John Paul DeJoria

»Preprosto sva verjela, da nama bo uspelo, pa naj bo še tako težko.«

John Paul DeJoria je v želji, da bi frizerjem ponudil nekaj boljšega, pred dobrimi 35 leti skupaj s svojim dobrim prijateljem Paulom Mitchellom ustanovil podjetje Paul Mitchell. Da je vse mogoče, dokazuje tudi dejstvo, da je bil John Paul nekaj časa brezdomec in je živel v avtu, danes pa velja za nadvse uspešnega poslovneža in filantropa. Prisoten je tudi v filmski industriji. Ne uporablja računalnika in elektronske pošte, saj verjame v bolj oseben pristop. Kljub dobrim 70 letom je še vedno fit in poln življenjske energije. Med drugim nam je zaupal tudi novosti, ki jih pripravljajo za naslednje leto.

Podjetje Paul Mitchell ste ustanovili le s 700 dolarji. Bi bila danes ta vsota dovolj?

Danes so razmere v Evropi veliko boljše, kot so bile v ZDA leta 1980, ko sva se s Paulom odločila ustanoviti podjetje. Inflacija je bila 12,5 %, brezposelnost je bila 10,5 %. Če si potreboval posojilo in so ti ga odobrili, so bile minimalne obresti 17 %. V vrsti smo čakali, da smo dobili gorivo, saj je takrat še vedno potekala iranska kriza. Je to najboljši čas, da začneš posel? Nama se je zdelo, da ja. Trkala sva na vrata, razvijala nove ideje in preizkušala nove stvari, dokler ni delovalo. Tudi današnje gospodarske krize bo slej ko prej konec in posel bo zacvetel. Če bi moral leta 2015 začeti znova in bi imel na voljo le 700 dolarjev, bi se lotil posla? Seveda. Danes so časi boljši, kot so bili leta 1980. Stremeti moramo k zastavljenemu cilju in to nas vse žene naprej.

Kakšno je bilo vaše življenje pred ustanovitvijo podjetja Paul Mitchell?

Vedno sem vedel, da želim nekaj več kot pa le, da delam za neko podjetje. Ko sem delal za druge, je bilo vedno veliko stvari, ki jih nisem mogel narediti. Vse ti mora potrditi predsednik uprave ali njegov namestnik. Zdaj sem lahko toliko ustvarjalen, kolikor želim.

So bile tudi vaše prejšnje službe povezane s frizerstvom?

Od 26 leta sem delal na področju prodaje in managamenta. Med drugim sem delal tudi za Redken.

Ste kdaj pomislili, da bi tudi sami prijeli za škarje in se poskusili kot frizer?

Moj partner Paul je bil najboljši frizer, kar sem jih poznal. Prva leta sva nastopala skupaj na veliko šovih. Jaz sem govoril, on je predvsem urejal lase. Pokazal mi je osnove striženja. Tako sem se tudi sam malo poigral. Udeležil sem se tudi nekaj izobraževanj. Nekega dne je prišel do mene in mi rekel, naj se raje držim svojega dela, saj nisem umetnik. Razumel sem namig. So drugi, ki imajo v sebi več umetniške žilice, zato sem raje ostal poslovnež.

Kaj je največji izziv pri vodenju globalne znamke, kot je Paul Mitchell?

Vsak izziv vidimo kot priložnost. Naš največji izziv se pravzaprav nikoli ne konča, saj želimo, da vsaka posamezna država, v kateri smo prisotni, dobi tisto, kar potrebuje. Kljub temu, da vsi delamo z lasmi, je vsak trg drugačen in ima svoje potrebe. Naš izziv je torej, da vemo, kakšne so potrebe posamezne države.

Global Gathering je do zdaj vedno potekal v Las Vegasu. Kako to, da ste se odločili, da ga letos preselite v Madrid?

