Annie Humphreys

»Če bi bili vsi povprečni, ne bi bilo Vidala Sassoona.«

Annie je vedno vodila frizersko industrijo v nove inovativne smeri. Delala je iznajdljive barvne tehnike, ki si jih nihče ni mogel niti predstavljati. V času, ko je bila še pripravnica, je salon, v katerem je delala, kupil takrat še neznani Vidal Sassoon. Ko je svojo vizijo predstavil zaposlenim, je bila Annie edina, ki se je odločila, da ostane. Na koncu je bila solastnica salonov Vidal Sassoon in šol po svetu.

Zakaj menite, da imate takšen izjemen talent za barve za lase?

Na splošno imam zelo rada barve. Že kot otroka so me zelo navduševale barve. Enostavno so me zagrabile. Všeč sta mi bili oranžna in zelena. Mislim, da so bile to za otroka zelo nenavadne barve.

Bili ste pripravnica v salonu, ko je Vidal prevzel salon. Ste kdaj prej slišali zanj?

Ne. To je bilo leta 1958. Takrat še ni šokiral javnosti z geometrijskimi striženji.

Kaj je na začetku povedal ekipi, ko je kupil salon?

Na sestanku je zaposlenim ponudil, da ostanejo, če si želijo. Jaz sem bila edina, ki nisem odšla.

Je Vidal povedal, kako bo? Ste vedeli, da bo delo drugačno?

On je bil zelo energičen in zanimiv. Predstavil je, kaj si želi delati, kar je bilo zelo moderno. Zvenelo je zelo dobro in rekla sem si, zakaj pa ne. Ko si mlad, vedno preizkušaš nekaj novega, drugačnega. Zvenelo je veliko bolj zanimivo kot tisto, kar sem sama delala, in tudi veliko bolj zanimivo kot tisto, kar so vsi ostali ponujali.

Takrat je bilo pripravništvo daljše?

Res je. Trajalo je tri leta. Vendar smo menjavali salone, da se je na koncu nabralo za tri leta. Začela sem, ko sem bila stara 15 let. Ob prihodu Sassoona sem bila stara 16 ali 17 let.

Kako to, da ste prešli s striženja na barvanje?

Vsi so strigli in zdelo se mi je zanimivo. Lawrence Taylor je bil v takratni ekipi edini, ki je barval. Nisem želela početi isto kot ostali. Odločila sem se, da poskusim. Takrat barvanje ni bilo tako precizno kot striženje. Barve so bile zelo nejasne, nepredvidljive.

Se je takrat barva uporabljala le za prekrivanje sivih las in svetlenje? Je bilo še kaj več?

Bilo je tudi beljenje. Kolikor se spomnim, so se veliko barvale predvsem starlete. Takrat nisi delal odtenkov ali pa gledal na uro. Samo nanesel si barvo. Zdrgnil si korenine, spral z vročo vodo in skrtačil. Nanesel si še citronsko kislino. Kar se tiče barv, si moral biti zelo hiter. Ker barve niso bile stabilizirane. Bile so zelo progresivne in če si jih pustil na laseh predolgo, si dobil zelo temno barvo. Skoraj črno. Nisi imel toliko nadzora in stabilizatorjev, kot jih imamo danes. Danes je barvanje precej bolj enostavno in veliko več ljudi se ukvarja s tem. Takrat je bilo potrebne veliko več spretnosti. Spomnim
se, da smo uporabljali tekoči amoniak, v katerega smo dodali še koščke mila in vodikov peroksid. Če danes pomislim na vse to, me kar zmrazi. Danes tega ne bi imela v salonu. Niti iz zdravstvenih razlogov ne bi dovolili, saj je zelo nevarno. Danes je vse skupaj boljše v vseh pogledih in tudi veliko bolj sofisticirano.

Je bilo veliko nesreč?

Zanimivo, da niti ne. Kdor je delal z barvami, se je moral zelo dobro zavedati, kaj počne. Biti si moral zelo skoncentriran in nisi šel na hitro vmes na kavo ali cigareto. Sploh se nisi odmaknil od stranke zaradi kakršnega koli razloga. Vedeli smo, da je zelo nevarno in smo bili zato toliko bolj pozorni. Mislim, da je zdaj veliko več napak, ker so postopki tako zelo enostavni. Če nisi pozoren, hitro primeš napačen izdelek. Tudi stanje barv je zdaj veliko boljše. Rezultati so veliko lepši. Takrat si lahko naredil več različnih barv le, če si bil zelo dober pri mešanju. Jaz sem pri mešanju v eni posodi uporabila tudi dva ali tri izdelke različnih proizvajalcev. Le tako sem lahko dosegla rezultat, ki sem ga želela. Seveda so mi vsi govorili, da tega ne morem početi. Vendar jaz sem in je delovalo.

