Kolumna: Tomaž Turk

Prijaznost

Poznam te, vem, razpustil sem se. Ogovorila si me, učila, skoraj prevzgojila. Zahtevala temelje. Neprijazen sem. Ne gledam v oči. Vidiš me, ko razlagam o svojih slabostih. Še ne znam. Ne vsega. Se pa učim. Vsak dan.

Se me spomniš v otroštvu? Ko sem ti nosil rože na kateder? Moj smeh, ki te je raztapljal? Še posebej tisti, prepovedan.

Puberteta je neprijaznost izmojstrila. Z grimasami, odgovarjanjem, nepozdravljanjem in norčevanjem. Prišla sva do konca srednje šole. Pravijo, da sem prehitro odrasel. Postal resen, malo govoril.

Vstopila sva v salon, pričela sva s službo. Morala sva začeti pozdravljati, stranke spraševati, kako so. Brcala si me, pogovarjaj se, klepetaj. Ni mi bilo do tega, v svojem svetu sem bil. Razmišljal sem. Se pogovarjal s sabo. Bil jaz. Četudi mogoče za koga neprijazen in nadut.

Poglej, koliko strank sva si nabrala, sem ti rekel. Tistih, ki nočejo plehkih pogovorov, prenašanja tračev in govorjenja le zato, da ni tišine. Tistih, ki imajo tišino radi. Prijazno, lahkotno tišino. Iz one japonske modrosti: Speak as you need.

Potem sva začela potovati. In se učila o prijaznosti, spoštljivosti in bontonu. V različnih okoljih in različnih družbah. Nekje sva jedla z rokami, drugje umetelno uporabljala pribor. Zabavno je bilo, ko si mi rekla naj rignem, ker bo to prijazna pohvala. Spet drugič sem trpel ob kolcanju, naslednjič žalil z manjkom smokinga v Ritzu. Še moje plesno znanje ni pomagalo za popravek vtisa.

Zbolel sem in uvidel, da je življenje prekratko. Prekratko za slabe vtise, zamere, razprtije in trme.

Pojdi naprej, sem ti rekel. Razumi tudi ti mene. Vseh norm ne morem spoštovati, vsakega ne morem zadovoljiti. Samo jaz sem. Človek, ki ne zna ne z besedami, ne mimiko. In ja, tu in tam še vedno ne gledam v oči, ko govoriš. Vedi pa, da te poslušam in te poskušam razumeti. Ne dajem praznih obljub in svoje lupine ne odpiram zlahka. Ko pa jo, me imaš, z vso prijaznostjo. Skozi dejanja, dajanja, pomoč, nasvet, poslušanje.

In lahko me zavržeš, ampak počakal te bom. Morda nekoč tudi ti razumeš mene. Lahko ti pa povem, da je za začetek stvar silno preprosta. Besede. Prosim, hvala in oprosti. In to ne tiste prosim (bi), hvala (še) in oprosti (lahko še enkrat). Te s prijaznostjo nimajo zveze.

Amen
Tomaž Turk

Foto: Mimi Antolovič