ErasmusPro na Malti

ErasmusPro je nov način izvajanja dolgotrajne mobilnosti. Mladim, ki so že končali šolo, ponuja evropska sredstva za izvedbo mobilnosti za daljše obdobje. Preko tega sem tudi jaz odpotovala nazaj na meni zelo ljubo Malto. Tam sem že bila v letu 2018, sicer le za en mesec, ampak ravno toliko, da sem ugotovila, da se moram vrniti. Namreč odnos z ljudmi v salonu mi je bil ljub, Malta kot država mi je ljuba.

Ko mi je profesorica Platiša povedala za to možnost, sem najprej kontaktirala šefa salona, kjer sem bila novembra 2018, in ga vprašala, če bi me vzeli nazaj. Tokrat za dalj časa. Odgovor je bil na srečo pritrdilen, saj so, po njegovih besedah, tudi oni pogrešali mene. Profesorica je poslala prošnjo za evropska sredstva, jaz pa sem na trnih čakala na odgovor.

Sredi maja smo izvedeli, da so prošnjo sprejeli, in začele so se priprave … Iskanje nastanitve, mesečne vozovnice, psihične in fizične priprave, začelo pa se je počasi tudi poslavljanje … V nadaljevanju tega članka bom opisala moje dojemanje Malte, tega programa in moje dogodivščine na Malti, kar NE POMENI, da tako čuti vsakdo, ki gre na izmenjavo za dalj časa. Začetki …

Še preden sem odpotovala, sem komaj čakala, da zopet vidim ljudi iz salona, mojega šefa Chrisa in druga frizerja v salonu. Ljudje okoli mene so mi govorili, da bom kar tam ostala, da naj si ustvarim življenje tam. Takrat sem bila prepričana, da ne bo tako, da ne bi nikoli živela tam. Glavni razlog je bil to, da tukaj na Malti iz pip ne pride pitna voda: mislila sem, da se ne bi mogla navaditi, da moram vodo neprestano kupovati. Vem, to se sliši kot totalno neumen razlog. Neki drug razlog se sliši bolj prepričljiv: govorila sem, da ne bi mogla živeti na otoku, odtrganem od sveta, saj bi se počutila utesnjeno. Vsem sem zagotavljala, da zagotovo pridem nazaj, da je to le začasno, se pravi za deset mesecev.

Nisem pa pomislila, da se bo v teh mesecih vse spremenilo. Moje življenje in razmišljanje je sedaj popolnoma drugačno. Odšla sem, da bi pobegnila, a prišla sem in sem se našla. Ko se pogovarjam z drugimi dekleti, ki so bile na izmenjavi v drugih državah, tako kot sem jaz, mi je težko razumeti, kako smo vsaka drugače doživljale ta blagoslov. One so pogrešale Slovenijo, svojo družino in prijatelje. Jaz sem uživala življenje, pela v pevskem zboru, spoznavala ljudi, ki me cenijo in jaz cenim njih. Tukaj na Malti sem si ustvarila življenje. Pravijo, da vsaka ptica svoje gnezdo najde. Jaz dodajam, da gnezdo ni vedno tisto, v katerem se je rodila.

Življenje tukaj me osrečuje. Ljudje okoli mene so tako prijazni, da sem na začetku mislila, da se samo delajo. Počasi sem ugotovila, da je to le v njihovi naravi in počasi sem se tudi sama spremenila. Sedaj, če mi je všeč tvoj pulover, ti bom to povedala; če te imam rada, ti bom to povedala. Malta je polna tujcev, ki so prišli sem za določen čas, pa jih je tako privabila, da so ostali za nedoločen. Maltežani ljubijo. Globoko. In to ti dajo vedeti. Vtisnejo se ti v srce. Ko sem prišla v salon, so me z nasmehom pozdravili. Njihov nasmeh mi je polepšal dan, saj iz nasmehov izžareva močna pozitivna energija. Ne morem verjeti, kako en človek lahko s svojo energijo razsvetli cel prostor. In ne morem verjeti kako en nasmeh lahko polepša dan nekomu drugemu. Še zmeraj razmišljam o prigodi, ki se mi je pripetila na avtobusu. Prišla sem ravno iz trgovine, nosila sem dve veliki vreči, skoraj do vrha polni. Na avtobusu je bila gneča; stala sem, a se nisem mogla pomakniti bolj nazaj zaradi vreč. Par, ki je sedel na sedežih, se je ponudil, da pazi na moje vreče, dokler ne izstopim. Česa takega v Sloveniji nikoli nisem doživela, niti videla.

Biti del nečesa tako čudovitega je blagoslov. Občutek pripadnosti in enakosti. Ta občutek so mi dajali tudi v salonu. Učili so me, kar znajo, sprejemali, da se tudi od mene kaj novega naučijo, in meni pustili, da sem delala tudi napake, iz katerih sem se nekaj novega naučila. Vsekakor je bilo vse drugače tedaj, ko sem bila tam deset mesecev, kot pa je bilo novembra 2018, ko sem bila v tem salonu le en mesec. Zdaj so se mi veliko bolj posvetili in mi tudi bolj zaupali. Zdaj sem bila del salona. Zdi se mi, kot da že poznam stranke in njihove zgodbe. Kot da sem del njihovega življenja. One so del mojega. Na začetku so me učili barvanja in feniranja, naučila sem se biti natančna in hitra, naučili so me ravnega feniranja, saj imajo Maltežanke velikokrat močne in skodrane lase, ki jih hočejo zravnati. Tedaj sem tudi strigla, izvajala tretmaje za lase in zahtevnejša barvanja. Preprosto zaljubila sem se v salon, stranke, druge frizerje v salonu in v Malto nasploh. To, kar prejemam tukaj, je neprecenljivo.

V teh desetih mesecih sem se veliko novega naučila in tudi pridobila sem prijateljstva, ki bodo trajala. Bila sem primorana začeti kuhati, kar sedaj obožujem, skrbeti za stanovanje, č istočo, bila sem odgovorna za dobro počutje strank, morala sem narediti dober načrt, kdaj in kako bom šla v trgovino po hrano. Naučila sem se toliko praktičnih in osnovnih stvari, postala sem bolj odgovorna, potrpežljiva in razumna. Stopila sem ven iz oblačka. Definitivno pa sem ugotovila, da je Malta moj dom, zato se tudi vračam nazaj.

Ana Žebovec, bivša dijakinja SFŠ Ljubljana, ki sem ji nepopisno hvaležna za te izkušnje.
Foto: osebni arhiv