Andrew O'Toole

»Moje kolekcije so morda bolj progresivne tudi zato, ker določenih frizur prav ne morem več fotografirati in naročnike prisilim, da naredijo kako drugače in tudi oni sami naredijo korak naprej.«

Andrew je eden najbolj zaželenih fotografov v svetu frizerstva. Prejel je nagrado Avstralski frizer leta, a so kategorijo kmalu ukinili, saj so ugotovili, da nima konkurence. Študiral je kriminologijo in pravo, a ga to v smislu kariere ni nikoli zanimalo. S fotografijo se je začel ukvarjati po naključju in se preprosto zaljubil vanjo. Prihaja iz Avstralije.

Kdaj ste se začeli ukvarjati s fotografijo?

Bilo je pred približno 20 leti. Star sem bil 21 let, ko sem začel asistirati na snemanjih v Melbournu. Pri 23 sem se preselil v London in leto kasneje sem že imel prvo samostojno snemanje kolekcije.

Zakaj London?

Pravzaprav sem si želel v New York, a nisem dobil delovne vize. Sem jo pa dobil za London. Najboljši fotografi so v New Yorku in Londonu. Želel sem biti njihov asistent in se čim več naučiti. Asistiral sem kar nekaj slavnim fotografom. To sem počel leto ali dve. Vmes sem malo tudi že samostojno fotografiral.

Vas zdaj še kaj vleče v New York? Ali ste zdaj bolj na poti med Londonom in Avstralijo?

Zdaj približno tretjino časa preživim v Londonu, tretjino v Avstraliji in tretjino v ZDA.

Študirali ste kriminologijo in pravo, ki nimata veliko skupnega s fotografijo.

Za fotoaparat sem se začel zanimati šele pri dvajsetih letih. Če sem iskren, takrat še sam nisem vedel, kaj bi rad počel v življenju. Kriminologija me je sicer zanimala, ampak to ni bilo nekaj, kar bi me zanimalo tudi v smislu kariere. Odraščal sem na deželi, kjer nisem prišel v stik s fotografijo in niti ni bila nikoli v mojem “radarju”. Ko sem med študijem potoval po Nepalu in Indiji, sem imel s sabo fotoaparat. Tako sem se počasi začel zanimati. Asistent fotografa sem postal bolj iz vidika, ker me je zanimajo, kako delati s fotoaparatom.

Vam je kdo pokazal določene trike, kako se dela s fotoaparatom ali ste preprosto eksperimentirali?

Malo sem eksperimentiral. Ko sem začel fotografirati, sem se hitro zelo navdušil. Vsako dan sem fotografiral sončne vzhode in zahode. Zgrabil sem vsako priložnost. Fotograf, ki sem mu asistiral v Melbournu, je bil veliko ime v oglaševanju. Fotografiral je letala, avte, znane osebnosti. Bil je zelo dober mentor. Mislim, da sem že po treh mesecih, od kar sem prvič prijel fotoaparat in delal pri njem, imel prvo objavo v reviji. To je bilo res zelo hitro. Večina se uči tri ali štiri leta, potem so še nekaj let asistenti. Jaz sem imel res dobro spodbudo. Ne vem, kako bi se obrnilo, če je ne bi imel.

Specializirani ste za lepotno fotografiranje. Zakaj lasje?

Ko sem najprej začel s fotografijo, nisem želel imeti nobenega opravka z modo in lepoto, ker se mi je vse skupaj zdelo klišejsko. Bolj so me zanimale pokrajine, narava. Nisem si želel biti modni fotograf. Tega sem se res izogibal. Bilo je noro, a se je vseeno zgodilo. Moja žena je umetnica ličenja in potrebovala je nekaj fotografij, da bi pokazala svoje delo. Bil sem z njo na snemanju in mi je fotograf dal fotoaparat in rekel, da je prepričan, da bi jaz posnel bolje kot on. Tako sem ugotovil, da znam najti pravi kot. Ni bilo, da sem si želel to delati, ampak sem videl, da sem v tem zelo dober. Tako se je počasi začelo. Verjamem, da sem v očeh drugih malo nor. V želji po pravem kotu naredimo sto ali več fotografij, ki so skoraj enake, a gre za detajle. Zavedam se, da s tem jezim ljudi okoli sebe, a to me dela dobrega.

