Delovna izkušnja v Londonu - Ela

Prej in potem
(Nekaj se je spremenilo in to ni le moja barva las)

Pisal se je 24. oktober, ko sem pograbila svojo prtljago in se odpravila na pot proti Londonu. Po težkem slovesu od družine in mojih psov sem se v hipu znašla v majhni študentski sobi v centru Londona in mojih šest mesecev se je uradno pričelo.

Že takoj naslednji dan sem ubrala pot pod noge, ki so me pripeljale do salona Trevor Sorbie (v Covent Garden) ... seveda pa mi ta pot ne bi uspela brez mojega zvestega sopotnika, imenovanega google maps.

Prvi dan je kot vedno za vsakega poln živcev, nervoze in potnih rok, a kaj kmalu se privadiš in vidiš, da je vzvišenost Londončanov, s katero si jih ponavadi predstavljamo, le fasada, za katero skrivajo, da so po srcu le topli in prijetni ljudje, ki so vedno pripravljeni priskočiti na pomoč. Končno sem se malo sprostila, a že takoj naslednji dan sem bila premeščena v Richmond, ki mi je prinesel nekaj neverjetno zabavnih in poučnih mesecev.

Tedni so začeli minevati in dobila sem nalogo najti modele za različna feniranja, striženja in barvanja. Presenečena sem bila, ko sem ugotovila, da aplikacije, kot sta Snapchat in Facebook, dejansko še uporabljajo kjerkoli po svetu (jaz ju uporabljam za okras svojega zaslona). A na mojo srečo so se modeli kar postavljali v vrsto. Dobesedno so se postavljali v vrsto kot na tržnici in izbirali, kaj bi si oni želeli in to skoraj nikoli ni bilo tisto, kar sem jaz potrebovala. Na srečo sem med svojim časom v Covent Garden ob sebi vedno imela svojega mentorja, ki me je za pomiritev napetosti popeljal v svet poln barv in vzorcev na laseh. Kot rezultat tega so nastali različni barvni vzorci na laseh. London je svetovno velemesto, kar pa punci iz majhne vasi ne olajša krepitve geografskih sposobnosti. Ni minil teden, da se ne bi nekje nekako izgubila. A to mi je vtisnilo določene skrite ulice v spomin in zdaj vem, kje jih najti. Ob prostih dnevih sem se veselo odpravila raziskovati mesto s prijatelji, ki sem jih večinoma spoznala na Erasmus+ druženju v pubu in pa v študentskem domu, v katerem sem živela. Spoznala sem ljudi z različnih koncev sveta in si z njimi ogledala skoraj cel London, odpravili pa smo se tudi v Oxford.

Moje družabno življenje pa ni bilo omejeno na proste dneve, saj sem se zelo ujela s sodelavci in z nekaterimi od njih sem se občasno tudi odpravila na večerje, polne različnih kulinaričnih dobrot. Ena izmed mojih zelo dobrih prijateljic me je večkrat peljala okusit azijske specialitete, saj je ona sama prihajala iz Kitajske. Za najino poslednjo večerjo pa sem za izbiro hrane bila na vrsti jaz in po zelo stresnem dvojezičnem pogovoru (jaz po angleško, natakar po srbsko) sem nama končno rezervirala mizo. Še vedno se mi po glavi predvaja prijateljičin izraz, ko je prvič okusila čevapčič in ajvar. Prizor je bil neprecenljiv.

To pišem zdaj, ko je že napočil konec in še vedno težko dojemam, da sem doma. Nisem več obkrožena z visokimi stolpnicami in prestižnimi avtomobili, ampak z drevesi in svojimi ljubljenčki. Počasi dojemam, da je moja šestmesečna izkušnja dela v salonih Trevor Sorbie za menoj. In če dobro pomislim za nazaj, je bila zame to neverjetno dobra izkušnja na področju frizerskega poklica. Imela sem priložnost delati z vrhunskimi frizerji z različnih koncev sveta. Vsak od njih ima sebi prilagojene tehnike striženja oziroma barvanja in od vsakega sem se nekaj novega naučila. To znanje bom v prihodnosti v svojem poklicu z veseljem uporabljala.

Ta življenjska izkušnja me je naredila osebnostno močnejšo, poklicno pa mi je zelo razširila znanje, za kar sem vsem sodelavcem v salonih izredno hvaležna. Posebna zahvala pa tudi Sashu Kremichu za vso pomoč in podporo v mojem času bivanja v Londonu. Zahvala pa gre tudi Srednji frizerski šoli Ljubljana, ki mi je s programom Erasmus+ omogočila šest nepozabnih mesecev in izkušenj.

Tekst: Ela Berginc
Foto: osebni arhiv