Evropa je za nas zelo pomemben trg in že več let smo razmišljali, da bi pripeljali dogodek sem. Letos smo se odločili, da bomo naših prvih 35 let praznovali tu. Odločili smo se za Španijo, ker smo imeli pred kratkim tu izobraževanje in smo bili navdušeni nad dvorano hotela Auditórium. Prav tako nad energijo in prijaznostjo ljudi. Veseli smo, da smo tu, in tu smo za vas. Smo resnično predani lepotni industriji. Verjamem, da je John Paul Mitchell Systems edino podjetje, ki se je zavezalo, da bo v lepotni industriji še vsaj 349 let. S tem želim povedati, da nisem naprodaj. Naši izdelki niso na voljo v drogerijah in supermarketih. Če jih slučajno najdete tam, jih ne kupujte, saj gre za črni trg. Sam sem večinski lastnik John Paul Mitchell Systems in svoj delež sem vložil v 360-letni sklad, pri katerem ne glede na to, kaj se zgodi z mano, ne more nihče od družinskih članov prodati podjetja. Naslednjih 349 let je torej vsaka skrb odveč.

Svojih izdelkov niste nikoli testirali na živalih. To je moral biti kar izziv. Še posebej na začetku, ko ste morali varčevati.

Prej sem približno pet let delal za Redken in oni so testirali izdelke na živalih. Imeli so majhne opice, ki so bile zaprte v zelo majhnih kletkah, in nikoli jih niso spustili ven. Nekega dne sem šel tja, če jih lahko dam na povodec in peljem ven. Niso mi dovolili. Ko sem jih vprašal, zakaj sploh testirajo izdelke na živalih, so mi rekli, da so zaradi tega videti bolj znanstveno. Seveda so me tri mesece kasneje odpustili. Pa saj vendar delamo izdelke za ljudi, ne za živali. Ko sva torej odprla svoje podjetje, sem se odločil, da bomo izdelke testirali na človeških glavah ne glede na kar koli. Verjamem, da bi bilo veliko manj testiranja na živalih, če bi ljudje na lastne oči videli, kako te živali živijo.

Slišala sem, da so bile na začetku embalaže vaših izdelkov bele predvsem zato, ker so bile cenejše?

Res je. Gledala sva na vsak cent. 2 centa je stal tisk črne barve na belo podlago, 7 centov pa je bil barvni tisk. Vendar se je tudi črna na koncu izkazala za dobro odločitev in je dobro izgledalo. Danes si že lahko privoščimo nekaj barve (smeh).

Kaj ste kot otrok sanjali, da boste nekoč postali?

Kot najstnik sem sanjal o službi, kjer bom lahko vozil avtomobile. To bi bilo kot uresničitev sanj. Tudi če bi za to dobil minimalno plačilo.

Kaj pa vaši hobiji? Kaj najraje počnete v prostem času?

Imam nekaj starih avtomobilov in rad se vozim okoli z njimi. Rad tudi smučam, jadram.

Kaj bi svetovali mladim, ki morda zdaj končujejo šolanje?

Bodite pripravljeni, da boste pri vsem, kar počnete, naleteli na veliko zavrnitev. Ljudje vam bodo govorili, da nečesa ne morete narediti … Če boste na to vnaprej pripravljeni, vas vse skupaj ne bo toliko prizadelo. Drugo, kar jim svetujem, je: ne glede na to, kaj boste počeli, zase ali za podjetje, tudi ko vas nihče ne gleda, delajte tako dobro, kot da vam nadrejeni ves čas gleda pod prste.

Ste prvi na trgu, ki ste naredili linijo iz marule. Kako dolgo je trajalo od prve ideje, da bi to sestavino lahko uporabili, do dejanskega lansiranja izdelkov?

Pred tremi leti so jo začeli uporabljati za kožo. Ko smo pred leti naleteli na to sestavino, nam je bilo dovolj šest dni, da smo se odločili, da jo uporabimo v naših izdelkih, in že smo jo začeli testirati. Ko je bilo neodvisno testiranje zaključeno, smo ugotovili, da je olje boljše kot katero koli drugo olje na trgu, in takrat smo vedeli, da imamo pred sabo super zmagovalca. Ne vplivamo samo na življenje frizerjev. V Afriki smo ustvarili 7.000 delovnih mest za proizvodnjo in predelavo marule.

