Kdo je skrbel za frizure Beatlesov?

Petdeset let po razpadu legendarne skupine The Beatles sem prebrala knjigo ‘The Cutting Edge’ Leslija Cavendisha, frizerja skupine. Vedno znova me preseneča spoznanje, da včasih talent ni vse, kar vodi k uspehu in doseganju nečesa posebnega. V življenju moraš imeti tudi malo sreče in biti na pravem mestu ob pravem času.Ko je bil Leslie Cavendish še mlad, se je za poklic začel zanimati, ko je bil nekoč z mamo v salonu in ga je tam očaralo, koliko žensk in koliko dragih avtomobilov ter glamurja je bilo v svetu frizerstva. Pozneje je obiskal prijatelja, ki je delal v salonu Eric’s na Bond Streetu v Londonu, in ko je tudi tam videl, s koliko lepimi ženskami so bili obdani stilisti, je mladostnik, ki je iskal službo, dobil dodaten razlog, da je izbral karierno pot frizerja.

Leta 1962 je bil pri starosti 15 let sprejet pri Vidalu Sassoonu kot ‘junior’ ali ‘apprentice’, po naše vajenec. Sassoonov salon se mu je zdel kot moderna galerija: notranji dizajn v stilu Bauhausa, s črnimi stoli na belih ploščah in ogromnimi slikami Sassoonovih radikalnih geometrijskih frizur. Spoznaval je frizersko opremo, delo, različne tipe las, različne stranke. Učili so ga, kdaj se je primerno s stranko pogovarjati in kdaj se smejati. V Bond Street salonu je bil ogromen prostor namenjen samo šamponiranju z vsemi možnimi produkti. Kot začetnik je imel nalogo učiti se z opazovanjem stilista Stephena. Vmes je s tal pobiral glavnike in jih metal v posodo za razkuževanje, pripravljal je pribor in pometal.

Z osuplostjo je opazoval, kako je Vidal Sassoon postajal zvezda na frizerskem področju. Ne samo zaradi geometrijskih frizur, temveč tudi ker je spremenil doživetje stranke v salonu, transformiral je vsak detajl in dvignil poklic na raven umetnosti.

K Sassoonu so hodile znane osebe, pravila bontona so bila natančna in striktna. Za mladega Cavendisha je bil pravi izziv na primer pravilo ‘nič seksa’, ki je zaposlenim prepovedovalo ljubezenske zveze s strankami. Sassoon ni bil puritanec, pravilo za vse zaposlene je postavil iz poslovnega razloga: da bi preprečil, da bi stalna stranka bila v zadregi in bi nehala hoditi v njihov salon. Cavendish je na lastni koži spoznal smiselnost tega pravila, ko je enkrat izgubil stranko. Drugo pravilo je bilo poklicna molčečnost ali po domače ‘Drži jezik za zobmi!’. Frizer se je lahko pogovarjal s strankami, poskušal reševati njihove težave ter se ukvarjal z njihovimi sanjami in skrbmi, podobno kot se je ukvarjal z njihovimi lasmi. A ko je stranka odšla, je bilo treba ‘pomesti’ lase in tudi vse strankine zasebne zgodbe. Stranka je morala čutiti, da lahko svojemu frizerju zaupa več kot le ureditev pričeske. To pravilo je Cavendishu koristilo, ko je spoznal Beatla Paula McCartneya. Pri Sassoonu je tudi spoznaval homoseksualni svet, ki mu je bil do takrat neznan. Nekateri kolegi in nekatere stranke so bili neobičajno odkriti, čeprav so v Veliki Britaniji vse do leta 1967 homoseksualna dejanja veljala za kriminalna dejanja. Homoseksualci so se med seboj sporazumevali s kodiranim jezikom, imenovanim polari, da druge stranke v salonu ne bi razumele, o čem govorijo.

Spoznaval je nove, dotlej nikdar slišane izraze. Na primer besedo ‘varder’, gledati, iz katere prihaja izraz ‘vardering’, gledati, opazovati mentorja pri delu in se učiti od njega tehnike. Dandanes izraz ‘vardering’ še vedno uporabljajo v frizerstvu in označuje dolgo usposabljanje, pri katerem bodoči frizer osvaja standarde, ki jih narekuje frizerska hiša, tudi v primeru ko ima izkušnje že od drugod. Uči se tudi filozofijo in načela firme, za katero dela, in s tem postaja skladen z ekipo.

