Kolumna: Tomaž Turk

Zavist, Zvest, Zvis

Nisem imel znanja kot drugi sošolci, imel sem pa voljo, željo po znanju, voljo po delu in predanosti. To se me je polotilo v prvem letniku šole, frizerske seveda. Prišlo je na dan; ona ima kanglico v peskovniku, jaz pa ne, ona že zna fenirati, jaz pa ne. To je nekaj iz otroštva, to je stvar, ki jo človek težko prizna, gloda srce, ko vidi srečo drugega. Je malenkostna, jo težko priznamo, vse drugo prej priznamo, le tega ne. To je zavist. Človek še lahko umre od tega. Ja, lahko bi začel cepetati, uveljavljati svoje zahteve, kuhati zamero, obrekovati, dajati krivično kritiko, čustveno izsiljevati in pa reagirati z občutljivostjo, ki se pojavi nenadoma, brez opozorila. Ja, vse to se me ni polotilo le tedaj v prvem letniku, ampak skozi celo življenje. Hotel sem spremeniti oz. zapolniti to prikrajšanost. Takrat sem se stvari lotil drugače. Hodil sem vsak dan dodatno na prakso k drugim in tretjim letnikom po pouku in treniral, nisem hotel tarnati za nečim, kar oni imajo, jaz pa ne. Takrat, moram priznati, sem bil zaljubljen v svoj poklic, in ko si zaljubljen, vidiš srečo drugih kot nekaj lepega hkrati pa še povečaš svojo. In če so pogledi čisti, bi vsa sreča, ki se zgodi drugemu, povečala našo srečo. Slaba novica je, da ima vsak človek v sebi zavist in tega ne prizna, dobra novica je, da se jo da obvladati.

Po končanju šole je bil čas za delo; novi sodelavci (sodelavci mislim po celem svetu in ne samo frizerji v salonu) s precej več izkušnjami in znanja. Bilo se je potrebno uveljaviti, si izboriti svoj prostor, nekako najti samozavest. Samozavest ti seveda prinese znanje, eni jo pa imajo že serijsko, ampak tudi ta prej ali slej razkrije razpoke, ko ni znanja. V salonu sem spoznal, da moraš biti team in delati na tem, ampak ... Pojavi se nekaj, kar ni zavist, kajti zavist nima ničesar in gleda drugega, ki ima vse, medtem ko ljubosumnež ima vse in to hoče izkoriščati zase. Velikokrat je bila zavist – ljubosumnost, prikrita, nedolžna, velikodušna. Še posebej, ko si nesrečnješi od njih. Temu bi rekel, da ni bila čista velikodušnost ali pomoč. V življenju sem nekako izoblikoval obrambni mehanizem do pohval. Sploh tistih, ko sem pri sebi vedel, da nisem bil zadovoljen z izdelkom, nastopom, govorjenjem, pa so te še kar hlinjeno hvalili in se niso počutili ogrožene. Potem drugo, ko veš, da si dobro naredil, pa te je zvistnež raje kritiziral kot hvalil. In vsi ti zavistneži so mirni, dokler traja nesreča drugih.

Želel sem postati nekdo drug. Všeč mi je bil način striženja nekoga drugega. Meni pa to ni šlo pa še ta moja leva roka je bila vsakemu učitelju neznanka. Odločil sem se za zvestobo sebi. Osebo z lastnim načinom razmišljanja, lastno vizijo striženja. To je Gravitacija, ki sem jo pilil zadnjih 15 let in jo raziskal do potankosti. Jo predajal, delil, kajti imetje ni naše imetje, ampak skupno imetje. Lahko bi se pa obrnilo drugače, ko bi začel delati zoper sebe z zamero, da gledam krivično na lastne talente in lastno zgodbo, da želim biti nekdo drug. Takrat bi ogrozil tudi svojo strast do poklica. Lahko bi bil zvis.

V človeških, prijateljskih odnosih je resnica dolžnost, vendar moramo povedati resnico, ki jo ta oseba lahko prinese. Včasih je molk tudi dajanje ljubezni, da imamo srčno tankočutnost in da pri drugemu poskušamo ne vzbuditi zavisti.

To so stvari, o katerih je težko govoriti ali pisati. So v vsakem človeku, in najtežje je spregovoriti o tem, ker je tako majhna stvar, a obenem sproža veliko slabega in se razrašča v nekaj večjega. Sem mogoče v času, ko to raziskujem, in ko spoznavam, kako lahko zavist uporabiš v svojo korist, da se bolje spoznaš, jo uporabiš kot test o samospoznavanju in obenem odkrivaš prikrajšanost, ki si je nočeš prizanti. Nepriznane zavisti pa privedejo do?

Amen.
Tomaž Turk