Nam lahko malo namignete, katere novosti pripravljate za naslednje leto?

(Smeh.) Zelo dobro vprašanje. V bistvu še ni prezgodaj, da vam povem, saj že kar nekaj časa delamo na tem. Pripravili smo kar nekaj novosti. Prihaja nova Tea Tree linija za nego lasišča, ki bo namenjena vsem, ki imajo težave z izpadanjem las. Ne le moški, ampak tudi ženske. Gre za neverjetne izdelke. Vedno, ko damo na trg nekaj novega, iščemo s tem tudi priložnosti, da zadovoljimo določeno potrebo ali pa uvedemo inovacijo. Delamo tudi na nadgradnji Marule. Linija se bo razširila, na voljo bo še več izdelkov. Prav tako prihajajo tudi stylerji in krtače. Pripravljamo tudi novo liquid linijo, ki bo super za delo z Neuro stylerji.

Imate svojo znamko tekile.

Patron je številka ena v rangu premium tekil. Prisotni smo v 125 državah. Gre za vrhunsko tekilo, ki jo lahko počasi srebaš in ne popiješ na hitro kot običajno tekilo.

Se ukvarjate še s kakšnim drugim poslom?

Imam izdelke za živali John Paul Pet, jahte Marquis, mobilne telefone Rok Mobile. So še druga podjetja, ampak to so glavna. Večino časa kljub vsemu še vedno preživim s frizerji in ga namenim podjetju John Paul Mitchell Systems.

Slišala sem, da ne uporabljate računalnika ali elektronske pošte.

Ne, ker vem, da bi bil potem cel dan za računalnikom. Veliko raje se srečujem z ljudmi, se pogovarjam z njimi, jih poslušam … Uporabljam telefon, fax, pišem SMS sporočila in to mi popolnoma zadostuje.

Prisotni ste tudi v filmski industriji. Med drugim ste nastopali v filmu You don’t mess with Zohan. Kako je prišlo do tega?

Adam Sandler igra v filmu izraelskega tajnega agenta, ki ne želi več ubijati in bi rad spremembo v življenju. Odloči se, da bo postal frizer. Nekega dne me je poklical, da bi rad posnel film o tem, kako bi nekdo rad postal frizer v salonu Paul Mitchell. Vprašal me je, če bi sodeloval in igral samega sebe. Seveda sem z navdušenjem sprejel in bilo je zelo zabavno.

Letos ste se povzpeli na Kilimanjaro.

Sin je pred dvema mesecema dopolnil 18 let in skupaj sva se odpravila na Kilimanjaro. Vzpon na vrh nama je vzel sedem dni. Bilo je res naporno in na koncu sva delala že čisto majhne korake. Na vrhu je bil zrak že zelo redek in težko sva dihala, vendar sva osvojila vrh. Dosegla sva, kar sva hotela. Najin uspeh ni bil zagotovljen. Šele kasneje sem izvedel, da vsako leto med vzponom umre deset ljudi. Do vzpona sem imel pozitiven odnos in verjel sem, da nama bo uspelo. Takšen odnos sem imel tudi do posla, ko sva se ga pred 35 leti lotila. Preprosto sva verjela, da nama bo uspelo, pa naj bo še tako težko.

Kaj vas ohranja tako fit?

Mislim, da na vse skupaj vplivajo dobri geni moje mame. Kot najstnik sem se ukvarjal tudi z gimnastiko. Treniral sem na krogih, konju, veliko sem plezal po vrvi in mislim, da ti takšni treningi v mladosti dajo dobro popotnico. Zdaj se ne ukvarjam veliko s športom. Morda enkrat na teden za 10 minut, da naredim nekaj vaj. Pazim tudi na prehrano. Včasih se za zabavo takole malo dvignem, ko sedim na stolu (in že se prime za naslonjali za roke in se dvigne, kot da je na bradlji. op.a.).

Tekst: Nina Nagode