Po štirih letih pri Sassoonu je Cavendish leta 1966 postal kvalificiran frizer in je začel delati na širjenju svoje klientele. Začel je striči moške stranke, kar je bila v tistem času radikalna ideja. Moške so strigli po uradno končanem delovnem času. Hkrati z začetkom obdobja unisex frizerskih salonov so ženske začenjale nositi kratke frizure, moški pa so postali bolj zainteresirani za modo in začeli so nositi daljše lase. Med znanimi strankami v salonu je bila Jane Asher, McCartneyeva punca. Nekega dne je bil njen frizer Roger Thompson prezaseden. Leslie Cavendish je prevzel nalogo, zavedajoč se pomembnosti stranke in tudi pritiska, saj je bil kolega Roger znan po svojem delu in brezhibni tehniki. Stranka je bila zadovoljna in vprašala je, ali hodi tudi k strankam na dom, kajti njen fant potrebuje novo frizuro. Leslie je bil na pravem mestu v pravem trenutku. Njegov prvi obisk pri Paulu McCartneyu je bil nepozaben. Paul je bil zelo dostopen in Leslie se je pri njem takoj dobro počutil. Na vprašanje, če ima kakšno željo glede frizure, je Paul odgovoril: »Naredite tako, kot vi vidite, da je primerno zame.« Bil je znak zaupanja, ki ga Leslie ni jemal za samoumevnega. The Beatles so na začetku svoje kariere nosili daljše lase ‘greased back’, frizura je bila znana kot “Duck’s Arse” v Angliji , “Duck’s Tail” v Ameriki, ali preprosto “a la Tony Curtis”. Leta 1960 je prvotni bas kitarist v skupini, Stuart Sutcliff, začel nositi lase počesane naprej. Tako frizuro – George Harrison jo je poimenoval ‘Arthur’ – so nato prevzeli vsi Beatlesi. V strokovni literaturi se imenuje ‘mop top’, Cavendish ji pravi “čelada” (hair helmet). Postala je njihova blagovna znamka in je prisotna na naslovnici njihovih plošč.

Ko je Cavendish strigel McCartneya, je imel Paul dolge lase, ker so se Beatlesi ravno vrnili s triletne svetovne turneje, med katero so bili dobesedno zaprti v hotelskih sobah in strogo varovani. Ko so prispeli nazaj v Anglijo, so si vzeli nekaj prostega časa zase in svoje bližnje. McCartney ni mogel iti k frizerju v salon, ker so oboževalci stalno stali pred njegovo hišo v upanju, da bodo dobili priložnost za srečanje z njim. Cavendishu je frizuro prepustil, ker se ni želel ubadati še s tem. Cavendish se je zavedal svoje priviligirane vloge in pomembnosti profesionalne etike, če je hotel dobiti še kakšno naročilo. Prvi obisk je bil pozitiven in sledili so mu še drugi. Med obema se je zgradilo sproščeno vzdušje, pila sta čaj in Paul je kaj zaigral. Na žalost sta se pogovarjala o glasbi in ne o nogometu, kot si je želel Cavendish. Paul ga je tudi povabil v svojo glasbeno sobo, kjer je ustvarjal uspešnice Beatlesov. Zaupal mu je, da bo preživel nekaj dni v Franciji ali v Španiji, a da je žal zelo znan in prepoznaven. Cavendish mu je predlagal, da bi ga postrigel na kratko, tako na kratko, da ga nihče ne bi prepoznal. Paul je bil navdušen nad predlogom in je dal frizerju proste roke. Cavendish se je zavedal pomembnosti trenutka. Vsak pramen odstriženih Paulovih dolgih las bi imel status svetinje za njegove oboževalce, hkrati pa so njegovi lasje bili ovira za normalne počitnice. Nova Paulova frizura je bila zelo kratka, a ni imel obrite glave, temveč standardno Penny Lane-barber-shop style, “short back and sides”, frizuro, primerno za službeni razgovor. Med delom je Cavendish čutil veliko odgovornost, saj je tako striženje zaključevalo neko obdobje skupine The Beatles, pop glasbe in mladinske kulture. Skoraj je imel občutek krivde, ker je bil on tisti, ki je spremenil Paulovo ikonično frizuro, simbol cele generacije. Kamuflaža je uspela in mediji so se pozneje obrnili na frizerja, da bi izvedeli, kako je prepričal Paula v takšno spremembo. Cavendish ni pozabil svoje profesionalne etike in medijem ni razkril zgodbice o skrivnem dopustu.

