Frizura po ‘špansko’

Junija 2022 sem v okviru projekta Erasmus+ mobilnost spremljala 12 dijakov in dijakinj Srednje šole za storitvene dejavnosti in logistiko Celje (SŠSDL) na 2-tedenskem praktičnem usposabljanju pri delodajalacu v tujini, natančneje na otoku Tenerife v Španiji. Med dijaki so bile tudi štiri dijakinje programa frizer. Dekleta Gaja, Nika, Lara in Lea so opravljale prakso v dveh različnih frizerskih salonih v mestu Puerto de la Cruz na severu otoka.

Dijakinje drugega letnika programa frizer so prvič odšle na izmenjavo z željo pridobiti novo znanje o tuji državi, jeziku, o tem, kako poteka delo v tamkajšnjih salonih, kakšna je njihova kultura in njihov način življenja.

Bivali smo v hotelu z organizirano prehrano, kar nas je razbremenilo skrbi glede kuhanja. Že prvi dan smo se naučili nekaj osnovnih fraz v španščini, saj smo hitro zaznali šepajoče znanje angleščine. Dijakinje so se hitro prilagodile na situacijo in se sporazumevale s pomočjo prevajalnika, gest in mimike. Pridobile so na samozavesti, tako pri komunikaciji kot tudi pri skrbi zase in delu v salonu. Dekleta so odhajala na delo v paru. Njihov delovni čas je bil deljen, saj imajo Španci popoldan t. i. ‘siesto’ oz. popoldanski počitek. Z delom so pričenjale kasneje, kot je to v navadi pri nas. Otočani, kakor vsi Španci, veljajo za sproščene ljudi, ki se jim nikamor ne mudi. To se sicer ni opazilo med stiliranjem strank. Tam so se dekleta morala ‘obrniti’ in pohiteti.

Dijakinje so na večernih sestankih pripovedovale o drugačnih tehnikah sušenja las, uporabi brisačk za enkratno uporabo in težavah pri sporazumevanju. Iz izkušenj s prejšnjo skupino na izmenjavi aprila v A Coruñi nismo pričakovali, da bodo dijakinjam zaupali samostojno delati na strankah. Prav zato so bile zelo navdušene, da so že po dveh dneh smele same striči, barvati, sušiti in kodrati lase. Hitro so pridobile zaupanje obeh delodajalcev in njunega osebja. Pri delu so jih spodbujali, jih dopolnjevali, popravljali ali jim priskočili na pomoč, ko je to bilo potrebno. Dijakinje sva v podporo obiskali tudi obe spremljevalki in se prepustili njihovim spretnim prstom. Brez oklevanja so poprijele za krtačo in sušilnik za lase, da sva na koncu zadovoljni zapustili salon.

Dekleta so imela res srečo z izbiro obeh delodajalcev, ker sta oba res zelo zanimivi in posebni osebnosti. Gaja in Nika sta opravljali prakso pri lastniku salona D’etiqueta, Aaronu. Povedali sta, da je strigel hitro in natančno, nasploh so delali hitreje, kakor pri nas. Zanimivo se jima je zdelo to, da so se objemali skoraj z vsakim, ki je šel mimo salona. Tehnike striženja so bile večinoma enake – postopno ali ravno striženje, pri moških pa fade striženje. Gaja in Nika sta imeli priložnost opazovati ličenje za maturantski ples, pri delanju pramenov sta podajali stvari ali pridržali lase, če je bila pomoč potrebna.

Drugi par deklet, Lara in Lea, sta delali v salonu Michelle Aldana Estilista. Lastnik Michelle je bil že na videz ekscentričen. Imel je dolge umetne nohte. Steno njegovega salona so krasile tri krone, ki predstavljajo zmage na lepotnih tekmovanjih gejev oz. transeksualcev. Na fotografijah s tekmovanj res ni bilo opaziti moških potez, kar priča o izvrstnosti make-upa. Ta izmenjava je torej doprinesla tudi v smislu rušenja tabujev, stereotipov in prispevala k boljši strpnosti do drugačnosti. Gejevska skupnost je na otoku zelo močna in istospolni parčki, sprehajajoč se sredi belega dne, niso nič posebnega. Lara in Lea sta se zelo navezali na svojega mentorja in ob izteku izmenjave kar nista želeli oditi. V zahvalo sta mu dali izdelati skupno fotografijo z okvirjem.

Dekleta so bila na koncu izmenjave vidno zadovoljna s svojo izkušnjo na otoku. Najbolj jih je prevzela toplota in prijaznost ljudi ter pripravljenost pomagati. Med vsemi dijaki in dijakinjami na izmenjavi so se stkale nove vezi in poznanstva, ki presegajo smer izobraževanja, zanimanja in starost. Navezali smo se drug na drugega in ob trenutkih domotožja nam je bilo malo lažje ob zavedanju, da smo vsi skupaj v istem čolnu.

V prihodnje si vsi želimo še več takšnih projektov, saj z njimi ponesemo v svet del nas in naše kulture. Ob spoznavanju drugih pa pričnemo ceniti, kaj imamo, in smo lahko ob tem nadvse hvaležni.

Rosana Jordan, prof. ang. in zgod., spremljevalka na mobilnosti
Foto: osebni arhiv Rosane Jordan