Ker je vaša žena umetnica ličenja, sem bila prepričana, da sta se spoznala na katerem od snemanj.

Ne, spoznala sva se v nočnem klubu. Takrat je ona študirala grafično oblikovanje, jaz pa kriminologijo. Tako res nisva imela nič skupnega kar se dela tiče. Zdaj sva skupaj že 27 let. Spoznala sva se pri sedemnajstih in nikoli nisva načrtovala, da bova na koncu sodelovala tudi poklicno.

Sodelovali ste že pri mnogih kolekcijah, a te se še vseeno zelo razlikujejo med seboj in vsaka je nekaj posebnega. Kako vam to uspe?

Tako kot ima vsak človek svojo osebnost, se trudim, da je tako tudi pri kolekcijah. Ko se predhodno dogovarjamo o kolekciji, si želim, da mi da naročnik vpogled v svoje misli. Če pride do iskric pri naročniku, je kolekcija res takšna, kot si jo je zamislil. Če bi ves čas delal eno in isto, bi se začel hitro dolgočasiti. V tem poslu so tudi fotografi, ki delajo bolj rutinsko in če dobro pogledaš, je vse kot bi gledal eno in isto kolekcijo. To se mi zdi precej leno in dolgočasno. Ker sem že tako dolgo v poslu, me bolj zanima umetniški vidik. Zato tudi od svojih strank zahtevam več, da ne fotografiram leta in leta istih frizur. Moje kolekcije so morda bolj progresivne tudi zato, ker določenih frizur prav ne morem več fotografirati in naročnike prisilim, da naredijo kako drugače in tudi oni sami naredijo korak naprej.

Kako potekajo srečanja pred samim fotografiranjem?

Za večje naročnike imam prej običajno dva produkcijska sestanka, sledi še konceptualni sestanek in na koncu kasting modelov. Tako zagotovim, da se razumemo na vseh vpletenih ravneh. Vse mora biti dogovorjeno vnaprej. Stvari se redko preprosto same od sebe zgodijo med samim snemanjem.

S frizerskim kolegom Joeyem Scandizzom sta ustanovila blagovno znamko Eleven Australia. Kako je prišlo do tega?

Veliko ljudi mi pravi, da sem jih s tem presenetil. Delal sem že z mnogimi velikimi blagovnimi znamkami, kot so Toni & Guy, Kevin Murphy … Ko narediš zanje nekaj oglasnih kampanj, si na nek način delno že tudi kreativni direktor in art direktor. V teh kampanjah je tudi veliko mene. Ne ravno glavne ideje, ampak predlagaš, kaj pa če bi posneli takole … Veš, kaj bi potrošnik rad. Že vsa leta sem bil vpleten, zakaj naj bi imelo podjetje določeno podobo, kakšen je imidž podjetja in kako to pri snemanjih izraziti. Če pogledaš, kaj vse sem do zdaj počel, s kom vse sem sodeloval in so mi bili na nek način mentorji … Med drugim sem npr. vprašal tudi Angela Seminaro, kakšna se mu zdi ideja o lastni blagovni znamki, in vsi so se strinjali, da je to super ideja.

Vam je ljubša črnobela ali barvna fotografija?

Osebno mi je bolj pri srcu črno-bela, ker pridejo sence bolj do izraza in bolj se vidijo lepi lasje. Zelo odvisno. Všeč mi je tudi, da je čim manj retuširanja fotografij.

Se ukvarjate tudi z retuširanjem ali to prepustite drugim?

