorsko predstavljam z idejo, da je potrebno upoštevati gostoto in padec lasu in silo težnosti, zato ne more biti povsod ista tehnično dovršena linija, ampak po potrebi doziraš pravo mero, koliko boš ostrigel, tako je lahko vsak pramen v svoji dolžini.


Ljudje stremimo k popolnosti, na žalost neuspešno, je le slepota, odsev, ki nas dostikrat zavaja. Človek, ki se zaveda svoje nepopolnosti, je velik zmagovalec, si jo prizna, živi z njo in stremi k celovitosti. To je vrlina, ki naj človeka navdihuje – celovitost v obliki sočutja, pomirjenosti, objema, opravičila, odpuščanja, sprejemanja in dajanja. To so stvari, ki nas polnijo, so neoprijemljive stvari, ki se spreminjajo v oprijemljive, ko jih damo sočloveku, s katerim se ponovno združujemo v celovitost.


Bolj ko gledaš naravo, zvezde, ki jih je v vesolju več kot vsega peščenega peska na svetu ugotoviš, da (ne)popolnosti ni, je samo On popoln in mi lahko stremimo k celovitosti. Ko se pelješ z letalom na 10.000 metrih pa sploh ne vidiš te popolnosti “u nulo” pokošene trave pred hišo. Ne vidiš mej, zaradi katerih se sosedje kregajo, ne vidiš držav, v katerih divja vojna, verjetno zaradi nepopolne prepričanosti in v imenu popolnosti. In ko pogledaš še recimo iz vesolja, se zaveš, da se te (ne)popolnosti sploh ne vidi, je samo ena okrogla pika, ki tvori eno celoto, to je Zemlja. Ko si to predstavljaš, ko zapreš oči, se zaveš majhnosti v popolnem zavedanju. “God is a DJ.”*


Amen.


Tomaž Turk


*(angleško: Bog je DJ.)