Ste si kdaj želeli, da bi ustvarili svoje barve?

To sem si vedno želela, a nisem imela časa in denarja. Da narediš zares dobro barvo, potrebuješ zelo dobrega kemika. Ne kakršnega koli kemika, ampak nekoga, ki je že dalj časa delal z barvami. Težko je tudi konkurirati velikim blagovnim znamkam. Tudi zato potrebuješ še toliko več denarja. Če bi se lotila, bi želela, da je rezultat res vrhunski. Če bi bili vsi povprečni, ne bi bilo Vidala Sassoona.

Kdaj se je začela Sassoonova revolucija?

Trajalo je nekaj let, vendar se spomnim, da je leta 1958 odprl salon na Bond Street. Nekaj časa je trajalo, da je salon zaživel, vendar mi smo ustvarjali in kmalu je postal salon prepoznaven. Ko smo leta 1963 In 1964 začeli z geometrijskimi linijami, je bila večina las črnih ali blond.

Kakšen pa je bil Vidalov vpliv na barve?

On je želel, da so lasje črni ali belo blond. Pred tem so si ljudje sicer barvali lase, vendar so si želeli naraven videz. Saj niso želeli, da bi drugi vedeli, da si barvajo lase. Izjeme so bile igralke, ki so si belile lase ali pa jih barvale na rdečo ali črno. Šele ko so se začele geometrijske linije so ljudje želeli biti opaženi tudi zaradi barve. Pri geometrijskih linijah so bili lasje ravni in debeli. Enako debeli so bili pri korenu kot pri konicah. Prej so si vsi tanjšali lase. Nosile so se visoke tupirane pričeske. Ljudje so prihajali v salon trikrat na teden na šamponiranje. Nekateri celo vsak dan na česanje. Kar naenkrat se je vse spremenilo. V salon so začele prihajati drugačne stranke. Prihajale so vojvode, tajnice in gospodinje. Stranke so prihajale iz cele države.

So se vsi učili in strigli na isti način?

Na modelih smo delali tri večere tedensko in takrat je bila v salonu celotna ekipa. Vsi smo ostali dlje, saj smo delali na imidžu celotnega salona. Prisotna je bila neverjetna energija in bilo je zabavno. Vsi smo uživali pri delu, tudi ob dneh, ko smo morali ostajati dlje. Salon se je odprl ob 7.30 in se zaprl okoli 22.00, ko smo zaključili s treniranjem. Nobenemu ni bilo mar za čas, saj smo se imeli tako dobro. Bilo je, kot bi se igrali.

Kaj po vašem mnenju naredi dobrega kolorista?

Pomembne so osnove. Meni je pomagalo tudi, da sem na začetku veliko tudi sama strigla in si pridobila veliko znanja o laseh. S slabim striženjem lahko uničiš barvni odtenek. Treba je razumeti tudi dimenzije, oblike, tip barve. Barvanje le z eno barvo ni dovolj. Zdaj je vse skupaj še toliko bolj zahtevno, ker ljudje uporabljajo toliko različnih izdelkov za lase. Dodati je treba še plavanje v bazenu in morju, sonce … Danes moraš imeti dobro osnovo, ki jo lahko dobiš na dobri šoli ali akademiji. Ko sem jaz začela, ni bilo izobraževanj, kjer bi lahko videla, kako se dela. Preprosto sem se učila na svojih napakah. Vse je bilo odvisno od tebe in tvojega talenta.

Kdaj stresete svoje lase, ko hodite po ulici, vidite ime Vidal Sassoon in si rečete »Uau!«?

Ja. Prav neverjetno je. V salonu smo se vedno držali prvotne filozofije, da mora biti za stranko frizura preprosta za vzdževanje in prilagojena njenemu osebnemu stilu. Predvsem je treba upoštevati individualni stil. Tega včasih niso upoštevali in nekateri tega še danes ne počnejo. Če nekdo pride v salon z željo po določeni barvi ali frizuri, ne glede na obliko obraza, tip las ali teksturo, ustrežejo njegovi želji.

Ste vedno kršili pravila?