To prepustim drugim. Je pa zdaj v Avstraliji že nekaj časa trend, da so slike minimalno obdelane. V preteklosti je bilo tega absolutno preveč. Zdaj so slike veliko bolj surove in realne. Kar se tega tiče je Avstralija vodilna na svetu. Če posplošujem, je v Veliki Britaniji še vedno veliko pretiravanja pri retuširanju in vse skupaj deluje preveč plastično. Tu se ne najdem. V Avstraliji Joey Scandizzo, Frank Apostopolus in drugi delajo kolekcije, kjer skoraj ni več retuše in končni izdelki so osupljivi. Potrošniki ne verjamejo preveč obdelanim fotografijam in tudi naročnike spodbujam, da je obdelave čim manj.

Vsi pravijo, da ste najboljši za fotografiranje kolekcije. Ste prejeli kdaj kakšno nagrado? Ali jih vedno dobijo le frizerji? Nisem zasledila, da bi bila kje tudi ta kategorija.

Na Australian Hair Fashion Awards so pred časom imeli tudi kategorijo za fotografe, a so me pred tremi leti poklicali, da jo bodo ukinili, ker ne bi bilo pošteno do ostalih. Če bi gledali realno, bi jo najbrž prejel vsako leto. Sem jim rekel, da razumem njihov vidik in tako zdaj ni več te kategorije. Kaj pa sem dobil? Pred desetimi ali petnajstimi leti sem dobil nagrado v stilu “special recognition”, ker imam tako velik vpliv na frizersko industrijo.

Kaj bi svetovali frizerjem, ki se pripravljajo na fotografiranje kolekcije?

Poskrbite, da imate res dobro ekipo. Imejte najboljšega fotografa in umetnika ličenja, ki si ga lahko privoščite. Ko začenjaš, naj bodo te kolekcije čim bolj preproste. Svetoval bi tudi črno belo fotografijo, razen če ni seveda poudarek na barvanju, saj so lahko sicer barve moteč faktor in pozornost ni več na samih laseh. S kolekcije v kolekcijo boste napredovali. Morda nekdo ni toliko dober v salonu, ampak mu bo bolj ustrezalo editorial delo. Veliko frizerjev je tudi obsedenih z modnimi revijami, ogledujejo si slike na spletu, ampak naj vam bodo te le v navdih.

Nam zaupate, kaj počnete v prostem času?

Prostega časa niti ni veliko. Lani sem kupil farmo, kjer imam zelo velik zelenjavni vrt. Ko ne delam, sem običajno na vrtu. Zadnja leta, bolj ko je bilo naporno glede dela, bolj sem iskal mir v naravi in se izogibal velikim mestom. Nagibam se k organskemu in zelenemu. Ko ne delam, me zagotovo ni v mestu. Bom na farmi ali pa v gorah.

Na dopustu fotografirate ali raje uživate v trenutkih?

Odvisno od tega, s kom sem. Če sem z otroki, se posvečam njim. Že čez leto veliko potujem. V kratkem bom v Milanu, kjer bom imel tudi nekaj prostih dni in takrat bo seveda z mano tudi fotoaparat.

Kako je delati z Andrewom, smo vprašali Uroša Mikiča in Cosa Sakkasa.

»Sodelovati z Andrewom je pravo veselje. Andrew je popoln profesionalec z ogromno izkušnjami, kar vedno prinese v naslednji photoshot. Z veseljem pomaga in svetuje in tudi rad kdaj pove, če kaj ni prav. Enkratno je imeti takega fotografa, na katerega se lahko zaneseš, da ti bo po pravici svetoval in res sodeloval s teboj, da skupaj pripravimo najboljšo kolekcijo.«
(Uroš Mikič)

»Andrew je čarovnik, kar se tiče fotografije. Ima zelo dobro oko. Pri njem je super tudi to, da »zleze v tvojo glavo«. Drugi fotografi slikajo, kar vidijo, on pa slika, kar vidi skozi tvoje oči. Pred samim snemanjem sva se veliko pogovarjala. Všeč mu je bilo, da sem delal s pravimi lasmi in jih ni bilo treba retuširati. Res sva se dobro ujela. Je miren in oseba, s katero je lahko delati. Ko sem mu za kakšno stvar rekel, da ni ok, je rekel, da on to ve, ampak naj ne skrbim, ker še nisva tam.«
(Cos Sakkas)