Dijaške izmenjave

Projekt Erasmus+ mobilnost z naslovom NOVI VAL VEŠČIN

Erasmus+ mobilnost za dijake Srednje šole za oblikovanje Maribor (SŠOM) pomeni 3-tedensko praktično usposabljanje v tujini. Projektne partnerice v tokratnem projektu so iz Španije, Italije in Norveške. 36 dijakov različnih programov SŠOM se je udeležilo mobilnosti v septembru 2021. Odšli so na praktično usposabljanje v različne frizerske salone, podjetja, odvisno od programa, ki so ga izbrali za svoje poklicno ali strokovno izobraževanje.

Med dijaki, ki so se udeležili mobilnosti, je bilo tudi precej dijakov programa frizer, ki so svoje izkušnje nabirali v Španiji, na Tenerifu, in v Italiji, v Torinu. Neprecenljive izkušnje, nepozabne spomine in predvsem veliko novih spoznanj iz Italije je opisala tudi dijakinja Mia Frangež.

TORINO – mesto novega doživetja
5.-25. 9. 2021

Sem dijakinja Srednje šole za oblikovanje Maribor in obiskujem drugi letnik programa frizer. Na izmenjavo sem odšla prvič in sicer za tri tedne v Italijo, v mesto Torino.

V Italijo, v Torino, sem se prijavila zato, ker sem želela pridobiti novo znanje o tuji državi, tujem jeziku, zanimalo me je, kako tam poteka delo v salonu, kakšna je njihova kultura, kako tam poteka življenje. Predvsem pa sem sebi in domačim želela dokazati, da znam poskrbeti sama zase.

Ker so vse prijave in informacije potekale na daljavo, je bilo to meni osebno zelo težko. Starša sta morala izpolniti dovoljenje, da lahko grem. Jaz pa sem morala napisati, zakaj si to želim in življenjepis, oboje v angleščini.

Moja pričakovanja pred odhodom so bila zalo zanimiva. Na nek način sem bila zelo vesela in polna pričakovanj, na drug način pa me je bilo zelo strah. Zakaj me je bilo strah? Strah me je bilo zato, ker nisem vedela, kako bo vse to potekalo, ali sem morda pozabila kaj doma — zato sem tudi večkrat pregledala kovček, potovalko in osebne dokumente — kako se bom znašla v tako velikem mestu, kako bom komunicirala, saj je moja angleščina zelo osnovna (komunicirala sem brez težav, saj tudi Italijani ne znajo angleško, zato sem se znašla s prevajalnikom).

Bivanje v Italiji smo preživele v hostlu Combo, kjer nas je bilo v skupini 17 dijakinj, zbrane iz vseh programov na šoli, ter dve profesorici, ki sta se kasneje zamenjali z drugima profesorjema.

V Italiji sem se naučila nekaj italijanskih besed, nekaj novih tehnik, poleg tega sem ugotovila, da sem bolj sposobna, kot sem si mislila, in da se preveč podcenjujem. Ugotovila sem, da ne glede na to da ne znaš jezika, obstaja možnost za komunikacijo, samo znajti se moraš in gre vse brez težav. Videla sem, da življenje, ki nam ga nudijo starši, »ni zastonj«, saj je že sam nakup hrane kar velik zalogaj, čeprav sem to vedela že prej, samo da sem to sedaj občutila na lastni koži.

Delo v Italiji in Sloveniji je zelo različno. V Italiji poteka delo tako, da uporabljajo veliko klasičnega, šolskega dela. Delo pri njih poteka zelo počasi, za vse si vzamejo veliko časa in velikokrat preverijo, kaj so naredili. V salonu, kjer sem delala, je bilo zelo malo izvajanja pramenov, medtem ko je to v slovenskem salonu zelo pogosto. V Italiji tudi uporabljajo sušilne kape za kakšen preliv po barvanju, da reakcija hitreje poteka. Prav tako v Italiji ne delajo posebnih pričesk, kot so npr. kite, fige; svečane pričeske so bolj za poroke. Večina pričesk je ravno iztegnjeno posušeni lasje, sušenje in kodri na krtačo ali pa sušenje las z volumnom. V Sloveniji je v salonih mnogo drugačnih barv, npr. rdeča, oranžna, vijolična … tega je v Italiji zelo malo ali skoraj nič, večinoma so samo naravne barve.

Najbolj všeč mi je bilo to, da so nam profesorji zaupali. Večina nas je njihova pravila upoštevala. Kosila in večerje smo lahko kuhale same, imele smo dovoljenje, da smo se v skupinah same sprehajale in ogledovale mesto. Spoznala sem nove prijateljice, s katerimi smo dneve preživljale skupaj. Skupaj smo se smejale, jokale, v največjem dežju tekle pred protesti, predvsem pa si skupaj ustvarile lepe spomine. V veliko veselje mi je bilo tudi to, da sem po prvi zavrnitvi v salonu dobila drugega delodajalca, ki me je kljub temu, da ne znam italijansko, zelo lepo sprejel. Potrudil se je, da sem ga čim bolj razumela, čeprav sva se pogovarjala preko prevajalnika. Zelo mi je zaupal, saj mi je dovolil, da sem lahko kar intenzivno pomagala v salonu. Povedal mi je veliko stvari o sebi in njegovem salonu ter strankah. Povedal mi je tudi, da v meni vidi talent in če bi bila dlje v Italiji, bi me naučil še veliko novega. Iskreno pa mi ni bilo všeč to, da je bila malo slabša organizacija, ampak smo s skupnimi močmi to rešili. Da sem bila tako dolgo od doma, je bilo zame prvič, proti koncu zadnjega tedna je bilo malo naporno, saj sta ati in brat praznovala rojstni dan, mene pa na ta dan ni bilo zraven. Zamudila sem tudi gasilsko tekmovanje, pogrešala sem domače in prijatelje. Mogoče mi je pa bilo najbolj mučno to, da ni bilo miru, saj je vsepovsod vse ropotalo in tega nisem navajena, saj sem iz vasi. A kljub vsemu temu mi ni žal, da sem to doživela in bi z veseljem še ponovila. Videla sem zelo staro, veliko mesto, ki je polno znamenitosti in muzejev, doživela prečudoviti razgled na celotno mesto in gore v ozadju. Posebej všeč mi je bilo to, da je veliko domačinov na trgu pelo in nastopalo. Imela sem priložnost videti zelo razkošno poroko vojaka.

Seveda se v prihodnje želim ponovno udeležiti takšne mobilnosti, saj menim, da se s tem lahko zelo veliko naučim in pridobim še več novih izkušenj, saj me to zanima in sem za to tudi sposobna. Z veseljem se bom prijavila, ko bo možnost.

Mia Frangež

Foto: osebni arhiv Mia Frangež