Cavendisheva karierna pot se je vzpela še više, ko so ga poklicali iz pisarne skupine The Beatles. V povabilu so ga med drugimi stvarmi opomnili, naj vzame s seboj škarje. Glavna tema pogovora je bila honorar. Cavendish ni nikoli zahteval nobenega plačila od Paula, ker je vedel, da bo prej ali slej plačan. Glavno vprašanje je bilo: koliko zaračunati enemu največjih zvezdnikov na svetu? Cavendisheva cena v Sassoonovem salonu je bila 2,10 funta za moško striženje, sušenje las in oblikovanje pričeske. Z dodatnim denarjem bi si seveda lahko v življenju privoščil nekaj več, ampak še pomembneje mu je bilo, da ima možnost delati za tako izjemne ljudi. Poleg tega se ne bi prijetno počutil, če bi zaračunal višjo ceno. Izstavil je račun za 2,10 funta in tako je ostalo vse do zadnjega dne sodelovanja z Beatlesi. Na sestanku je dobil tudi novo stranko – Paulov manager, s katerim je imel pogovor o honorarju, ga je prosil za striženje. Od takrat ni bil več McCartneyev frizer, ampak frizer Beatlesov, postal je del ekipe. Kot častnega gosta so ga povabili v legendarni EMI studio na Abbey Road, kjer so snemali legendarni album Stg. Pepper’s, da je lahko prisostvoval pri snemanju, eventualno pa bi lahko tudi priskočil na pomoč, če bi kdo slučajno potreboval frizersko storitev.

Leta 1967 so Beatlesi ustanovili firmo Apple Corps, v okviru katere je bil predviden tudi Apple Boutique. V njem so nameravali prodajati hipijevska oblačila in modne dodatke. Paul McCartney je Cavendishu ponudil, da lahko odpre salon v najbolj trendovski modni trgovini “Dandie”. Sprejel je ponudbo in se poslovil od Sassoona. Mediji so odtlej Cavendishu namenjali še več pozornosti in že naslov enega od časopisnih člankov “Ne imenujte Leslija frizer, on ima vero v lase” potrjuje, da so cenili njegovo delo. Neka novinarka ga je vprašala, kdo od Beatlesov bo kot prvi izgubil lase in njegov odgovor je bil, da ima John Lennon manj goste lase kot ostali člani skupine. Iz te izjave je novinarka napisala članek z naslovom “Lennon bi lahko postal plešast, pravi frizer Beatlesov”. To je zelo vznejevoljilo manegerja Beatlesov. Leslie je kljub skrbnemu ravnanju pri delu s slavno četverico zdaj z nesrečno izjavo postavil na kocko svojo kariero. Na srečo je John Lennon Leslija dobro poznal in je verjel, da Leslie tega ni izjavil, saj je vedel, kako mediji prirejajo izjave. In kakšen je bil Cavendishev odnos do drugih Beatlesov? George Harrison je bil med striženjem redkobeseden. Izkoriščal je striženje kot priložnost za popolno sprostitev, ni se pustil motiti ničemur. John Lennon je bil v vsakem pogovoru dominantna oseba. Za frizerja je bil izredno težka stranka. Vedno je delal več stvari hkrati, delal je tudi med striženjem in glave nikdar ni držal pri miru. Ringa Starra ni pogosto strigel, ker je bila njegova žena frizerka. Leta 1969 je skupina The Beatles priredila poslovilni koncert. Leta 1970 je Paul McCartney javno objavil, da zapušča skupino in leta 1972 je Leslie zaprl svoj salon.

Monica Caltran
Fotografije uporabljamo z dovoljenjem avtorja