Kolumna: Tomaž Turk

Trma

Trma je ena izmed prvih vrlin v otroštvu, s katero poskušamo uveljaviti svoj jaz. Podvrženi prepričevanjem odraslih, naj opustimo naš prvotni plan za dosego lizike in šeste igrače, se hitro zatečemo k njej. Kaže se v otroških akrobacijah metanja sebe po tleh, sledijo škripajoči zobje, šobe s priprtimi očmi in našpičenimi obrvmi. Nismo pripravljeni na kompromis s tolažbo drugega mnenja, kaj šele na deljenje cilja. V otroštvu nam je trma velikokrat prizanešena, saj spada pod del osamosvojitve.

Trmo lahko gledamo pozitivno; kot vztrajnost, osredotočenost in zagrizenost. Druga plat trme, ki naj bi jo s časom prerasli, pa je nepopustljivost. V odrasli dobi ni več prijaznih vzgojiteljev, ki razumejo trmo otrok, rekoč: “Saj ga bo minilo.” S svojo trmo smo v objemu svojih najbližjih; partnerjev, prijateljev, verjetno tudi že svojih otrok. Ta nepopustljiva trma nam zastruplja življenja in teži k naši osamitvi. Ta trdoglavost in kratkovidnost se velikokrat izraža v sebičnosti. Bruha bodisi njegov bodisi njen jaz. Težko slišimo drugo mnenje, kajti jaz se pa že ne motim, kaj šele da bi popustil. Zavlada aroganca, ki gospoduje vsem napetostim in razdorom v ponavljajočih se problemih. Ja, znašli smo se na opustošenju potresa trme, kjer se je izgubila radost, veselje, sreča. Ja, vsak izmed nas ima vrline svojeglavosti, razdraženosti, neprilagodljivosti in nepotrpežljivosti. Zdravilo moje mame je preprosto. “Hvala, prosim, oprosti”.

Ko zboliš, lažje uvidiš svoje muhavosti. Sam pri sebi sem uvidel, da so dnevi prekratki za trmarjenje. Zelo mi pomaga, da se opravičim, tudi ko mogoče nisem kriv, da s tem prekinem vse bolj moderne tihe ubijalce. Na tem svetu ni razsodnika, ki bi razsodil v naš prav. Oprostiš, pozabiš, objameš in greš naprej. Mulo lahko premagamo z dobroto. “Jok pa na drevo” z razumevanjem. Sovražnost in skreganost pa z absolutno, brezpogojno ljubeznijo. In zopet bomo našli neskončno veselje.

Pa le pozdravi z nasmehom sosedo in soseda.

Amen
Tomaž Turk