Kolumna: Sanja Karasman

ZLATI REZ

Držati srce nekoga v svojih rokah je zelo zahtevna in boleča naloga. Saj veš, da boš slej ali prej prizadel več ljudi, ne glede na to, ali so si zaslužili ali ne. Biti nekdo, ki odloča o tem, kdo je dober in kdo ne, je kar moreča vloga. Včasih sem gledala kakšne druge resničnostne oddaje in zdaj se spomnim, zakaj jih nisem marala in sem jih takoj prenehala gledati. Prav zato, ker so v njih nastopali ljudje, ki si vsi želijo eno stvar. In to je zmagati. Nihče ne pride z namenom, da se bo imel lepo in se zabaval. Kdorkoli to reče, mu ne verjamem. Saj ni lahko biti poraženec. Zmaga je zelo velika odgovornost. Prav tako dodelitev zmage pravi osebi.

Ampak, kdo je prava oseba? In kdo sem jaz, ali kdorkoli drug, da o tem odločamo?

V vsakem primeru sem to morala biti jaz. Bolj ali manj. Priznam, da se nisem niti zavedala, kakšno spremembo in odkrivanje tega, kdo sem jaz v osnovi, bo to prineslo s sabo. Ja, vedela sem, da bo težko in da mi bo žal ljudi, ki odhajajo. Ampak nisem mislila, da bom tudi jokala, ko se bom spraševala, ali sem se pravilno odločila. Saj me gleda cela Slovenija. In medtem ko tekmovalci mislijo, da bo prezgodnji odhod vplival na njihovo kariero, se morda ne zavedajo, kako bo moja vloga vplivala name. Nikoli nisem imela takšnih moralnih in osebnih bojev, kot sem jih imela med snemanjem oddaje. Zdaj razumem vse, ki so kadarkoli sodili v različnih resničnostih oddajah. Gledalci tega ne vidijo. Percepcije so različne in veliko jih je.

Televizija pokaže to, kar mora pokazati, da bi gledalce priklenila pred male ekrane. Na vaših ekranih pogosto vidite »dramo«. Saj je ta tisto, kar si ljudje želijo gledati. Ko gledamo življenja drugih, njihove neuspehe in medsebojne boje, se počutimo boljši od njih. Zelo žlehtnobno in nihče tega ne bo priznal, ampak podzavestno velika večina ljudi uživa v teh igricah. Televizija pokaže tudi lepe trenutke. Teh je bilo bistveno več, ampak so ostali bolj privatni, ker so se dogajali takrat, ko kamere niso bile vklopljene.

Gledalcem je najlažje. Tekmovalcem verjetno najtežje. Oni so tudi šli skozi različne faze. Tukaj je nekaj tistih, ki sem jih opazila med snemanjem.

1. Sam začetek oddaje: Tukaj smo, da se imamo fajn, vse je lepo, luštno. Vsi so prijazni in vsi se razumemo.

2. Prvi dve oddaji sta mimo. Rojevajo se občutki tekmovalnosti, ampak še vedno ne dovolj, da bi začeli druge dojemati kot nasprotnike. Dvom v žirijo ter njihovo strokovnost.

3. Sredina oddaje. Šok, šok, šok. Očitne spremembe v odnosih. Rojeva se konkurenca in tekmovalci se je zavedajo. Počasi se odpirajo, ni vse tako lepo in luštno. Še enkrat šok, šok, šok.

4. Začenjamo znova. Tekmovalci se zavedajo, da je vse šov, in dojemajo, da morajo skrbeti in misliti samo nase, saj gre za zmago.

5. V zadnjih oddajah je postalo bolj napeto vzdušje, prav tako bolj sproščeno. Vsi se zavedajo, da tekmujejo in da ko bo konec tekmovanja, bodo lahko spet kolegi. Sedaj ni čas za to. Naj se Zlati rez prične!

Vsekakor je bilo zabavno skozi celo oddajo. Zdaj, ko je konec, ko smo gledali oddajo, se vse zdi še bolj zabavno. Vsi ti občutki, ki smo jih čutili skozi snemanje, so nekako smešni in simpatični. Verjetno zato, ker so mimo. Ker smo jih preživeli. Tekmovalci so dobili več, kot so pričakovali. Ne samo prepoznavnost, ampakčudovitoizkušnjoterpreobrazbo. Tisti, ki so si dovolili sprejeti konstruktivne kritike, so spoznali, da so zmožni še več in bodo samo še bolj rasli. Bralci bodo mogoče mislili, da žiriji ni bilo hudo, tekmovalci so tisti, ki jim je hudo. Ne vem. Ker sem včasih tudi tekmovala in sem bila sedaj v vlogi žirantke, bi rekla, da je težje soditi. Če bi vedela, da bo tako težko biti del žirije, bi o sodelovanju še enkrat premislila. Dobila sem veliko odgovornost in težo. Dobila pa sem tudi čudovito izkušnjo, in če bomo snemali drugo sezono, bom še bolj pripravljena. In ja, na koncu komaj čakam, čeprav sem par mesecev nazaj sama sebi rekla: »Le kaj mi je treba tega.« Zdaj je kar zabavno. :)

Nasvet za bodoče tekmovalce, če bo seveda druga sezona. Samozavest je zelo pomembna. Če je nimate, imate pa voljo, bo samozavest zrasla v vas samih. Morate biti odlični v tem, kar počnete. Ampak samozavest je tista, ki vas bo pripeljala do samega konca. To je to, kar potrebujete, ker če želite uspeti, ne pričakujte, da vas bodo vsi podpirali pri tem. Ampak naj vas to ne prestraši in odvrne od tekmovanja. Zato imamo strahove – da bi rasli in dosegli več.

Sanja Karasman

 

Foto: Klemen Razinger in arhiv oddaje Zlati rez