Seveda. Gre za tisti element, ko preizkušaš nekaj novega. Včasih ti v prvo ne uspe, včasih pa poskušaš, dokler ti ne uspe, kot si si zamislil. Ko postopoma pride na trg nov izdelek, preneseš znanje tudi na ta izdelek. Včasih si želim, da bi bili določeni izdelki izpred let še vedno na trgu. Da si lahko v čemerkoli zares dober, moraš pri tem uživati. Biti moraš predan. Mislim, da eni ljudje niso pripravljeni, da bi v nekaj vložili veliko časa, ljubezni in energije. Če nekaj ne delaš z veseljem, je bolje, da zaključiš, še preden se ti popolnoma zameri.

Povejte, kako je bilo s kolekcijo Greek Goddess. Je bila vaše delo?

Ja. Odločili smo se, da bomo delali čez vikend in videli, kaj nam uspe. Želeli smo nekaj novega, močnega. Iskali smo novo smer trajne ondulacije.

Ste imeli veliko modelov, ki so bili pripravljeni, da jim naredite kar koli?

Ja, modelov smo imeli veliko. Ves čas smo preizkušali nekaj novega. Nismo vedeli, kaj točno iščemo. Preizkušali smo različne ideje. Bilo je okoli 2.00 zjutraj, ko sva z Rogerjem Thompsonom modelu najprej naredila trajno, potem pa ga še postrigla. Za vse, kar je novo, drugačno, potrebujemo določen čas, da se navadimo. V salonu smo se naučili, da smo odprti za novosti.

Če ne bi bilo nobenih omejitev s strani kemije ali česarkoli, je kaj, kar bi naredili glede barv?

Mislim, da bi si vsak želel, da bi lahko barvo enostavno spral, če mu ta ne bi bila všeč oziroma bi preizkusil novo. Ko so lasje pobarvani na črno ali z drugo zelo temno barvo, je zelo težko nanesti drugo barvo. Če bi jo želeli spremeniti, bi morali iti čez dolgotrajen postopek svetlenja. Če bi obstajalo kaj, da bi lahko barvo brez omejitev spreminjali, bi bilo to neprecenljivo. Vsi ljudje bi bili pripravljeni, da z modo spremenijo svoj videz.

Kaj bi lahko povedali o ženskah v frizerski industriji?

Zdaj jih je več kot nekoč.

Ja, vendar malo jih zares uspe.

Ko sem jaz začela, sem bila vodilna v Evropi. V sedemdesetih sem bila edina ženska v kreativni ekipi. Mislim, da je bilo tako, ker takrat si se moral odločiti, ali boš delal dolge delovnike in bil del ekipe ali pa boš imel doma moža in otroke. Mislim, da je danes lažje, saj tako dela veliko ljudi. Včasih so ljudje sicer imeli varuške, ki pa si jih povprečen delavec ni mogel privoščiti. Morda so mislili, da bi bilo bolj zanimivo, če bi bili doma, kot če bi imeli kariero. Sama nisem želela biti doma. Ekipa me je sprejela, ker sem delala kot oni. Kot ženska nisem želela nobenih privilegijev. To marsikomu ne bi bilo všeč. Ne moreš pričakovati, da boš del ekipe, in hkrati pričakovati, da bodo zate veljali posebni pogoji.

Ste imeli v frizerstvu kakšne vzornike, ljudi, ki so vas navdihovali?

Vidal Sassoon seveda. Bila sem zelo privilegirana, da sem delala z nekaterimi res fantastičnimi ljudmi, kot so Vidal Sassoon, Roger Thompson, Christopher Brooker, Tim Hartley, Trevor Sorbie, Joshua Galvin. Najbrž ne bi toliko dosegla, če mi oni ne bi priskrbeli tako čudovitih »platen« v smislu striženja. Potrebuješ dobro platno, da lahko narediš dobro sliko. S tega vidika sem imela srečo že od samega začetka. V smislu barv pa me je navdihoval Phil Wren, ki je v šestedetih in sedemdesetih pri Welli v Londonu vodil barvni oddelek.

Disciplina in vaja sta bili vaša mantra.

Res je. Potrebuješ dobro osnovo in iz tega lahko rasteš. Brez dobre osnove nikakor ne gre. Jaz sem jo morala najti in ugotavljati, kako kaj deluje. Od tam naprej je vse odvisno od tvoje ustvarjalnosti. Nekoga lahko naučiš osnov, ne moreš pa ga naučiti ustvarjanja. Po moje si ustvarjalen ali pa nisi.

 

Povzeto po knjigi Hairdressing Heroes.